Jedro

Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati plačo v višini, kot je bila ustno dogovorjena, in ne plače, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, saj je bilo za to pogodbo o zaposlitvi v drugem sporu s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki iz naslova dela plače za mesec februar 2009 obračunati plačo v višini 1.058,61 EUR, odvesti predpisane prispevke in davke in tožeči stranki izplačati neto znesek 476,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2009 do plačila (1. alinea 1. odstavka izreka); plačo za oktober 2009, obračunati v višini 279,84 EUR, odvesti predpisane prispevke in davke in tožeči stranki izplačati neto znesek 160,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2009 dalje do plačila (2. alinea 1. odstavka izreka) in regres za letni dopust za leto 2009 v višini minimalne plače na dan izplačila, vse v roku osem dni in pod izvršbo (3. alinea 1. odstavka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 348,24 EUR v roku osem dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo (1. in 2. alineo 1. odstavka izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (2. odstavek izreka) se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni v smeri pritožbenih navedb in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo navedla, da je zahtevek glede regresa utemeljen, glede razlike plače za februar pa ne, za oktober pa delno, zato se tudi pritožba nanaša le na plačo za februar in oktober 2009. Dejstvo je, da je tožeča stranka nekdanji direktor tožene stranke, ki je bil v februarju 2009 na lastno željo odpoklican s te funkcije. Stališče tožene stranke je zato bilo, da mu ne pripada več plača, ki si jo je izplačeval, ko je bil še direktor (to 3.043,52 EUR bruto). Ker je bil v februarju 2009 polovico časa formalno še direktor, drugo polovico pa ne več, mu je tožena stranka za ta mesec obračunala plačo v višini 1.984,91 EUR bruto, saj je jasno, da nekdo, ki prejema plačo za opravljanje direktorske funkcije, take plače ne more več prejemati, če mu funkcija preneha. Med strankama je obstajala le pogodba o zaposlitvi z dne 3. 1. 2001, po njej pa je bila tožeča stranka upravičena do 609,24 EUR osnovne neto plače, kar znaša 970,00 EUR bruto. Do leta 2009, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, bi zaradi delovne dobe tožeči stranki šla bruto plača v višini cca. 1.144,00 EUR. Razen te pogodbe med strankama ni bila sklenjena nobena nova pogodba o zaposlitvi, zato je bilo vsako izplačilo nad tem zneskom neupravičeno in je do njega prišlo izključno zato, ker si je tožeča stranka kot direktor plačo določala kar po svoje. Sodišče prve stopnje navedenega stališča tožene stranke ni sprejelo, pač pa je ob sklicevanju na plačilne liste za obdobje 2005 – 2009, zaključilo, da izplačevanje višjih plač, kot so tožeči stranki v tem obdobju šle po pogodbi o zaposlitvi, pomeni, da sta se stranki glede tega ustno sporazumeli. Gledano na splošno, tožena stranka to stališče sprejema, vendar pa ne v tem primere, ki je do te mere specifičen, da ne pride v poštev. V podjetjih zaposlenim plačo določa direktor, to velja za vse razen za direktorja, ki mu plačo določajo lastniki družbe. V konkretnem primeru tožeča stranka razen pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2001 ni predložila nobene druge pogodbe z lastniki, ki bi si omogočala višjo plačo, torej ni dvoma, da si je plačo zviševala samovoljno, zato plača, ki si jo je izplačevala v obdobju 2005 do začetka 2009, ko je bila še direktor, ne more biti podlaga za ugotavljanje višine plače v februarju in oktobru 2009. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določbe postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa dodaja naslednje: Ni utemeljen pritožbeni očitek o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova plače za mesec februar 2009 v bruto višini 1.058,61 EUR oziroma v neto znesku 476,17 EUR ter za dva delovna dni v mesecu oktobru 2009 v bruto znesku 279,84 EUR in neto znesku 160,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2009 dalje do plačila. Tožeča stranka je bila pri toženi stranki zaposlena kot direktor na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2001 (B2). V skladu s to pogodbo o zaposlitvi je tožeči stranki pripadala plača v višini sedaj 609,25 EUR (oziroma 146.000,00 SIT neto), vendar je iz predloženih plačilnih list razvidno, da ji je tožena stranka dejansko izplačevala bistveno večjo plačo, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi. Iz plačilnih list (od oktobra 2008 do januarja 2009 - A2) je razvidno, da je bruto plača tožeče stranke znašala 3.043,52 EUR in izplačana neto plača v višini 1.743,92 EUR. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta se stranki sporazumeli, da je pogodba o zaposlitvi v delu, ki določa plačo, spremenjena, saj bi v nasprotnem primeru tožena stranka višjemu plačilu plače tožeči stranki nasprotovala oziroma je ne bi izplačala. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s konkludentnimi dejanji izkazala, da je bil takšen ustni dogovor o višini plače, saj drugače ne bi bilo takšnih plačilnih list (A2).

Na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava. To velja tudi za vprašanje ničnosti pogodbe o zaposlitvi (12. člen ZDR) s tem, da na ničnost pogodbe o zaposlitvi pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje tudi vsaka zainteresirana stranka (1. odstavek 13. člena ZDR). Po 1. odstavku 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) je namreč pogodba nična, če nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni podlage za zaključek, da je bil takšen usten dogovor o plači ničen. Pri tem pa pritožbeno sodišče pripominja, da je iz pravnomočne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 148/2011 z dne 11. 3. 2011 ugotovljeno, da je pogodba o zaposlitvi z dne 3. 1. 2001 nična, saj je pogodbo o zaposlitvi tožeča stranka sklenila sama s sabo, kar prav gotovo nasprotuje morali, saj bi v imenu delodajalca moral nastopati organ, določen z zakonom (skupščina družbenikov družbe z omejeno odgovornostjo ali nadzorni svet), nikakor pa ne direktor, ki je tako v imenu delodajalca sklepal pogodbo o svoji zaposlitvi, zato so posledično neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je med strankama veljala pogodba o zaposlitvi z dne 3. 1. 2001. Tožena stranka je namreč v sporu opr. št. Pd 121/2010 v zvezi z opr. št. Pdp 148/2011 ves čas zatrjevala, da je tožeča stranka podpisala pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 1. 2001 sama s seboj in je zato nična. Nasprotno pa v predmetnem sporu zatrjuje, da sta stranki sklenili prav to pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 1. 2001 in da tožeči stranki pripada plača po tej pogodbi. Pogodbo o zaposlitvi, na katero se sklicuje tožena stranka, glede na ugotovljeno ničnost v pravnomočni zadevi opr. št. Pdp 148/2011, ni mogla imeti pravnih učinkov, zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na plačo iz citirane pogodbe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo plačo, ki sta jo stranki s konkludentnimi dejanji izvrševali. S pravnomočno sodbo opr. št. Pd 45/2009 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 871/2009 je bilo ugotovljeno, da je tožeči stranki dne 16. 2. 2009 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, zato mu tudi po 16. 2. 2009, torej za drugo polovico meseca februarja 2009 pripada plača, kakršna se je med strankama izvrševala s konkludentnimi dejanji.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).