Jedro

Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje, da ni podan odpovedni razlog iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker mu je psihiatrinja 13. 10. 2021 odredila aktivni bolniški stalež. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da priporočila psihiatrinje niso odločilna za presojo dovoljenih ravnanj v času bolniškega staleža. Po drugem odstavku 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja je namreč za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika (prim. odločitev Vrhovnega sodišča VIII Ips 8/2020).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da ni pristojno za odločanje o delu sodbe, ki se nanaša na obračun in plačilo davkov ter prispevkov, zaradi česar je opravljena procesna dejanja v zvezi s tem razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 11. 2021, ugotovitev trajanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do 14. 9. 2022, poziv nazaj na delo, prijavo v zavarovanje za neprekinjeno obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 15. 9. 2022 ter reparacijo za ta čas (II. točka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške sodnega postopka (III. točka).

2. Zoper sodbo in sklep vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje glede dejanskega stanja in trdi, da je zaradi tega v nekaterih delih obrazložitve sodba obremenjena s kršitvijo iz 8. in 14. točke 339. člena ZPP. Poudarja, da mu je bil s strani psihiatrinje A. A. priporočen aktivni bolniški stalež, kar je ta zaslišana kot priča potrdila. Sklicuje se na njeno pojasnilo, da aktivni bolniški stalež pomeni, da lahko opravlja vse, razen pridobitnega dela, ter da ne sme zapuščati Slovenije. Navaja, da mu je osebna zdravnica B. B. odobrila aktivni bolniški stalež za nazaj, tako da je 9. 11. 2021 spremenila sprva predpisani bolniški red, kar je pri zaslišanju potrdila. Sklicuje se na njeno izpoved, da je od 13. 10. 2021 dalje za tožnika veljal aktivni bolniški stalež. Meni, da glede na navedeno od 14. 10. 2021 do 16. 10. 2021 ni ravnal v nasprotju z navodili pristojne zdravnice, zaradi česar ni kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišču prve stopnje očita, da izpovedi prič B. B. in A. A. ni pravilno ocenilo. Dalje navaja, da je bil prepričan, da mu je bil za kritično obdobje odobren s strani psihiatrinje priporočeni aktivni bolniški stalež. Zatrjuje, da je v tem obdobju imel odobritev osebne zdravnice za odhod iz kraja bivanja, da je torej v celoti spoštoval njena navodila. Graja pravilnost presoje, da je bil podan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Navaja, da je bil že od začetka septembra 2021 v bolniškem staležu zaradi psihičnih težav in kot nerazumnega ocenjuje očitek tožene stranke, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, ker naj bi se 8. 9. 2021 neprimerno vedel. Po njegovem mnenju je splošno znano, da je anksiozno depresivna motnja bolezen, za katero se priporoča druženje ter obkrožanje s prijatelji in prijetnimi situacijami, kar je potrdila tudi zaslišana psihiatrinja. Meni, da njegovo ravnanje, tudi če bi predstavljalo kršitev, ne more v tolikšni meri porušiti zaupanja tožene stranke do njega niti organizacije dela. Trdi, da očitana kršitev ni vplivala na medsebojna razmerja med strankama, njuno zaupanje in na možnost nadaljnjega sodelovanja. Pove, da sta bila s toženo stranko vseskozi v dobrih odnosih, da sta vseskozi komunicirala in da bi bilo delovno razmerje mogoče nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka. Sklicuje se na določbe ZDR-1, da je treba upoštevati vse okoliščine in interese pogodbenih strank ter izhajati iz narave in teže dejanj tožnika. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje tega ni storilo ter da je s tem in z nepravilno oceno izpovedi prič A. A. in B. B. kršilo 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje tudi zmotno uporabo materialnega prava zaradi nepravilnega zaključka, da je tožena stranka dokazala, da je ravnal v nasprotju z navodili osebnega zdravnika. V zvezi s tem se zavzema zato, da očitana kršitev delovnih obveznosti niti ni tako huda in resna, da bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Graja zaključek, da je za kritično obdobje veljal bolniški red kot ob začetku bolniškega staleža, saj se je ta 13. 10. 2021 spremenil tako, da je smel zapuščati kraj bivanja. Sklicuje se na delodajalčevo dokazno breme glede obstoja resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja in delavčeve krivde skladno z 9. členom Konvencije o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca št. 158. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega dela sodbe in sklepa tako, da se zahtevku v celoti ugodi, oziroma njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja. Nasprotuje navedbam v njej ter predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe in sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštetih v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje in razlogi, ki jih je za to navedlo, ter jih sprejema kot svoje.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Z očitkom, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo izpovedi prič A. A. in B. B., pritožnik ne more utemeljiti kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar je drug pritožbeni razlog. Sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njegovih bistvenih trditev v zvezi s tem, da je treba pri možnosti nadaljevanja delovnega razmerja izhajati iz narave in teže dejanj tožnika, pri čemer niti ne navede, do katerih njegovih konkretnih pravno pomembnih trditev se naj ne bi opredelilo. Tako tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 8. 11. 2021 podala tožniku na podlagi 8. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1). Tožbeni zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožnik 14., 15. in 16. 10. 2021, ko je bil v bolniškem staležu zaradi začasne nezmožnosti za delo, kršil navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela in zapustil kraj bivanja brez dovoljenja osebne zdravnice. Tožnik v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi o tem, da je v času bolniškega staleža odpotoval iz kraja stalnega bivališča na C. na sedež društva "D.", vendar po njegovem mnenju navedeno ne pomeni kršitve navodil o ravnanju v času zadržanosti od dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo na podlagi izpovedi tožnika ter prič B. B. (tožnikove osebne zdravnice) in A. A. (tožnikove psihiatrinje) ter v spis predloženih listin, da je tožnik očitane kršitve storil, saj bi za odhod iz kraja bivanja moral v času odhoda imeti odobritev osebne zdravnice oziroma da bi ta morala biti razvidna iz njegovega tedanjega bolniškega reda.

8. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje, da ni podan odpovedni razlog iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker mu je psihiatrinja 13. 10. 2021 odredila aktivni bolniški stalež v smislu, da lahko med drugim prosto zapušča kraj stalnega bivališča, zgolj z omejitvama nezapuščanja Slovenije ter neopravljanja pridobitnega dela. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da priporočila psihiatrinje niso odločilna za presojo dovoljenih ravnanj v času bolniškega staleža. Po drugem odstavku 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/03 in nasl.) je namreč za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika (prim. odločitev Vrhovnega sodišča VIII Ips 8/2020). Protispisna je pritožbena navedba, da je tožniku njegova osebna zdravnica B. B. dovolila zapuščanje kraja bivanja v času bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je osebna zdravnica tudi za čas od 14. do 16. 10. 2021 tožniku odredila bolniški red, po katerem je moral biti v času zdravljenja doma, dovoljeni so mu bili krajši sprehodi blizu doma in zapuščanje doma v času obiska pri zdravniku oziroma zdravstvenih storitev. Da tožnik v času storjenih kršitev ni imel dovoljenja osebne zdravnice za zapuščanje kraja bivanja za udeležbo na aktivnostih društva "D.", ne spremeni kasnejša odločitev tožnikove osebne zdravnice, že po izdani izredni odpovedi, da mu za nazaj predpiše aktivni bolniški stalež, ki vsebuje dovoljenje za prosto zapuščanje stalnega bivališča. Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, je odločilno, kakšna so bila navodila osebne zdravnice v času, ko je prišlo do kršitev (14.-16. 10. 2021).

9. Ne drži tožnikovo sklicevanje na to, da je bil na dneve od 14. do 16. 10. 2021 prepričan, da sme zapuščati kraj svojega bivališča. Iz njegove izpovedi, da mu njegova osebna zdravnica po priporočilu psihiatrinje ni želela napisati aktivnega bolniškega staleža, ki vključuje dovoljenje za proste izhode iz kraja stalnega bivališča, oziroma da je komplicirala, jasno izhaja, da se je zavedal, da za proste izhode ne zadošča priporočilo psihiatrinje, da bi mu morala to izrecno ali s predpisom aktivnega bolniškega staleža dovoliti osebna zdravnica, česar pa tedaj ni storila. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ustrezno dokazno ocenilo njegovo izpoved, izpoved njegove osebne zdravnice ter izpoved psihiatrinje. Prepričljivo in argumentirano je pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na navedene dokaze, tako pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

10. Tožnik se tudi neutemeljeno zavzema za to, da ne gre za hujšo kršitev, ki bi upravičevala izredno odpoved, oziroma da očitana kršitev ni resen razlog za odpoved po Konvenciji o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca št. 158. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da zapuščanje kraja bivališča in odsotnost od doma zaradi udeležbe pri aktivnostih društva "D." po svoji vsebini nikakor ne sodi v kontekst zdravljenja in ne more biti v skladu z drugim odstavkom 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tudi ugotovitev, da je tožena stranka dokazala kršitve in krivdo tožnika, je pravilna, posledično pa tudi ugotovitev, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved skladno z 8. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in navedeni konvenciji.

11. V pritožbi tožnik graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika, ker je v času bolniškega staleža brez odobritve zdravnice zapustil kraj svojega bivanja in se udeležil aktivnosti društva "D.", glede na dejstvo, da je med njegove delovne naloge spadalo tudi izvajanje del v zimski službi, glede na bližajočo se zimsko sezono in s tem povezano potrebo po zaupanja vrednih, zanesljivih in odgovornih delavcev, pa tudi v povezavi s tožnikovim ravnanjem tik pred nastopom bolniškega staleža. Navedenemu je sodišče prve stopnje pripisalo pravilno težo in kljub drugačnim interesom tožnika glede na naravo in težo tožnikove kršitve sprejelo ustrezen zaključek, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni več mogoče. S tem je pravilno ugotovljen tudi obstoj drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.