Jedro

Če delodajalec v postopku izredne odpovedi PZ po 2.alinei 1. odstavka 111. člena ZDR skladno z 2. odstavkom 111. člena ZDR delavcu prepove opravljati delo, mora delavec najprej zahtevati odpravo kršitve pri delodajacu (1. odstavek 204. člena ZDR). Če delodajalec kršitve ne odpravi, lahko v rokih iz 2. odstavka 204. člena ZDR zahteva sodno varstvo. Če delavec pred vložitvijo tožbe ne zahteva varstva pravic pri delodajcu, je potrebno tožbo zavreči, saj niso podane procesne predpostavke za sodno varstvo.

Trajanje prepovedi opravljanja dela po 2. odstavku 111. člena ZDR je omejeno na čas trajanja postopka odpovedi PZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijanega sklepa tožnikovo tožbo za razveljavitev sklepa o prepovedi opravljanja dela zavrglo, v 2. tč. izreka pa je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovn odločanje. V pritožbi navaja, da je bil tožnik v pravnem pouku izpodbijanega sklepa izrecno napoten, da v roku 30 dni od vročitve zahteva ugotovitev nezakonitosti sklepa o prepovedi opralvjanja dela pred pristojnim sodiščem. Tožnik se je po tem pravnem pouku ravnal, zato je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo njegovo tožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožena stranka z izpodbijanim sklepom (pravilno odredbo) tožniku prepovedala opravljati delo za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odst. 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002). Ker spora o tej odločitvi delodajalca ni mogoče uvrstiti med spore, ki jih obravnava 3. odst. 204. čl. ZDR (ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca), kjer ZDR določa neposredno sodno varstvo, je potrebno tudi po stališču pritožbenega sodišča predmetni spor obravnavati upoštevaje določbo 1. in 2. odst. 204. čl. ZDR. Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da tožnik varstva svojih pravic ni zahteval najprej pri toženi stranki, niso bile podane procesne predpostavke za vodenje tega individualnega delovnega spora. Glede na to je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrglo tožnikovo tožbo (1. odst. 274. čl. ZPP).

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da bi moralo sodišče prve stopnje zadevo obravnavati meritorno zato, ker je bil zaradi napačnega pravnega pouka zaveden in je vložil tožbo direktno na sodišče. Kolikor niso podane procesne predpostavke za vodenje individualnega delovnega spora, je potrebno tožbo zavreči in o zadevi ni dopustno meritorno sojenje, ne glede na to, da je bil tožniku s strani tožene stranke podan napačen pravni pouk o tem, da je zoper odločitev o prepovedi opravljanja dela dopustno direktno sodno varstvo. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da je trajanje prepovedi opravljanja dela po 2. odst. 111. čl. ZDR omejeno na čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo delodajalec da delavcu na podlagi 1., 2. ali 3. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Ker predmetni individualni delovni spor ne sodi med delovne spore, v katerih je revizija dovoljena na podlagi določbe 31. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je bilo potrebno na podlagi določbe 32. čl. ZDSS odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi 1. odst. 32. čl. ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.