Jedro

V zadevi ni sporno, da zemljišče tožnikov leži v obračunskem območju obstoječe kanalizacije, kot ga določa Odlok o programu opremljanja v drugem odstavku 3. člena, niti to, da je priključitev objektov v naselju Mandrge na občinsko omrežje omogočena z izgradnjo kanalizacije na tem ožjem območju, torej z izgradnjo dela, ki tvori celotno omrežje obstoječe javne kanalizacije v Občini Logatec. Ker tožniki ne trdijo, da bi jim bil komunalni prispevek za javno kanalizacijsko omrežje v preteklosti že odmerjen, so bili s tem v skladu z ZPNačrt izpolnjeni pogoji za odmero komunalnega prispevka.

Komunalni prispevek je javna dajatev, kljub temu pa se zanj ne uporabljajo predpisi o obdavčenju, torej tudi ne ZDavP-2, ki v prvem odstavku 125. člena med drugim ureja zastaranje pravice do odmere davka.

Občina stroškov, ki jih je imela z izgradnjo komunalne opreme oz. njenega dela brez programa opremljanja, ne more vključiti med skupne stroške opremljanja na obračunskem območju s komunalno opremo določene vrste (v konkretnem primeru s kanalizacijskem omrežjem). To pa ne pomeni, da za zavezance, ki se bodo priključili na tako zgrajeni del omrežja, sploh ne obstaja dolžnost plačila komunalnega prispevka za siceršnje obstoječe kanalizacijsko omrežje, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikom odmerila komunalni prispevek kot del plačila stroškov gradnje komunalne opreme v zvezi z njihovim zemljiščem parc. št. 177/1 k.o. ..., ki ga morajo plačati v enkratnem znesku do 18. 9. 2012, in sicer prvemu tožniku v višini 649,05 EUR (1. točka izreka), drugi tožnici 324,52 EUR (2. točka) in tretjemu tožniku 324,52 EUR (3. točka). Odločila je še, da bodo za plačila po navedenem roku zaračunane zakonske zamudne obresti (4. točka) in da posebni stroški postopka niso nastali (5. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je predmet odmere komunalni prispevek za kanalizacijo, saj se zemljišče parc. št. 177/1 k.o. ..., ki je v solasti tožnikov, nahaja v obračunskem območju za kanalizacijsko omrežje v skladu z Odlokom o programu opremljanja za obstoječo komunalno opremo in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Logatec (Logaške novice, št. 4/09, 5/11 in 9-10/11, v nadaljevanju Odlok o programu opremljanja). Prvostopenjski organ pojasnjuje, da so bile v mesecu maju 2011 (Logaške novice, št. 5/11) sprejete spremembe in dopolnitve omenjenega odloka, s katerimi je bilo naselje Mandrge zajeto v obračunsko območje komunalne opreme s kanalizacijo, vodovodom in javnimi cestami. Zaradi priključitve objekta tožnikov na novozgrajeno kanalizacijsko omrežje, to je zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s to komunalno opremo, je na podlagi sedmega odstavka 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) nastala obveznost plačila komunalnega prispevka.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil, med drugim tudi stališče, da je njihova obveznost plačila komunalnega prispevka določena z Odlokom o programu opremljanja. Ker gre za obveznost, ki jo določa ZPNačrt, pred njim pa Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), navedeni predpis ne predstavlja materialnopravne podlage za odločitev. Z ZPNačrt je določen tudi način izračuna, ki je natančneje opredeljen s Pravilnikom o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07), občine pa lahko določijo podrobnejša merila za njegovo odmero. V obravnavanem primeru tožniki izpolnjujejo pogoje za zavezanca iz 80. člena ZPNačrt, saj gre za objekt, ki se na novo priključuje na javno kanalizacijsko omrežje. Na tem območju izvajalec javne službe namreč še ni sklepal nikakršnih pogodb za priključitev.

Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in v tožbi navajajo, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj v njej ni navedeno, za katero novozgrajeno kanalizacijsko omrežje se zaračunava komunalni prispevek, kdaj je bilo to zgrajeno, niti ali so se tožniki oz. kdaj so se priklopili nanj. Navedeno je pomembno za presojo, katere predpise je treba uporabiti v konkretnem primeru. Dela, ki naj bi jih izvajala toženka, so bila izvedena leta 2005 in 2006, objekti pa so bili priključeni na novozgrajeno javno kanalizacijo aprila 2006, kar izhaja iz izjave direktorja družbe A. d.o.o. iz Ljubljane, A.A. To pomeni, da je denarni zahtevek, katerega višine ni mogoče preizkusiti, zastaral. Nadalje navajajo, da je toženka kanalizacijsko omrežje zgradila brez občinskega prostorskega načrta in programa opremljanja, zaradi česar ni podlage za odmero komunalnega prispevka. Poleg tega je toženka program opremljanja, s katerimi so bila določena obračunska območja, sprejela šele maja 2011, odlok pa ne more urejati pravnih razmerij, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo. Pravna podlaga za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo se torej določi šele s programom opremljanja, ki ne more veljati za nazaj. Predlagajo, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo med drugim poudarja, da ne iz njenih uradnih evidenc niti iz uradnih evidenc izvajalca gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja odpadne in padavinske komunalne vode ne izhaja, da bi bili objekti na območju, kjer je bilo zgrajeno novo kanalizacijsko omrežje in kjer se nahaja tudi objekt tožnikov, na to omrežje kadarkoli priklopljeni. Uporabno dovoljenje za novozgrajeno kanalizacijsko omrežje za območje Mandrg je bilo namreč pridobljeno 3. 2. 2010, zato priključevanje pred izdajo uporabnega dovoljenja niti ni bilo mogoče. Tudi sicer izjavo o priključitvi objektov na novo kanalizacijsko omrežje lahko poda le izvajalec te javne službe, to je Komunalno podjetje ... d.o.o., od katerega je pridobila podatek, da na tem območju ni bilo izvedenih priključitev. Pri tem se sklicuje na Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Logatec (Logaške novice, št. 10/09, 12/09 in 6/12), v skladu s katerim mora izvajalec javne službe bodočega uporabnika obvestiti o obvezni priključitvi njegove stavbe in mu posredovati pogoje za priključitev. Izvajalec po priključitvi vpiše uporabnika v evidenco uporabnikov in mu izda potrdilo, ki pa tožnikom ni bilo izdano. Napačna je tudi trditev, da je bilo obračunsko območje določeno šele v letu 2011. V mesecu februarju 2009 je bil namreč za območje urejanja Mandrge sprejet poseben program opremljanja, temu pa je sledila odločitev, da se novozgrajeno opremo vključi v splošni odlok, ki je bil nato spremenjen in dopolnjen v letu 2011. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, tožnikom pa naloži plačilo nastalih stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi obeh upravnih aktov, s katerimi sta upravna organa utemeljila odmero spornega komunalnega prispevka. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene razloge še dodaja: Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt) glede na to, da je občina dolžna zagotavljati gradnjo komunalne opreme (prvi odstavek 77. člena ZPNačrt). Zato lahko odmeri komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme, pogoj pa je, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena). Obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme je območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oz. območje njene uporabe (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt). Obračunska območja se določijo tako za obstoječo komunalno opremo kot za vso predvideno novo komunalno opremo iz občinskega načrta razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto (drugi odstavek). Obračunska območja in ostale podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (stroški komunalne opreme, preračun stroškov na enoto mere in podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka) se določijo s programom opremljanja (tretji odstavek 75. člena). S plačilom komunalnega prispevka je zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo (četrti odstavek 79. člena).

Navedeno pomeni, da je plačilo komunalnega prispevka kot obveznosti zavezancev določena v ZPNačrt (pred tem v 143. in naslednjih členih ZUreP-1), ki predstavlja v času izdaje izpodbijane odločbe veljavno pravno podlago. S tem v zvezi je neutemeljen tudi očitek o retroaktivni veljavnosti Odloka o programu opremljanja. Ta je začel veljati 16. 4. 2009 (16. člen), njegove spremembe (Logaške novice, št. 5/11), s katerimi je bilo med drugim spremenjeno obračunsko območje za kanalizacijsko omrežje in vanj zajete Mandrge (1. člen), pa 15. 6. 2011 (3. člen). Z uveljavitvijo teh sprememb je prenehal veljati za to območje veljavni Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč za gradnjo v stanovanjskem naselju Mandrge (Logaške novice, št. 2/09), kamor je sodilo tudi zemljišče tožnikov parc. št. 177/1 k.o. ... (6. člen). Z navedenimi spremembami Odloka o programu opremljanja je bilo torej občini omogočeno, da tudi zavezancem z območja Mandrg odmeri zakonsko predpisano obveznost ob upoštevanju v odloku določenih meril (82. člen ZPNačrt), kar je v obravnavanem primeru storila z izpodbijano odločbo z dne 28. 6. 2012. To tudi pomeni, da je toženka ravnala v skladu z načelom zakonitosti iz prvega odstavka 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem organ odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravne lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Kako naj bi Odlok o programu opremljanja za nazaj posegel v njihove pridobljene pravice z vidika dolžnosti, da plačajo komunalni prispevek, kot to predpisuje ZPNačrt, in katere so te pridobljene pravice, pa tožniki ne pojasnjujejo, zato nadaljnji preizkus v tej smeri ni mogoč.

Iz omenjenih določb ZPNačrt nadalje izhaja, da pogoj za odmero komunalnega prispevka ni že izvedena priključitev zavezancev na določeno vrsto komunalne opreme, saj jim je v skladu z zakonom priključitev nanjo zagotovljena šele s plačilom dela stroškov za njihovo izgradnjo. Zato okoliščina, ali so se tožniki že priklopili na novozgrajeno kanalizacijsko omrežje in kdaj, v obravnavanem primeru ni pravno pomembna, tako da je toženka ni bila dolžna ugotavljati, niti o tem navajati razlogov. Ta tožbeni očitek je zato neutemeljen.

Očitno brez podlage je ugovor, da ni mogoče preizkusiti višine izračunanega komunalnega prispevka. Na straneh 2, 3 in 4 obrazložitve izpodbijane odločbe je upravni organ navedel podatke, ki jih je upošteval pri izračunu (od neto tlorisne površine objekta do velikosti gradbene parcele, faktorja dejavnosti, obračunskega območja, višine stroškov opremljanja, enačbo za izračun itd.), zato bi mu tožniki izračunu lahko argumentirano ugovarjali, česar pa niso storili.

Neupoštevna je tudi tožbena trditev, da odločbe ni mogoče preizkusiti glede vprašanja, za katero novozgrajeno kanalizacijsko omrežje se zaračunava komunalni prispevek. Iz odločbe je namreč razvidno, da je bil komunalni prispevek za javno kanalizacijo odmerjen, ker se zemljišče tožnikov nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme, kot ga določa v zadevi uporabljeni Odlok o programu opremljanja. Ta predpisuje podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo za območje Občine Logatec (1. člen), kar pomeni, da se v tem odloku določena merila za odmero – med njimi tudi obračunska območja – uporabljajo pri izračunu komunalnega prispevka za že zgrajeno občinsko omrežje javne infrastrukture, v katerega sodi tudi kanalizacijsko omrežje (prvi odstavek 3. člena). V zadevi tako ni sporno, da zemljišče tožnikov leži v obračunskem območju obstoječe kanalizacije, kot ga določa Odlok o programu opremljanja v drugem odstavku 3. člena, niti to, da je priključitev objektov v naselju Mandrge na občinsko omrežje omogočena z izgradnjo kanalizacije na tem ožjem območju, torej z izgradnjo dela, ki tvori celotno omrežje obstoječe javne kanalizacije v Občini Logatec. Ker tožniki ne trdijo, da bi jim bil komunalni prispevek za javno kanalizacijsko omrežje v preteklosti že odmerjen, so bili s tem v skladu z omenjenimi določbami ZPNačrt izpolnjeni pogoji za odmero komunalnega prispevka.

V zvezi z navedenim sodišče še ugotavlja, da je upravni organ tožnikom poslal poziv z dne 9. 5. 2012 z namenom, da se seznanijo s podatki, z načinom izračuna in višino komunalnega prispevka. Iz tega poziva, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, je razvidno, da je upravni organ tožnike seznanil z dejstvom, da je občina na območju stanovanjskega naselja Mandrge zagotovila izgradnjo kanalizacijskega omrežja, s čimer je prišlo do izboljšanja komunalne opremljenosti stavbnega zemljišča. Tožniki v svojih odgovorih z dne 18. 5. in 8. 6. 2012 tem navedbam niso oporekali. Navedli so le, da je bila kanalizacija zgrajena pred 6 leti, da za izračun in plačilo prispevka za komunalno opremo s kanalizacijo ne obstaja ustrezna veljavna pravna podlaga in da retroaktivnost predpisov ni dopustna. Navedeno potrjuje, da so bili tožniki že pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjeni z okoliščinami, pomembnimi za odločitev v zadevi, in da so imeli možnost, da se do njih opredelijo.

Neutemeljeno je tudi stališče o zastaranju odmere komunalnega prispevka. Ker tožniki ne pojasnjujejo, za kakšen zastaralni rok naj bi šlo oz. na katerem predpisu temelji, je na to trditev mogoče odgovoriti le na splošni ravni.

To sodišče je že v zadevi I U 1557/2011 navedlo, da je komunalni prispevek javna dajatev, kljub temu pa se zanj ne uporabljajo predpisi o obdavčenju, torej tudi ne ZDavP-2, ki v prvem odstavku 125. člena med drugim ureja zastaranje pravice do odmere davka. Po drugem odstavku 3. člena ZDavP-2 je davek po tem zakonu vsak denarni prihodek državnega proračuna, proračuna Evropske skupnosti ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakonov o obdavčenju oziroma predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakonov o obdavčenju. Obveznost plačila komunalnega prispevka pa temelji na ZPNačrt, ki ni zakon o obdavčenju, niti ne predpisuje uporabe določb ZDavP-2 pri odmeri komunalnega prispevka. V ZPNačrt rok, v katerem mora občina po uradni dolžnosti izdati odločbo zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, kot je bilo to v obravnavanem primeru, ni določen. Takega roka ne določa niti ZUP, kar pomeni, da zakon ne omejuje roka, v katerem je treba izdati odmerno odločbo, zaradi česar upravičenje občine do njene izdaje ne more zastarati.

Neutemeljena je tudi trditev, da je bilo kanalizacijsko omrežje zgrajeno brez občinskega prostorskega načrta. Ne le da je trditev neobrazložena, saj niso navedene okoliščine, na podlagi katerih temelji, navedeno bi tudi pomenilo, da občina za gradnjo obravnavane infrastrukture ni mogla pridobiti gradbenega dovoljenja glede na to, da je eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, da mora biti projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1), oz. da je gradila brez njega. Kot rečeno, kaj takega iz tožbe ne izhaja. Sodišče zato le dodaja, da v takem primeru ne bi moglo biti izdano niti uporabno dovoljenje, na katerega opozarja toženka v odgovoru na tožbo, saj se v tem postopku med drugim ugotavlja, ali je objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem (1. točka prvega odstavka 95. člena ZGO-1).

Na dolžnost tožnikov, da plačajo komunalni prispevek za obstoječo kanalizacijo na območju Občine Logatec, ne more vplivati tožbena trditev, da je bilo kanalizacijsko omrežje na območju Mandrg zgrajeno brez programa opremljanja. Po prvem odstavku 74. člena ZPNačrt se lahko gradi komunalno opremo, ki je določena v prostorskem aktu, tudi brez programa opremljanja, če ta po vrednosti letno ne presega 5 % sredstev, ki jih je občina v preteklem letu vložila v komunalno opremo. Za to komunalno opremo občina ne more zaračunati komunalnega prispevka.

Navedeno pomeni, da občina stroškov, ki jih je imela z izgradnjo take komunalne opreme oz. njenega dela, ne more vključiti med skupne stroške opremljanja na obračunskem območju s komunalno opremo določene vrste (v konkretnem primeru s kanalizacijski omrežjem), ne pa tudi, da za zavezance, ki se bodo priključili na tako zgrajeni del omrežja, sploh ne obstaja dolžnost plačila komunalnega prispevka za siceršnje obstoječe kanalizacijsko omrežje, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt). Ker tožniki ne trdijo, da so bili v Odlok o programu opremljanja vključeni tudi stroški za izgradnjo kanalizacije za naselje Mandrge, je trditev o njeni gradnji brez programa opremljanja sama zase za izračun pravno nepomembna. Zato sodišče le dodaja, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da so bili pri izračunu komunalnega prispevka upoštevani skupni obračunski stroški na enoto mere za kanalizacijo v višini 2,18 EUR/m2 (Cpi) oz. 7,82 EUR/m2 (Cti). Ti so bili določeni v 4. členu Odloka o programu opremljanja že ob njegovem sprejemu 15. 4. 2009 in so ostali nespremenjeni tudi potem, ko je bilo s spremembami odloka v maju 2011 določeno, da se v obračunsko območje obstoječega kanalizacijskega omrežja vključijo tudi Mandrge, Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč za gradnjo v stanovanjskem naselju Mandrge pa preneha veljati. Čeprav je slednji v 13. členu posebej določal skupne obračunske stroške za obstoječe in novo kanalizacijsko omrežje za naselje Mandrge v višini 3,26 EUR/m2 (Cpi) oz. 13,97 EUR/m2 (Cti), je očitno, da ti stroški na skupne obračunske stroške iz Odloka o programu opremljanja niso imeli vpliva oz. vanj niso bili vključeni.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj je bilo zaslišanje priče A.A. o tem, kdaj naj bi bila dela pri izgradnji kanalizacije realizirana in kdaj so bili objekti priključeni na to kanalizacijo, predlagano v zvezi z ugotavljanjem dejstev glede zastaranja, torej instituta, ki ga odmera komunalnega prispevka ne pozna.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).