Jedro

Dokazilo, ki ga je ponudila tožeča stranka glede obstoja tožene stranke, ne pojasnjuje, kako je bil zaključen stečajni postopek, ki je bil začet s sklepom gospodarskega sodišča. Ker je ZPPSL dopuščal, da že začet postopek stečaja ni nujno zaključen z izbrisom stečajnega dolžnika iz registra (npr. prisilna poravnava v stečaju) brez konkretnih podatkov o izbrisu prvotne toženke ni mogoče zanesljivo sklepati na nastanek pravnih posledic v smislu prenehanja terjatve tožeče stranke v posledici neprijave terjatve v stečajnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Iz samega besedila izreka sodbe sicer ni razvidno, o kakšnem tožbenem zahtevku je prvostopenjsko sodišče odločilo. Ker pa je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da se odločitev nanaša na tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 135.381,02 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v višini 16 % letno za čas od 20.4.1991 do plačila, bi bila navedena pomanjkljivost v izreku sicer odpravljiva s popravnim sklepom v smislu 1. odst. 328. čl. ZPP. Zato pritožbeno sodišče te pomanjkljivosti ni obravnavalo kot pomanjkljivost, ki onemogoča preizkus sodbe v smislu 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP.

Sodišče prve stopnje je v okviru izreka sodbe tožeči stranki naložilo tudi doplačilo predujma za kritje stroškov začasnega zastopnika v višini 523,41 EUR (2. točka izreka) in odmerilo nagrado začasnemu zastopniku tožene stranke v višini 923,41 EUR (3. točka).

V pritožbenem roku je zoper sodbo pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo tudi pritožbene stroške tožeče stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je iz pritožbenih navedb razvidno, da tožeča stranka izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča zgolj v tistem delu, s katerim je odločeno o tožbenem zahtevku tožeče stranke (1. točka izreka sodbe), ne pa tudi v delu, ki se nanaša na odmero predujma tožeči stranki (2. točka izreka) in odmero nagrade začasnemu zastopniku tožene stranke (3. točka izreka), je pritožbeno sodišče sodbo preizkušalo zgolj v tistem delu, v katerem je pritožnica izrecno izpodbijala odločitev prvostopenjskega sodišča (1. točka izreka sodbe).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke utemeljilo na ugotovitvi: da je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek dne 21.6.1999, ki se je končal s prisilno poravnavo dne 13.12.1991, da tožeča stranka v tem postopku svoje terjatve do tožene stranke ni prijavila, da je bil nad na novo nastalim subjektom ponovno začet stečajni postopek v skladu z določbami Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki je veljal na območju Republike Srbije in da tožeča stranka svoje terjatve v tem stečajnem postopku ni prijavila.

Na podlagi teh ugotovitev je prvostopenjsko sodišče sklepalo na prenehanje terjatve tožeče stranke, v posledici česar je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožeča stranka je tožbo vložila 20.5.1991 in kot toženo stranko opredelila A. S tožbo je uveljavljala plačilo 1,138.227,10 din na temelju kreditne pogodbe z dne 18.12.1990. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila tožba toženi stranki vročena 20.6.1991. Na poziv sodišča je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 18.5.2007 spremenila naziv tožene stranke, tako da se sedaj glasi B. S. in predložila dokazila o registraciji tožene stranke z dne 10.5.2007. Tožeča stranka ob tem ni podala nobenih pojasnil v smeri, ali gre na strani tožene stranke za isti pravni subjekt ali za morebitno pravno nasledstvo prvotno tožene stranke. Izpisek iz registra, ki ga je predložila tožeča stranka (A15), za toženo stranko izkazuje kot datum ustanovitve tožene stranke 27.12.1991, to je po vložitvi tožbe tožeče stranke. Ob tako skopih trditvah tožeče stranke pa ni točna njena pritožbena navedba, da naj bi bilo med strankama nesporno nasledstvo na strani tožene stranke, to je, da je tožena stranka prevzela obveznosti prvotno tožene stranke. Ker tožeča stranka takšnih trditev ni ponudila ob spremembi naziva tožene stranke, pomeni, da tožba ni popolna, saj ni obsegala zadostne trditvene podlage, iz katere bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Gre za odpravljivo nesklepčnost tožbe, na katero bi moralo sodišče opozoriti tožečo stranko (prim. 285. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka zoper toženo stranko utemeljilo na pravni posledici neprijave terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku nad toženo stranko, začetim 19.12.1994. Pritožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na pomanjkanje razlogov v izpodbijani sodbi. Dokazilo, ki ga je ponudila tožeča stranka glede obstoja tožene stranke, ne pojasnjuje, kako je bil zaključen stečajni postopek, ki je bil začet s sklepom gospodarskega sodišča v S. St 1/94 (B4). Ker je Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. SFRJ, št. 84/89) dopuščal, da že začet postopek stečaja ni nujno zaključen z izbrisom stečajnega dolžnika iz registra (npr. prisilna poravnava v stečaju po 152. čl. ZPPSL) brez konkretnih podatkov o izbrisu prvotne toženke ni mogoče zanesljivo sklepati na nastanek pravnih posledic v smislu prenehanja terjatve tožeče stranke v posledici neprijave terjatve v stečajnem postopku. Ob izkazanem obstoju tožene stranke zgolj iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča ni mogoče preizkusiti pravilnosti odločitve v izpodbijani sodbi, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP.

V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo najprej pozvati tožečo stranko, da v zgoraj nakazani smeri dopolni trditveno podlago o tem, da je sedanja tožena stranka zavezanka iz pravnega posla, na katerega se je sklicevala ob vložitvi tožbe. Trditveno in dokazno breme glede utemeljenosti tožbenega zahtevka je namreč na strani tožeče stranke.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.