Jedro

Glede na to, da je bil na tožnikovem delovnem mestu pred spremembo akta o sistemizaciji sistemiziran tudi višji uradniški naziv, glede katerega tožnik ni izpolnjeval pogojev za napredovanje v naziv, saj ni imel ustrezne stopnje strokovne izobrazbe, je lahko tožnik v tem času napredoval največ za pet plačnih razredov (za deset plačnih razredov bi lahko napredoval le, če na njegovem delovnem mestu ne bi bilo mogoče napredovati v naziv).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 27. 1. 2010 in sklep tožene stranke št. ... z dne 9. 10. 2009 nezakonita in se razveljavita; da je tožena stranka dolžna s 1. 4. 2009 tožniku priznati napredovanje za en plačni razred in ga uvrstiti v 29. plačni razred ter skleniti s tožnikom aneks h pogodbi o zaposlitvi; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati plačo od 1. 4. 2009 naprej z upoštevanjem 29. plačnega razreda in mu izplačati premalo izplačano plačo za vsak mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega petega v mesecu za pretekli mesec, do plačila, ter da je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 542,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi na račun pooblaščenca. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 417,50 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnik s 1. 1. 2009 že bil v najvišjem plačnem razredu in da zato niso izpolnjeni pogoji za napredovanje tožnika v višji plačni razred s 1. 4. 2009. Med strankama je namreč nesporno, da je bil s spremembo akta o sistemizaciji št. ... z dne 13. 11. 2008, ki je začela veljati 26. 11. 2008, tožnik razvrščen na delovno mesto policist – vodja policijskega okoliša, na katerem se lahko naloge opravljajo zgolj v uradniškem nazivu policist I. Na podlagi drugega odstavka 16. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) je tako na tem delovnem mestu mogoče napredovati največ za deset plačnih razredov (osnovni plačni razred policista I je 23., maksimalni 33.). Tožnik je bil tako 1. 1. 2009 v 28. plačnem razredu in ni bi bil v maksimalnem razredu, kot to zmotno ugotavlja sodišče. Torej bi s 1. 4. 2009 lahko napredoval. Tudi po stari sistemizaciji delovnih mest, ko je tožena stranka na tožnikovem delovnem mestu imela predpisano alternativno izobrazbo V. ali VI. stopnje, je tožnik v svoji V. tarifni skupini lahko dejansko opravljal dela in naloge samo v enem uradniškem nazivu, to je policist I, in ni imel možnosti za napredovanje v višji naziv, saj se je za višjega policista III in višjega policista II zahtevala višja izobrazba. Da je napredovanje v naziv omogočeno, morajo biti nazivi v isti tarifni skupini, torej bi morali biti v tožnikovem primeru vsi nazivi v V. tarifni skupini. Torej bi tožnik lahko napredoval za največ deset plačnih razredov po drugem odstavku 16. člena ZSPJS tudi pod pogoji stare sistemizacije, saj s svojo V. stopnjo izobrazbe ni imel možnosti napredovanja v višji naziv. Nadalje očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 5. odstavek 5. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev, saj ni mogel napredovati za en plačni razred, kljub nespornemu dejstvu, da je nazadnje napredoval leta 2001 in v zadnjih šestih letih dosegel povprečno oceno „dobro“. Zmotno je torej stališče sodišča prve stopnje, da se to določilo uporablja z dnem prvega izplačila plač na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, to je 5. 8. 2008. Zmotno je stališče sodišča, da normativnega dela Uredbe petega odstavka 5. člena v tožnikovem primeru ni mogoče uporabiti. Uredba v svojih predhodnih določbah določa, da javni uslužbenci, ki v letih 2009 izpolnijo pogoje za napredovanje, določene v 4. in 5. členu Uredbe, lahko napredujejo v skladu z Uredbo, če v tekočem letu izpolnijo pogoj treh let od zadnjega napredovanja. Iz te določbe nikakor ni razbrati, da pa je napredovanje izključeno. Prvi odstavek 11. člena Uredbe jasno določa, da se javnim uslužbencem napredovalno obdobje z dnem začetka uporabe ne prekine, prehodne določbe pa eksplicitno v tretjem in četrtem odstavku 11. člena določajo krog javnih uslužbencev, ki lahko prvič napredujejo po pridobitvi treh ocen po postopku iz Uredbe, oziroma katerim se napredovalno obdobje z uveljavitvijo te uredbe začne na novo. Tožnik ne sodi v to kategorijo uslužbencev. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo svojega stališča in ni navedlo pravne podlage, da v prehodnem obdobju ni mogoče napredovati po petem odstavku 5. člena Uredbe. V sodbi torej ni odločilnih dejstev, na katero določbo zakona je sodišče oprlo odločitev, predvsem zakaj tožnik ne bi smel napredovati v skladu z 12. odstavkom 11. člena Uredbe. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana s tem, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj tožnik ni napredoval po petem odstavku 5. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uradni list RS, št. 51/2008, s spremembami; Uredba), zato je sodbo mogoče preizkusiti.

Po določbi petega odstavka 5. člena Uredbe napreduje javni uslužbenec za en plačni razred, ne glede na določbe drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena, če je v času od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve preteklo najmanj šest let in je v tem obdobju dosegel povprečno oceno najmanj tri. V skladu s prehodno določbo tretjega odstavka 11. člena Uredbe lahko javni uslužbenci, ki so pravico do napredovanja pridobili na podlagi ZSPJS in je niso imeli po predpisih, ki so se uporabljali v obdobju pred začetkom izplačila plač po ZSPJS, prvič napredujejo po pridobitvi treh ocen po postopku iz te Uredbe. Prvo oceno po tej uredbi pridobijo za leto 2008 v letu 2009. Zmotno je razlogovanje tožnika, da bi lahko napredoval za največ deset plačnih razredov po drugem odstavku 16. člena ZSPJS tudi pod pogoji stare sistemizacije (torej pred spremembo akta o sistemizaciji št. ... z dne 13. 11. 2008, ki je začela veljati 26. 11. 2008 oziroma se uporabljati od 1. 1. 2009 dalje, na podlagi katere se je tožnikovo delovno mesto lahko opravljalo zgolj v uradniškem nazivu policist I.) in da torej prehodna določba zanj ne velja, saj s svojo V. stopnjo izobrazbe ni imel možnosti napredovanja v višji naziv. Bistveno je namreč, da je bil na tožnikovem delovnem mestu pred spremembo akta o sistemizaciji sistemiziran tudi višji uradniški naziv (višji policist III in višji policist II), glede katerega tožnik ni izpolnjeval pogojev za napredovanje v naziv, saj ni imel ustrezne višje (VI.) stopnje strokovne izobrazbe. Po določbi 2. odstavka 16. člena ZSJPS je namreč lahko javni uslužbenec na delovnem mestu, kjer je mogoče tudi napredovanje v višji naziv, v posameznem nazivu napredoval največ za pet plačnih razredov, javni uslužbenec, kjer ni mogoče napredovati v naziv, pa je lahko na delovnem mestu napredoval največ za deset plačnih razredov. Zato je tožnik ob prevedbi v plačni razred s 1. 8. 2008 že dosegel najvišji plačni razred in ni mogel napredovati v višji plačni razred, oziroma je lahko napredoval po določbi 2. odstavka 16. člena ZSPJS šele po spremembi sistemizacije novembra 2008. S spremembo sistemizacije je na tožnikovem delovnem mestu ostal samo naziv ene tarifne skupine, oziroma so se naloge opravljale zgolj v uradniškem nazivu policist I, zato je bilo možno napredovanje do 10 plačnih razredov. Šele od začetka veljavnosti spremembe Akta o sistemizaciji je bilo na tožnikovem delovnem mestu, v skladu z 2. odstavkom 16. člena ZSPJS, dopustno napredovanje za deset plačnih razredov.

Zato je v obravnavani zadevi treba uporabiti 3. odstavek 11. člena Uredbe, po katerem javni uslužbenci, ki so pravico do napredovanja pridobili na podlagi ZSPJS in je niso imeli po predpisih, ki so se uporabljali v obdobju pred začetkom izplačila plač po ZSPJS (torej pred 1. 8. 2008), lahko prvič napredujejo po pridobitvi treh ocen po postopku iz te uredbe. Prvo oceno po tej uredbi pridobijo za leto 2008 v letu 2009. V obravnavanem primeru se torej ne uporablja 5. odstavek 5. člena Uredbe. Tožnikova razlaga bi namreč pomenila, da sprememba sistemizacije sploh ni bila potrebna v primerih, ko delavci niso izpolnjevali pogojev za napredovanje v višji uradniški naziv znotraj uradniškega delovnega mesta, na katerega so bili razporejeni, oziroma da so že takrat lahko napredovali za 10 plačnih razredov in bi tako obstajal avtomatizem glede njihovega napredovanja po poteku 6 let od zadnjega napredovanja v plačni razred po 5. odstavku 5. člena Uredbe.

Ker tožnik 1. 4. 2009 (ko je sicer že veljala nova sistemizacija in je bilo mogoče napredovanje v višji plačni razred) tudi ni izpolnjeval pogojev za šesto napredovanje po 4. alineji 2. odstavka 5. člena Uredbe, ki določa, da za en plačni razred napredujejo tisti javni uslužbenci, ki v napredovalnem obdobju dosežejo najmanj 14 točk, saj je dosegel 11 točk, je bil njegov zahtevek za napredovanje tudi na tej pravni podlagi utemeljeno zavrnjen.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odgovor na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odst. 165. člena, v zvezi s 155. členom ZPP.