Jedro

Glede na to, da je bila tožniku v BiH priznana in odmerjena invalidska pokojnina tudi na podlagi slovenske dobe in da je toženec na dan veljavnosti Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino že ugotavljal pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, na podlagi zahteve, vložene za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po uradni dolžnosti v skladu s 37. členom Sporazuma, teh pogojev pa tožnik, to je pogoja 67. člena ZPIZ-1, ni izpolnjeval in je bilo o sorazmernem delu invalidske pokojnine tudi že pravnomočno odločeno, tožbeni zahtevek za priznanja pravice do sorazmernega dela pokojnine, ni utemeljen.

Če je na podlagi 20. in 22. člena Sporazuma zavarovancu priznana pravica do pokojnine na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri nosilcih zavarovanj obeh podpisnic sporazuma, pri posameznem nosilcu zavarovanja na podlagi iste zavarovalne dobe zavarovanec ne more zahtevati priznanja drugačne pokojnine. Le če obstaja po zakonodaji ene od podpisnic pravica do dajatve (pokojnine) brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec zavarovanja pri tej podpisnici zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji (21. člen Sporazuma). V tem sporu ne gre za tak primer, saj je bila tožniku pri nosilcu zavarovanja v BiH priznana invalidska pokojnina na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja in posledično ne izpolnjuje pogoja iz 21. člena Sporazuma za priznanje samostojne dajatve oziroma starostne pokojnine. Zato tožnik pri tožencu na podlagi iste zavarovalne dobe ne bi mogel uveljaviti samostojne starostne pokojnine, tudi če bi bilo o njegovi invalidski pokojnini odločeno v času veljavnosti Sporazuma.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 4. 11. 2011 in št. ... z dne 16. 3. 2011 in, da se mu prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se s sodbo ne strinja, saj je sodišče potrdilo to, kar je navajal toženec in sicer, da je bila pri njem pokojninska doba prebita v Sloveniji že všteta v skupno pokojninsko dobo ob upokojitvi v BiH, ko mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine in zahteva zavrnjena na podlagi 37. člena Sporazuma. Meni, da so po sporazumu med Slovenijo in BiH, države dolžne po uradni dolžnosti sprožiti ponovni preračun pokojnine. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče preuči sodbo Delovnega in socialnega sodišča, ki je v nasprotju z zakonom in tudi določilom 6. člena in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Navaja, da je bosansko - hercegovski nosilec zavarovanja začel postopek za preračun pokojnine po uradni dolžnosti dne 16. 4. 2009 in tožencu dostavil tudi vso dokumentacijo. Zoper te odločbe se je pravočasno pritožil. Ker mu pravica do invalidske pokojnine ni bila priznana, je vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodbo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami dodatno poudarja naslednje.

V obravnavanem primeru sta predmet spora dokončna odločba toženca št. ... z dne 4. 11. 2011 ter prvostopna odločba iste opravilne številke z dne 6. 3. 2011, sporno pa je priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BiH (Zakon o ratifikaciji - Ur. l. RS, št. 37/2008, mednarodne pogodbe št. 10/2008, v nadaljevanju Sporazum).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožniku bosansko - hercegovski nosilec zavarovanja z odločbo št. ... z dne 23. 2. 2000 priznal in odmeril invalidsko pokojnino od 17. 9. 1999, na podlagi bosansko - hercegovske in slovenske dobe v skupnem trajanju 29 let in 22 dni. Od tega je tožnik v Sloveniji dopolnil 2 leti, 1 mesec in 16 dni zavarovalne dobe v obdobju od 24. 7. 1970 do 9. 9. 1972 ter po podatkih iz obrazca BiH/SI z dne 19. 7. 2010, v BiH 26 let, 11 mesecev in 7 dni zavarovalne dobe.

Bosansko - hercegovski nosilec zavarovanja je po uradni dolžnosti dne 16. 4. 2009 skupaj s citirano odločbo tožencu poslal zahtevo za odmero invalidske pokojnine po 37. členu Sporazuma. Takšen zahtevek je toženec z odločbo št. ... z dne 23. 12. 2009 zavrnil, ker tožnik ni izpolnjeval pogojev iz 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1), to je I. kategorije invalidnosti. Zoper citirano odločbo se tožnik ni pritožil tako, da je postala dokončna in pravnomočna.

Dne 22. 4. 2010 je tožnik pri bosansko - hercegovskem nosilcu zavarovanja vložil novo zahtevo in sicer za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine na podlagi 20. člena Sporazuma. Takšno zahtevo je toženec z odločbo z dne 16. 3. 2011, potrjeno z dokončno odločbo z dne 4. 11. 2011, zavrnil na podlagi 37. člena Sporazuma.

Po 1. odstavku 37. člena Sporazuma se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge podpisnice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega Sporazuma. Pri tem se na podlagi 2. odstavka 37. člena pogoji za pridobitev pravice do pokojnine v drugi podpisnici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve Sporazuma. Če po zakonodaji druge podpisnice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve Sporazuma, ostanejo dajatve, to je že priznana pokojnina, obveznost pogodbenice, ki jih je priznala in sicer že pred uveljavitvijo Sporazuma.

Na podlagi določb 37. člena Sporazuma gre za enkratno odločanje po uradni dolžnosti o prevedbi v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma priznanih pokojnin pri posameznem nosilcu zavarovanja in za odločanje o pogojih za tako prevedbo. O taki prevedbi invalidske pokojnine priznane tožniku pri nosilcu zavarovanja v BiH, na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij, je toženec že odločil z odločbo z dne 23. 12. 2009 in predlog nosilca zavarovanja v BiH za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine pravnomočno zavrnil, ker po določbah ZPIZ-1, ki so veljale ob uveljavitvi Sporazuma, pri tožniku ni ugotovil I. kategorije invalidnosti in torej podlage za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Glede na to, da je bila tožniku v BiH priznana in odmerjena invalidska pokojnina tudi na podlagi slovenske dobe in da je toženec na dan veljavnosti Sporazuma že ugotavljal pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, na podlagi zahteve vložene za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po uradni dolžnosti v skladu s 37. členom Sporazuma, teh pogojev pa tožnik, to je pogoja 67. člena ZPIZ-1, ni izpolnjeval in je bilo o sorazmernem delu invalidske pokojnine tudi že pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno izpodbijani odločbi toženca z dne 4. 11. 2011 in z dne 16. 3. 2011 štelo za pravilni in zakoniti in tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Če je na podlagi 20. in 22. člena Sporazuma zavarovancu priznana pravica do pokojnine na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri nosilcu zavarovanj obeh podpisnic Sporazuma, pri posameznem nosilcu zavarovanja na podlagi iste zavarovalne dobe zavarovanec ne more zahtevati priznanja drugačne pokojnine. Le če obstaja po zakonodaji ene od podpisnic pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec zavarovanja pri tej podpisnici zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji (21. člen Sporazuma). Le v takem primeru bi lahko zavarovanec uveljavljal samostojno dajatev pri nosilcu zavarovanja druge podpisnice, v kolikor bi bil tudi pri njem upravičen do dajatve (pokojnine), zgolj na podlagi zavarovalne dobe pri tem nosilcu zavarovanja, ki še ni bila upoštevana pri pravici do (invalidske) pokojnine pri drugem nosilcu zavarovanja. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v identičnih zadevah, kot npr. v zadevi opr. št. VIII Ips 158/2013. V tem sporu za tak primer ne gre, saj je bila tožniku pri nosilcu zavarovanja v BiH priznana invalidska pokojnina na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja in posledično ne izpolnjuje pogoja iz 21. člena Sporazuma za priznanje samostojne dajatve oziroma starostne pokojnine, zato pri tožencu na podlagi iste zavarovalne dobe ne bi mogel uveljaviti samostojne starostne pokojnine, tudi če bi bilo o njegovi invalidski pokojnini odločeno v času veljavnosti Sporazuma. V tožnikovem primeru skladno z 2. odstavkom 37. člena Sporazuma še nadalje ostaja obveznost nosilca zavarovanja v BiH, da tožniku plačuje invalidsko pokojnino, priznano na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja.

Glede na vse obrazloženo tožnik po uveljavitvi Sporazuma na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri tožencu ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev, torej tudi ne pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje in tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Neutemeljeno pritožba vztraja, da je izpodbijana sodba izdana v nasprotju z zakonom in določbami 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Ker je odločitev sodišča pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.