Jedro

Revizijsko sodišče ni vezano na izvedensko mnenje glede ocene dokončnega stanja tožnika.

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je potrebno upoštevati poleg oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic tudi načelo objektivne pogojenosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je dne 10.9.1999 poškodovala v prometni nesreči, katero je povzročil zavarovanec tožene stranke. Pri tem je utrpela dvojni odprti zlom leve golenice, udarnino prsnega koša in trebuha ter zlom krone obeh zgornjih sekalcev, zaradi česar ji je bilo pravnomočno prisojeno zadoščenje v višini 4.200.000 SIT (od tega 1.700.000 SIT ta telesne bolečine, 500.000 SIT za strah, 300.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti in 2.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).

Tožena stranka je vložila revizijo glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče druge stopnje pri odmeri odškodnine dalo preveliko težo določenim okoliščinam. Navaja še, da je sodišče zmotno kot dokončno stanje tožnice upoštevalo stanje, ki ga je izvedenec ocenil za bodoče. Predlaga vzpostavitev sodbe sodišča prve stopnje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo in se jo zato lahko vloži le v zakonsko predvidenih primerih. Tretji odstavek 370. člena ZPP izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Del neizpodbojno ugotovljenega dejanskega stanje tvori tudi ugotovitev sodišča druge stopnje glede dokončnega stanja tožnice, da je podano 15% zmanjšanje življenjske aktivnosti.(1) Revident v reviziji zgolj polemizira z zaključkom sodišča druge stopnje glede dokončnega stanja tožnice, kar pa pomeni nedovoljeno poseganje v dokazno oceno oziroma dejansko stanje. Revizijsko sodišče še pojasnjuje, da sodišče ni vezano na izvedensko mnenje glede ocene dokončnega stanja tožnice (je zgolj eden izmed dokazov). To je stvar dokazne ocene, katere ni možno izpodbijati. Šlo pa bi za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če bi sodišče napačno povzelo izvedensko mnenje, česar pa revident ne uveljavlja. Sodišče pa po uradni dolžnosti pazi zgolj na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava prav tako ni podan. V reviziji uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožena stranka utemeljuje s poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njenem mnenju upravičevale odškodnino v nižjih zneskih (tako kot je presodilo sodišče prve stopnje). Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je potrebno upoštevati poleg oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic tudi načelo objektivne pogojenosti, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožnici pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode.

Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (165. člen ZPP).

Op. št. (1): Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje sicer ne izhaja jasno, kaj je štelo kot dokončno stanje tožnice, vendar revident te morebitne relativne bistvene procesne kršitve postopka ne problematizira.