Jedro

Abstraktni dejanski stan ni obvezen element izreka obsodilne sodbe, nerazumljivost v smislu kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP se mora nanašati na opis dejanja, to je na konkretni dejanski stan.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojene M.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna povrniti stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer se ji določi povprečnina 120.000 SIT.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Idriji je M.T. s sodbo z dne 16.1.2004 spoznalo za krivo kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in ji nato izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za prvo dejanje določilo kazen tri mesece zapora, za drugo štiri mesece zapora in ji nato določilo enotno kazen pet mesecev zapora ter preizkusno dobo tri leta. Sodišče je oškodovano V. Š. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojenki pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 13.10.2004 pritožbi obsojenke deloma ugodilo in obsojenko oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ, za kaznivo dejanje po 1. odstavku 145. člena KZ pa obsojenki ponovno izreklo pogojno obsodbo in v njej ponovno določilo kazen štiri mesece zapora in ji določilo preizkusno dobo dve leti, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo.

3. Zagovornica obsojenke je zoper navedeni pravnomočni sodbi vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena KZ v zvezi z 2. točko 1. odstavka 420. člena KZ (očitno je mišljeno ZKP - Zakon o kazenskem postopku) in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi tako, da izpodbijani sodbi spremeni in obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da v celoti razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v ponovno sojenje.

4. Vložnica navaja, da je izrek izpodbijane prvostopne sodbe nerazumljiv, ker kumulira alternativno določene zakonske znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 145. člena KZ in vsebuje nesmiseln očitek, da nekdo grozi, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, ko je vendarle jasno, da lahko življenje druge osebe napadeš le tako, da napadeš njeno telo.

5. Vložnica nadalje uveljavlja, da je opis dejanja tako pomanjkljiv in nejasen, da iz njega ni mogoče ugotoviti, kakšen je bil življenjski primer, ki je podlaga konkretnemu dejanskemu stanu, niti ni mogoče ugotoviti, ali vsebuje vse znake obravnavanega kaznivega dejanja. Opis dogodka je tudi jezikovno povsem neustrezen in tudi nerazumljiv v vprašanjih, kdo je komu grozil oziroma koga tiščal za vrat. 6. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da ta ni utemeljena in predlagal njeno zavrnitev.

B.

7. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP).

8. Ni mogoče pritrditi vložnici, da je podana kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek izpodbijane prvostopne sodbe nerazumljiv. Sodišče je v izreku najprej navedlo abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja po 1. odstavku 145. člena KZ: "kdor ogrozi varnost kakšne osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo", ne da bi ga prilagodilo konkretnemu dogodku, vendar to na razumljivost izreka nima vpliva. Ključni del izreka obsodilne sodbe je namreč opis dejanja, ki mora vsebovati dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja (člen 359/1 točka 1 v zvezi s členom 364/3 ZKP). Abstraktni dejanski stan ni obvezen element izreka obsodilne sodbe, nerazumljivost v smislu kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP se mora nanašati na opis dejanja, to je na konkretni dejanski stan.

9. Vložnica kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi v zvezi s konkretnim dejanskim stanom in ga ocenjuje kot pomanjkljivega in nejasnega, da ni mogoče ugotoviti, kakšen je bil življenjski primer. Vendar pa v drugem delu zahteva sama pravi, da iz opisa dogodka izhaja, da je T. ogrozila varnost druge osebe - V.Š. V opisu je navedeno, s katerimi besedami oziroma kakšnim ravnanjem je to storila, navedena pa je tudi okoliščina, zaradi katere je oškodovanka lahko ocenjevala, da gre za resno grožnjo. Opis dogodka, naveden v izreku sodbe, ki je bil predmet presoje, je torej razumljiv in omogoča presojo, ali so v njem navedena vsa dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja. Zahteva izrecno ne uveljavlja kršitve 1. odstavka 145. člena KZ oziroma ne zatrjuje, da ni podan kakšen od znakov navedenega kaznivega dejanja, z drugimi besedami, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona.

10. Na podlagi presoje izpodbijane sodbe v okviru uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP Vrhovno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni podana in je torej zahteva neutemeljena, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP. Višino povprečnine je sodišče določilo ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka z izrednim pravnim sredstvom ter premoženjskimi razmerami obsojenke, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.