Jedro

Znižanje cene predstavlja posebno vrsto poslovne odškodninske odgovornosti, pri čemer škodo predstavlja razlika med vrednostjo storitve, ki bi morala biti opravljena, in manjvredno storitvijo z napako. Organizator potovanja se mora ne glede na krivdo zadovoljiti s plačilom, ki ustreza njegovi manjvredni izpolnitvi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 345,76 EUR tožnikoma (I. točka izreka). V presežku (za 700,85 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in tožnikoma naložilo plačilo 23,06 EUR pravdnih stroškov toženke (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Toženka v pravočasni pritožbi sodišču očita, da je razloge za znižanje cene turističnega potovanja razširilo na takšne, ki jih Frankfurtska tabela (v nadaljevanju FT) ne predvideva. V nadaljevanju po dnevih izpodbija priznano znižanje cene. Glede hrupne nočitve v hotelu A (2. dan) opozarja, da vodič dogodka ni evidentiral zaradi ravnanja tožnikov, ki sta mu zatrdila, da sta zadevo uredila in jima bo stroške nočitve povrnil hotel. Nasprotuje znižanju cene zaradi neprimernega zajtrka v Baguiu in na otoku Cebu (7., 10. in 11. dan). Pojasnjuje, da pomanjkljivih zajtrkov FT ne predvideva kot razlog za znižanje cene. Meni, da ni prekršila obveznosti po programu, saj ni navedla, kakšni bodo zajtrki. Poudarja, da sta tožnika prejela „lunch paket“ zajtrk zaradi odhodov na izlete, za katere sta se sama odločila. Običajno je, da takšen zajtrk ne nudi enakega izbora kot samopostrežni. Sodišče je torej brez podlage presodilo, da so bili zajtrki bistveno slabši od običajnega. Glede zamude leta na otok Boracay (12. dan) opozarja, da čas trajanja poti in prihoda na otok v programu ni bil določen. Po mnenju pritožnice ni odgovorna za zamudo leta, saj je bila skrbna pri izbiri izvajalca storitve (drugi odstavek 892. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). V zvezi z nočitvami v hotelu B (13. - 15. dan) navaja, da slabša kategorija nastanitve in slabši pritisk vode nista bila ugotovljena v dokaznem postopku. Poudarja, da standard in lokacija nastanitve nista bila obljubljena, soba pa je bila kategorizirana enako kot preostali hotelski kompleks. Tudi sicer FT slabšega pritiska vode in okrnjenega zajtrka ne priznava kot razlog znižanja cene, to tudi ne vpliva na celostno potovanje. Zato bi sodišče moralo skladno s 3.a (pravilno 3.b) členom FT znižati le sorazmerni del cene bivanja (in ne delež celotnega potovanja), saj gre za manjši napaki. Navaja, da ni specificirano, koliko časa je trajal slabši pritisk vode. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu in zavrnitev tožbenega zahtevka.

3. Tožnika v pravočasni pritožbi kot bistveno navajata, da je podano nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin (zvočnega prepisa) in njihovo vsebino. Menita, da je prisojeno 15% znižanje cene zaradi hrupne nočitve v hotelu A. (2. dan) prenizko, saj večine noči nista prespala v miru. Poudarjata, da sta imela skoraj za polovico krajši spanec ob prvi nočitvi po dolgotrajnem letu oziroma po napornem potovanju. Po mnenju pritožnikov sta upravičena do znižanja cene, ker nista obiskala tržnice Quiapo (3. dan). Pojasnjujeta, da je tržnica glavnega mesta v vsaki državi edinstvena in se razlikuje od tržnic drugod po državi. Prav tako je bil obljubljen in plačan nadstandarden prevoz (z individualiziranimi vozili in ne s krajevnim prevozom). Zato jima pripada znižanje cene zaradi preveč klimatiziranih kombijev. Opozarjata, da je napačen zaključek sodišča, da tožnika nista upravičena do dodatnega znižanja cene, ker sta prejela celotno doplačilo za izlet - obisk vulkana Pinatuo (4. dan). Upoštevati je namreč treba ceno celotnega aranžmaja, ki odpade na posamezen dan (tako tudi 14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede nočitve v Baguiu (7. dan) menita, da sta dokazala, da je bil hotel sredi onesnaženega križišča. Prav tako sta podala ustrezno trditveno podlago glede pomanjkljivega zajtrka na otoku Cebu (10. in 11. dan). Trdila sta namreč, da je šlo za najboljši hotel ter pojasnila, da je bil razkorak med zajtrkom v hotelu in v „lunch paketih“ tako velik, da je v nasprotju z obljubljenim in plačanim aranžmajem. V zvezi z nočitvami v hotelu B (13. - 15. dan) tožnika sodišču očitata nasprotje v razlogih sodbe o vsebini zvočnega posnetka in dejansko izpovedbo tožnika in priče U.P., ki jo povzameta. Po mnenju pritožnikov sta upravičena do znižanja v cene v višjem znesku, saj sta bila nastanjena v delu hotela, ki je bil predviden za rušenje. Predlagata spremembo sodbe v izpodbijanem delu in ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Pritožbi tožnikov in toženke sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Tožnika zahtevata plačilo 1.046,61 EUR zaradi znižanja cene turističnega potovanja na Filipine od 18. 12. 2013 - 3. 1. 2014, ki je trajalo 16 nočitev. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti (tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR - prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja.

7. Med pravdnima strankama ni bilo sporno: 1. da sta tožnika (potrošnika) kot potnika sklenila pogodbo o organiziranju potovanja s toženko kot organizatorjem potovanja, 2. da je cena potovanja za oba tožnika znašala 4.610,00 EUR (vključno z letalskimi vozovnicami, vendar brez upoštevanja doplačil), 3. da sta tožnika pravočasno podala zahtevek (893. člen OZ).

8. V primeru nepopolno ali nekvalitetno opravljenih storitev lahko potnik zahteva sorazmerno znižanje cene, če obseg in kakovost opravljenih storitev graja v zakonsko določenih rokih (893. člen OZ in 57.e člen Zakona o varstvu potrošnikov, v nadaljevanju ZVPot). Znižanje cene predstavlja posebno vrsto poslovne odškodninske odgovornosti, pri čemer škodo predstavlja razlika med vrednostjo storitve, ki bi morala biti opravljena in manjvredno storitvijo z napako. Organizator potovanja se mora ne glede na krivdo zadovoljiti s plačilom, ki ustreza njegovi manjvredni izpolnitvi(1). Toženka drugačne odločitve ne more doseči s sklicevanjem na drugi odstavek 892. člena OZ, ki omogoča ekskulpacijo odškodninske odgovornosti organizatorja potovanja za storitve, ki jih zaupa tretjim osebam, v primeru skrbne izbire. Odškodninsko odgovornost organizatorja potovanja zaradi kršitve pogodbe je namreč treba presojati po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti (239. člen OZ), pri čemer je treba ekskulpacijske razloge razlagati v duhu Direktive 90/314/EGS o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih. Izključeno je torej sklicevanje na ekskulpacijski razlog iz drugega odstavka 892. člena OZ (culpa in eligendo)(2). Organizator potovanja se torej svoje odgovornosti ne more razbremeniti zgolj z dokazovanjem svoje skrbnosti, pač pa mora dokazati, da so bile okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogel (pravilno) izpolniti, zanj nepredvidljive, nepremagljive oziroma neodvrnljive. Za takšna zunanja tveganja lahko štejejo: višja sila; napake potrošnika samega; napake tretje osebe, ki ni povezana z zagotavljanjem pogodbenih storitev. Tega toženka ni zatrjevala. Ravnanja pogodbenih partnerjev toženke, od katerih je odvisna njena pravočasna in pravilna izpolnitev upniku (tožnikoma), sodijo med notranja tveganja, t.j. tista, ki jih je dolžna sama obvladovati. Svoje odškodninske odgovornosti se zato ne more razbremeniti (zgolj) s tem, da dokaže, da je pri izbiri pogodbenega partnerja ravnala z ustrezno skrbnostjo(3). Navedba toženke, da za zamudo leta na otok Boracay (12. dan) ni odgovorna, ker je bila skrbna pri izbiri izvajalca storitve, zato ni utemeljena. S trditvam, da čas trajanja poti v programu ni bil določen, pa toženka posega v ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Tudi sicer je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila v programu predvidena „namestitev v hotelu, prosto in nočitev“, kar ustvari vtis, da bo potnik lahko užil odlike Boracaya. Tožnika pa sta za pot, ki bi morala trajati največ 4 ure porabila skoraj 18 ur.

9. Prvostopenjsko sodišče je stvarne napake izpolnitve pogodbe presojalo po dnevih in za določitev obsega znižanja kupnine pravilno uporabilo Frankfurtske tabele (v nadaljevanju FT). Pritožbeno sodišče priznano znižanje kupnine ocenjuje kot primerno in kot neutemeljeni zavrača pritožbi toženke in tožnikov, ki merita na drugačen znesek vračila.

10. Sodišče prve stopnje je upravičeno dosodilo 15% znižanje 1/16 cene potovanja 4.610,00 EUR (od zahtevanih 40%) zaradi hrupne nočitve v hotelu ... (2. dan), tj. 43,22 EUR, ob upoštevanju, da FT zaradi hrupa ponoči predvideva 10 - 40% znižanje cene. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, namreč izhaja, da sta šla tožnika spat okoli 23. ure, do hrupa (zaradi kompresorja kuhinje) pa je prišlo ob 4. uri zjutraj, torej ni trajal celo noč. Navedbe tožnikov, da je treba upoštevati tudi dejstvo prve nočitve po dolgotrajnem letu (oziroma napornem potovanju), na odločitev ne morejo vplivati. Z njimi namreč tožnika uveljavljata nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Da je bil let dolgotrajen oziroma potovanje naporno, tožnika v prvostopenjskem postopku tudi sicer nista trdila. Enako velja za pritožbene navedbe toženke, da vodič ni evidentiral dogodka, ker sta mu tožnika zatrdila, da jima bo stroške nočitve v hotelu B. povrnil hotel. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo le, da sta tožnika o napaki obvestila recepcijo in zjutraj vodnika, ki jima je ponudil pomoč, vendar sta mu odvrnila, da sta zadevo uredila.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z zavrnitvijo zahtevka za znižanje cene (20% od 1/16 cene 4.610,00 EUR oziroma 57,62 EUR) zaradi izpuščenega obiska tržnice Quiapo in preveč klimatiziranih kombijev (3. dan). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka napako sanirala (57.e člen ZVPot). Izpadel je namreč zgolj ogled ene izmed sedmih znamenitosti, pri čemer so izpuščeni sprehod po tržnici Quiapo nadomestili z obiskom tržnice v Baguiu. Nadalje je zaključilo, da tožnika (glede na število ogledanih znamenitosti) v kombiju nista mogla preživeti toliko časa kot prikazujeta. Zato je presodilo, da pomanjkljiva klimatizacija kot krajevno običajna neudobnost (lokalni standard) ne upravičuje znižanja cene. Pritožnika s trditvijo, da je bila tržnica edinstvena ter da je bil obljubljen in plačan nadstandarden prevoz z individualiziranimi vozili, nedopustno posegata v ugotovljeno dejansko stanje. Zato se pritožbeno sodišče do teh navedb pritožnikov ni vsebinsko opredeljevalo. Tudi sicer tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje teh trditev nista postavila.

12. Pravilna je tudi zavrnitev zahtevka za dodatno znižanje cene izleta, tj. obiska vulkana Pinatuo (4. dan). Tožnika sta namreč dobila povrnjeno celotno vrednost izleta (doplačilo), čeprav je bil bistveni del storitve (ogled vulkana) opravljen in je predstavljal boljše doživetje od ogleda mesta Solano, kar je bilo predvideno za preostale potnike, ki se niso odločili za obisk vulkana. Zato do dodatnega znižanja cene tožnika nista upravičena.

13. Pritožbi neutemeljeno nasprotujeta 5% znižanju 1/16 cene potovanja za nočitev (in zajtrk) v Baguiu (7. dan) ter zaradi pomanjkljivih zajtrkov na otoku Cebu (10. in 11. dan) po 2.a točki II. skupine FT. Toženka s trditvijo, da „lunch paket“ zajtrki niso bili bistveno slabši od običajnega in so bili posledica odhodov na prostovoljne izlete, pri čemer v programu kvaliteta zajtrkov ni bila opredeljena, nedopustno posega v ugotovljeno dejansko stanje, tj. da je bil v Baguiu zajtrk preslab (suh kruh in eno jajce), oziroma, da so bili zajtrki v „lunch paketih“ na otoku Cebu pomanjkljivi - bistveno slabši od običajnega hotelskega zajtrka (količinsko pičli in slabe kakovosti – kruh, riž in kečap). Enako velja za navedbo tožnikov, da se je hotel v Baguiu nahajal sredi onesnaženega križišča, s katero izpodbijata dejansko ugotovitev, da pomanjkljivosti nastanitve niso izkazane. Tudi pritožbeni očitek, da je bil razkorak med zajtrkom in „lunch paketom“ tako velik, da je nasprotoval obljubljenemu aranžmaju, predstavlja nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (gre za očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja). Dodati velja, da je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnika nista postavila trditev, kaj sta (utemeljeno) pričakovala v spornih paketih (na otoku Cebu) in kaj se je v njih nahajalo.

14. Nadalje tudi izpodbijanje odmere znižane cene za nočitve v hotelu B (13. - 15. dan) ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila tožnika nastanjena v stavbi, ki je bila sicer del kompleksa, vendar precej odmaknjena in slabše kakovosti (ter starejša) od preostalega (osrednjega) hotelskega kompleksa. Pritožbeni očitki toženke, da lokacija nastanitve ni bila obljubljena ter da slabša kategorija nastanitve v hotelu B in slabši pritisk vode nista bila ugotovljena, predstavljajo nedovoljeno uveljavljanje nepopolno (zmotno) ugotovljenega dejanskega stanja. Zato se pritožbeno sodišče do teh navedb toženke ni vsebinsko opredeljevalo. Enako velja za pritožbene navedbe tožnikov, da sta bila nastanjena v delu hotela, predvidenim za rušenje. Tudi te namreč pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Tožnika s pritožbenim očitkom protispisnosti (nasprotje o razlogih sodbe o vsebini zvočnega prepisa in dejansko izpovedbo tožnika in priče U.P.) v resnici izpodbijata dokazno oceno oziroma dejansko ugotovitev, da delujočega gradbišča dokazni postopek ni potrdil(4). Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da zvočni prepis obvelja za točnega, ko poteče rok za ugovor zoper morebitno nepravilnost prepisa (četrti odstavek 125.a člena ZPP)(5). Nenazadnje je zmotno tudi stališče toženke, da bi sodišče moralo ceno zaradi slabega pritiska vode znižati v odstotku nastanitve (in ne celotnega aranžmaja), češ da je pomanjkljivost trajala le del časa potovanja ter na celostno potovanje ni vplivala (3.b člen FT). Prvostopenjsko sodišče je natančno obrazložilo, da neprimeren pritisk vode ni nepomembna pomanjkljivost, predvsem v tropskih krajih, kjer je osebna higiena pomembna in slab pritisk v vodovodu zelo moteč. Zato ni bilo podlage za uporabo 3.b člena FT, po katerem se zaradi manjših napak zniža zgolj del cene bivanja za največ 10%. Prvostopenjsko sodišče je znižanje kupnine utemeljeno odmerilo skladno s 3.a členom FT za čas nočitev tožnikov v omenjenem hotelu (3 x 1/16). Pri tem je odstotek znižanja cene skladno s 3. členom FT pravilno obračunalo glede na skupno ceno potovanja.

15. Toženka v pritožbi sodišču neutemeljeno očita, da je razloge za znižanje cene organiziranega potovanja razširilo na razloge, ki jih frankfurtska tabela ne predvideva. Frankfurtska tabela namreč ni obvezujoča in ne more biti absolutno vodilo, temveč predstavlja zgolj pripomoček ob presoji, kakšno znižanje bi bilo ob določeni napaki primerno (ter nepravilnosti navaja zgolj primeroma). Ob presoji primernega znižanja pa je vedno treba upoštevati okoliščine posamičnega primera(6). Zato pritožba ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da FT pomanjkljivih zajtrkov in slabšega pritiska vode ne priznava kot razlog za znižanja cene. Ob tem velja dodati, da je znižanje cene zaradi enoličnega jedilnika predvideno v 2.a točki II. skupine FT, zato se tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko upošteva znižanje zaradi količinsko in vsebinsko okrnjenih obrokov. Prav tako je kot pomanjkljivost v FT naveden popoln izpad vode (skupina I, točka 6.d). Prvostopno sodišče je tako utemeljeno priznalo znižanje cene 5% dnevno zaradi slabega pritiska v vodovodu, ki je v tropskih krajih lahko zelo moteč.

16. S pritožbama uveljavljeni pritožbeni razlogi so tako deloma nedopustni in deloma neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi tožnikov in toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo in sklep VSM I Cp 1525/2011 z 20. 3. 2012 in J. Markič, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 736 in 738. Op. št. (2): Primerjaj sklep VSRS II Ips 61/2015 z 2. 6. 2016. Podobno VSRS II Ips 228/2013 s 30. 7.2015. Op. št. (3): ibid. Op. št. (4): Zaključek ni protispisen, saj se priča U.P. ni spomnila, ali je gradbišče delujoče, medtem ko je M.A. povedal, da gradbišče ni delovalo (str. 2. in str. 5 zapisnika s 17. 6. 2016). Prav tako je tožnik sam izpovedal, da je bila njegova soba majhna in vodni pritisk slab, vendar ni bilo nič takega (kot je napisal v tožbi). Iz njegove izpovedbe izhaja, da so vlažne in plesnive sobe imeli drugi potniki (str. 5 zapisnika s 6. 5. 2016).

Op. št. (5): Primerjaj sodbo VSL II Cp 3299/2016 s 15. 2. 2017. Op. št. (6): J. Markič, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 739. Primerjaj sodbi VSL III Cp 3307/2015 s 16. 12. 2015 in I Cp 987/2012 s 7. 11. 2012.