Jedro

Sankcija za odsotnost pisne oblike dogovora o plačilu odvetniške nagrade v določenem odstotku od prejetega zneska ni ničnost. Takšna obličnost namreč ni predpisana v javnem interesu, temveč zaradi varstva (plačilno manj sposobne) stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem I 2005/00625 z dne 09. 01. 2006 ostane v 1. in 3. točki izreka v celoti v veljavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka, vključno s pritožbenimi, v znesku 949,51 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem I 2005/00625 z dne 09. 01. 2006 v celoti razveljavi in se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni glavnico v znesku 1.669,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 06. 2005 do plačila ter 157,07 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09. 01. 2006. Sodišče je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 916,15 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se sodba spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem I 2005/00625 z dne 09. 01. 2006, ostane v 1. in 3. tč. izreka v celoti v veljavi ter da tožena stranka povrne že priglašene pravdne stroške v postopku na prvi stopnji in stroške pritožbenega postopka, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker je napačno tolmačilo določbe 3. odst. 17. čl. Zakona o odvetništvu (ZOdv) v zvezi s 55. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), 2. odst. 90. čl. OZ in 3. odst. 779. čl. OZ. Tožnik se strinja, da mora biti dogovor o višjem plačilu odvetniških storitev v pisni obliki. Sankcije za neobličnost ZOdv, ki je veljal leta 2005, ko sta pravdni stranki sklenili pogodbo, ni določal, zato bi bilo treba uporabiti določbe 1. odst. 55. in 58. čl. OZ, ne pa 2. odst. 90. čl. OZ, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Presoditi je treba namen zahteve pisnega dogovora iz 3. odst. 17. čl. ZOdv. Z določitvijo zgornje meje dogovorjenega plačila (15% strankine koristi) se po mnenju tožnika ščiti stranko in splošni interes, saj se s tem varuje pred oderuštvom. Obveznost pisne oblike je najprej namenjena varstvu zasebnih interesov stranke in odvetnika. Oba varuje pred prenagljenostjo - stranko pred lahkomiselnimi obljubami višjega plačila, odvetnika pa pred nepremišljenim prevzemanjem tveganj. Toženec je izobražena oseba (diplomirani ekonomist) v zreli življenjski dobi (rojen leta 1939), ki je zasledoval lasten ekonomski interes, da v sporu proti močnemu nasprotniku obdrži čim večji delež prejete are. Dogovor je bil tožencu v korist. Priča K. je izpovedal, da je toženec predlagal tožniku plačilo v višini 15% deleža, kar je tožnik odklonil, zato ni mogoče razpravljati o toženčevi nepremišljeni oziroma lahkomiselni odločitvi. Toženec nikakor ni bil v stiski ob sklepanju ustne mandatne pogodbe, saj je pogodba izraz njegove svobodne volje. Tožnik je namreč pred sklenitvijo pogodbe in dogovora o plačilu pregledal toženčevo listinsko dokumentacijo, se z njim pogovoril in ga na podlagi tako dobljenih informacij podučil, da želi kupec neupravičeno odstopiti od pogodbe in da ima zato pravico obdržati celotno aro ali njen del. Tožencu je bilo jasno, da bo v najslabšem primeru vrnil kupcu tisto, kar je od njega prejel. Drugi namen pisne oblike pa je v dokazovanju. Pomanjkanje oblike ne more povzročiti ničnosti dogovora, temveč na odvetnika prevali dokazno breme, da je uspešno opravil posel in plačila v ustno dogovorjeni višini ni dobil. To po mnenju tožnika izhaja iz zgodovinske razlage 17. čl. ZOdv. Dogovor o plačilu 10% deleža ne more biti ničen, saj če bi hotel zakonodajalec sankcionirati pomanjkanje pisne oblike z ničnostjo, bi to izrecno predpisal. Sodišče prve stopnje se napačno sklicuje na sodbo VSM I Cp 590/2008, saj ta sodba obravnava drugačno dejansko stanje (sklenjen pisni dogovor o odstotkovni nagradi, ki pa je bil po določbah ZOR ničen). Tožnik meni, da so izpolnjeni pogoji za konvalidacijo po 58. čl. OZ, saj je izpolnil pogodbo v celoti, toženec pa v 1/3, kar predstavlja skupno izpolnitev v višini 4/6 vseh pogodbenih obveznosti. Nadalje je prepričan, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 3. odst. 779. čl. OZ, saj toženec zahtevka za zmanjšanje dogovorjenega plačila ni postavil v obliki ugovora, tožbe ali nasprotne tožbe, nobenih toženčevih navedb pa ni mogoče opredeliti kot zahtevek za zmanjšanje dogovorjenega plačila. Tožnik se tudi ne strinja z navedbo sodišča prve stopnje, da bi bil višji znesek od 200.000,00 SIT nesorazmeren z opravljenimi storitvami, prav tako tudi ne s presojo sodišča, da se je toženec sam dogovoril z odvetnikom S. o vračilu polovice are oziroma si je brez sodelovanja tožnika izposloval bistvo izvensodne poravnave. Tožnik je pregledal dokumentacijo toženca, sestavil osnutke poravnav, šel na sestanek z odvetnikom S. na prošnjo toženca, izvensodna poravnava pa je bila sklenjena šele ob aktivnem tožnikovem sodelovanju. Toženec je tisti, ki je s svojo neizpolnitvijo pogodbe ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in opredelila svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Upoštevajoč dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano (1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), je treba izvesti drugačno materialnopravno posledico, kot izhaja iz izpodbijane sodbe.

6. Ni sporno, da mora biti dogovor o plačilu odvetniške nagrade v določenem odstotku od prejetega zneska v skladu z določbo 3. odst. 17. čl. ZOdv sklenjen v pisni obliki. Odvetnik je namreč praviloma upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi, dogovor o plačilu storitev in opravil v pavšalnem znesku pa je izjema in mora biti zato sklenjen v pisni obliki.

7. Vendar pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim argumentom, da sankcija za odsotnost zahtevane oblike takšnega dogovora ne more biti ničnost. Namen zakonodajalca, ki je določil obvezno pisno obliko takega dogovora, je v varstvu stranke, predvsem tiste, ki je plačilno manj sposobna oziroma je plačilno nesposobna (1). Pomanjkanje oblike bi vodilo v ničnost le, če bi bila pisna oblika predpisana zaradi varstva javnega interesa. To izhaja tudi iz 1. odst. 55. čl. OZ, ki določa, da je pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki nična, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega.

8. Pritrditi velja tudi pritožbeni tezi, da pretežna realizacija ustne pogodbe v konkretnem primeru (tožnik pogodbo izpolnil v celoti, toženec pa v tretjini) vodi do konvalidacije ustnega posla (58. čl. OZ).

9. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno presojalo zahtevek toženca po 3. odst. 779. čl. OZ. Naročitelj lahko po tej določbi sicer zahteva zmanjšanje plačila, kadar je vnaprej dogovorjeno plačilo v očitnem nesorazmerju z opravljenimi storitvami, kar pomeni, da je treba postaviti tovrsten zahtevek, česar pa toženec ni storil. 10. Obravnavana zadeva res ni primerljiva s tisto, o kateri je odločalo Višje sodišče v Mariboru 24. 09. 2008, Cp 590/2008, saj se je v slednji zadeva presojala po Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je za take dogovore izrecno (v 2. odst. 461. čl. ZOR) določal ničnostno sankcijo.

11. Ob ugotovitvi, da je bila med tožnikom kot odvetnikom in tožencem sklenjena mandatna pogodba, s katero je bilo dogovorjeno, da prvi za plačilo obdrži 10 % zadržanega zneska are, ki je znašala 600.000,00 SIT, od česar je toženec plačal 200.000,00 SIT, tožnik pa je delo opravil, se pokaže, da je tožbeni zahtevek za plačilo razlike utemeljen. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo treba zato v tej smeri spremeniti (5. al. 358. čl. ZPP). Na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP je pritožbeno sodišče o tem odločilo po sodnici posameznici.

12. Posledično je na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP drugačna tudi odločitev o stroških postopka, saj jih mora, vključno s pritožbenimi, toženec povrniti tožniku. Višino je sodišče odmerilo po predlogu odvetnika tožeče stranke ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT). Tožeči stranki je sodišče za postopek na prvi stopnji priznalo 611,59 EUR (150 točk za predlog za izvršbo po 1. tč. tar. št. 27; 20 točk za poročilo stranki o sklepu o izvršbi po 4. tč. tar. št. 39; 300 točk za prvo pripravljalno vlogo po 1. tč. tar. št. 19; 225 točk za drugo pripravljalno vlogo po 2. tč. tar. št. 19; 2% materialne stroške v višini 6,38 EUR; 20% DDV višini 63,76 EUR; 33,00 EUR za potne stroške tožnika (naroka 01. 03. 2011 in 17. 05. 2011 na relaciji Grosuplje – Ljubljana – Grosuplje) in 189,64 EUR za sodne takse. Ni pa priznalo priglašenih stroškov za poročilo stranki o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi, saj za razumevanje ugovora ni potrebno pravno znanje odvetnika oziroma celo njegovo poročilo, prav tako pa ni priznalo odgovora na ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi, saj je ta odgovor vsebinsko enak prvi pripravljalni vlogi, zato sodišče ni posebej priznalo stroškov za sestavo tega odgovora). Sodišče je tožeči stranki priznalo tudi pritožbene stroške v višini 337,92 EUR (375 točk za sestavo pritožbe po 1. tč. tar. št. 21, povečano za 20% DDV v višini 34,43 EUR in sodne takse v višini 131,36 EUR). Vrednost točke je sodišče obračunalo v skladu z določbo 15. člena OT in ob izdaji te sodbe znaša 0,459 EUR. Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki skupaj povrniti 949,51 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude pa z obrestmi.