Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da samo ne more določiti kriterijev za določitev delovne uspešnosti. Sodišče lahko ugotavlja ali je delavec upravičen do plačila dela plače iz naslova delovne uspešnosti le, kadar so glede tega določeni kriteriji in ne more samo določiti kriterijev za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti. Prav tako ne drži, da bi moralo sodišče ob odsotnosti kriterijev ugoditi zahtevku v celoti, ker je na toženki dokazno breme, da je tožnik upravičen do nižjega zneska.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na plačilo razlike v plači v znesku 950,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec za čas od 1. 1. 2015 do 22. 7. 2019 (I. točka izreka) in odločilo, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločitev (II. točka izreka).

2. Zoper delno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga ugoditev primarnemu tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Izpostavlja, da sodba temelji na napačnem izhodišču, da ni bil deležen trpinčenja in diskriminacije s strani direktorice. Uveljavlja, da sodišče ni presojalo dokazov obeh strank z eno skrbnostjo, s čimer je poseglo v pravico do izjave, dokazna ocena je površna, sodbe pa se ne da preizkusiti. Čeprav je pogodba določala, da tožniku pripada delovna uspešnost v višini 50 % osnovne plače po odločitvi direktorice, to ne pomeni, da takšna odločitev ne more biti podvržena sodnemu varstvu. Na način, kot to tolmači sodišče, tožnik nima na voljo učinkovitega sodnega varstva. Pomembno je, ali je bil tožnik izpostavljen diskriminaciji in šikaniranju. Ob odsotnosti meril in kriterijev bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo sodišče samo napolniti standard uspešnosti pri delu ter uporabiti kriterije, ki jih je s tem v zvezi že izoblikovala sodna praksa v primeru javnih uslužbencev. Če javni uslužbenec opravlja dela, ki ne sodijo v opis njegovega delovnega mesta, mu pripada delovna uspešnost. Če delodajalec nima oblikovanih meril za pričakovane rezultate dela, to ne pomeni, da teh ni mogoče ugotoviti v sodnem postopku. Na podlagi načela in favore laboratorem bi moralo sodišče o višini odločiti v dogovorjenem in zahtevanem odstotku (50 %). Sodišče ni opravilo vestne presoje dokazov, s čimer je kršilo 8. člen ZPP. Ugotovilo je, da je podana druga vrsta nezakonitih ravnanj, vendar to ne vpliva na plačilo tožnika. Nadalje je ugotovilo, da so delavci IT dobili plačilo delovne uspešnosti, tožnik pa ne, čeprav je prav tako delal v IT, zato je sodba sama s seboj v nasprotju. Sodišče ni zaslišalo tožnikovih prič in ni pojasnilo zakaj ne. Prav tako ni presojalo vseh ravnanj trpinčenja kot celote in neupravičeno verjelo priči A. A. ter spregledalo izpovedbo B. B. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Sodišče je izvedene relevantne dokaze vestno in skrbno ocenilo, vsakega posebej in vse skupaj. Po tako izvedenem dokaznem postopku je pravilno ocenilo, katera dejstva šteje za dokazana in sprejelo pravilno odločitev o neutemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka. Svojo odločitev s tem v zvezi je tudi ustrezno obrazložilo, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker niso bili izvedeni vsi dokazi, ki jih je predlagal tožnik. Sodišče mora izvesti le dokaze, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP), ostale dokazne predloge pa lahko zavrne, svojo odločitev pa mora ustrezno utemeljiti, kar je sodišče prve stopnje storilo. V 6. točki obrazložitve sodbe je pojasnilo, da ne bo zaslišalo C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I., ker z njihovim zaslišanjem tožnik ne more dokazati upravičenja do plačila plače iz naslova delovne uspešnosti. Ker za presojo utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka glede na določbo četrtega odstavka 6. člena pogodbe o zaposlitvi ni bilo relevantno, kakšen je bil obseg tožnikovega dela in koliko presežnih ur je opravil, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov dokazni predlog z zaslišanjem prič, ki bi lahko potrdile, da je delal veliko in je opravljal tudi dela drugih delavcev.

6. Tožnik je s primarnim tožbenim zahtevkom zahteval plačilo plače iz naslova delovne uspešnosti. S tem v zvezi je podal skromne trditve. Zatrjeval je, da je do delovne uspešnosti upravičen na podlagi četrtega odstavka 6. člena pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je plačilo vezano na odločitev direktorja. Ker je bil s strani direktorja šikaniran, delovne uspešnosti ni prejel, čeprav je delo opravljal nadpovprečno uspešno. Nadalje je še navajal, da je presegel zahtevnost dela, delo je opravljal nadpovprečno gospodarno, kvalitetno in v preseženem obsegu dela, opravil je rekordno število nadur.

7. Delavec je za opravljeno delo upravičen do plače, ki je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnosti in dodatkov (drugi odstavek 126. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Delovna uspešnost se določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljanja dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 127. člena ZDR-1). ZDR-1 določa le splošne kriterije, ki se naj upoštevajo pri določitvi dela plače iz naslova delovne uspešnosti. Kriteriji za plačilo delovne uspešnosti se tako dogovorijo ali v pogodbi o zaposlitvi ali pa v splošnih aktih delodajalca oziroma kolektivnih pogodbah. V predmetni zadevi je bilo v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno, da je po odločitvi direktorja lahko upravičen tudi do dela plače za delovno uspešnost, in sicer do 50 % osnovne plače. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, toženka ni imela sprejetih internih pravil za določitev višine dela plače iz naslova delovne uspešnosti, ampak je bila to stvar individualne obravnave in prepuščena presoji direktorice. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno pojasnilo, da samo ne more določiti kriterijev za določitev delovne uspešnosti. Sodišče lahko ugotavlja ali je delavec upravičen do plačila dela plače iz naslova delovne uspešnosti le, kadar so glede tega določeni kriteriji in ne more samo določiti kriterijev za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti.1 Prav tako ne drži, da bi moralo sodišče ob odsotnosti kriterijev ugoditi zahtevku v celoti, ker je na toženki dokazno breme, da je tožnik upravičen do nižjega zneska. Dokazno breme, da je tožnik upravičen do plačila dela plača iz naslova delovne uspešnosti (v višini 50 % osnovne plače) je na tožniku, ki temu bremenu ni zadostil. 8. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na starejšo sodno prakso, ki se je nanašala na pačilo delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela za javne uslužbence. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 108/2009 in nasl.) v 21. členu ureja plačilo plače iz naslova delovne uspešnosti, in sicer se iz tega naslova lahko plača redna delovna uspešnost, delovna uspešnost iz naslova povečanega obsega dela in delovna uspešnosti iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu. ZSPJS je tako uredil različne vrste delovne uspešnosti in v nadaljevanju določil, v katerih primerih se lahko plača del plače iz naslova delovne uspešnosti. V primeru javnih uslužbencev tako sodišča lahko presojajo, ali obstajajo pogoji za plačilo delovne uspešnosti, ker pogoje ureja zakon, v primeru tožnika pa temu ni tako. Poleg tega je bila praksa, da je javni uslužbenec, ki poleg svojega delovnega mesta opravlja tudi delo drugega delovnega mesta, upravičen do plačila delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, presežena.2

9. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da mu je zaradi stališča, da sodišče ne more samo napolniti standarda uspešnosti pri delu in določiti višine plačila iz tega naslova, onemogočeno učinkovito sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da čeprav niso določena splošna merila za priznavanje dela plače iz naslova delovne uspešnosti, odločitev direktorice ne more biti arbitrarna, ampak mora upoštevati prepoved diskriminacije iz 6. člena ZDR-1. Tožnik je določene mesece prejel delovno uspešnost, za ostale mesece, ko delovne uspešnosti ni prejel, pa je sodišče preverilo, ali je bilo to posledica diskriminacije in pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil diskriminiran. Pritožba pri tem neutemeljeno izpostavlja domnevne nepravilnosti pri presoji sodišča prve stopnje v drugem sporu, kjer je presojalo tožnikove navedbe o zatrjevani diskriminaciji in trpinčenju, kjer je bil njegov zahtevek zavrnjen. Odločitev o tem, da tožnik ni bil žrtev trpinčenja na delovnem mestu in ni bil diskriminiran, je pravnomočna (Pdp 633/2022), tožnik pa ne more ponovno uveljavljati domnevne nepravilnosti dokazne ocene v zvezi s trpinčenjem v tem sporu, zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do tovrstnih pritožbenih navedb. To, da je B. B. izpovedal, da je tožnik delal veliko (enako kot partnerka tožnika), toženka pa je imela dobiček, še ne pomeni, da je tožnikov zahtevek na plačilo delovne uspešnosti utemeljen. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik upravičen do delovne uspešnosti, če je tako odločila direktorica in ne avtomatično vsak mesec, zato za presojo upravičenosti do plačila delovne uspešnosti ni pomembno, koliko je delal in ali je opravljal tudi delo drugih delavcev.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so podana ravnanja druge vrste, ki so nezakonita. Sodišče prve stopnje je le pojasnilo, da je že v sodbi I Pd 220/2020 z dne 3. 6. 2022 ugotovilo, da v očitanih ravnanjih direktorice ne vidi diskriminacije in šikaniranja, nezakonitost ravnanj druge vrste pa sama po sebi še ne bi pomenila, da je bil tožnik diskriminiran pri določitvi plače iz naslova delovne uspešnosti. Prav tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da so drugi sodelavci, ki so delali pri nadgradnji IT sistema, prejeli stimulacijo, tožnik pa, čeprav je sodeloval pri nadgradnji, ne. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve pojasnilo, da so stimulacijo za nadgradnjo IT sistema izplačali le IT oddelku zaradi dobro zaključenega projekta, ne pa tudi drugim tožnikovim sodelavcem in tožniku, čeprav so kot uporabniki sodelovali pri tem projektu. Glede na to, da je direktorica odločila, da prejmejo del plače iz naslova delovne uspešnosti le zaposleni na IT oddelku zaradi dobrega zaključka projekta, tožnik ni bil diskriminiran, ker ni prejel plačila iz tega naslova, saj tudi drugi zaposleni, ki so kot uporabniki sodelovali pri nadgradnji, plačila niso prejeli.

11. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, saj se s pritožbo izpodbija delna sodba, uspeh strank pa še ni dokončen (164. člen ZPP).

1 Prim. Pdp 959/2014. 2 Prim. VIII Ips 56/2020, VIII Ips 55/2021.