Jedro

Na podlagi 5. odst. 168. člena ZIZ je mogoče poleg oblikovanja zahtevka za vknjižbo lastninske pravice tudi oblikovanje zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine. Če toženec zemljiškoknjižne listine ne izda, se tudi v tem primeru vknjižba izvede na osnovi sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tretjetoženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 153,98 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

V pritožbi zoper sodbo je tožeča stranka uveljavljala pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni oziroma da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je obravnavana zadeva spor majhne vrednosti (1. odst. 443. člena ZPP v zvezi s 495. členom ZPP), je mogoče v skladu s specialno določbo 1. odst. 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka v tej pravdi zahteva od toženih strank izstavitev listine, na podlagi katere se bo pri nepremičnini id. št. 8.E, posamezni deli stavbe K, v izmeri 43,83 m2, ki je vpisana v vl. št. 152/4, k.o. G., mogoč vpis lastninske pravice na ime prvotožene stranke.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka imela pravno podlago za svoj zahtevek (3. in 4. odst. 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Tožeča stranka je kot upnica v izvršilnem postopku predlagala izvršbo na nepremičnino prvotožene stranke, ki pa je v zemljiški knjigi vpisana na tretjetoženo stranko. Zato je morala tožeča stranka, da bi lahko uspela s predlagano izvršbo, predlogu za izvršbo na to nepremičnino priložiti listino, ki je primerna za vpis lastninske pravice prvotožene stranke v zemljiško knjigo. Ker tožeča stranka take listine nima, je morala s tožbo zahtevati vpis te pravice na prvotoženo stranko.

Na podlagi 5. odst. 168. člena ZIZ je mogoče poleg oblikovanja zahtevka za vknjižbo lastninske pravice tudi oblikovanje zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine. Če toženec zemljiškoknjižne listine ne izda, se tudi v tem primeru vknjižba izvede na osnovi sodbe. Prav ima pritožnica, da je iz predloženih listin (Priloga A7) razvidno, da ni utemeljen ugovor tretjetožene stranke, da nikoli ni bila lastnica nepremičnine. Tožeča stranka je zato tožbo upravičeno vložila tudi zoper tretjetoženo stranko, ki je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine.

Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožba ni sklepčna. Tožeča stranka mora v tožbi navesti vsa dejstva, ki so podlaga za tožbeni zahtevek in za trditve o teh dejstvih predložiti dokaze (212. člen ZPP). Drži trditev tožeče stranke, da tožene stranke niso ugovarjale, da gre za isto nepremičnino. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da se podatki o nepremičnini, navedeni v tožbi, razlikujejo od podatkov, navedenih v darilni pogodbi. Iz predložene darilne pogodbe, sklenjene med prvotoženo in drugotoženo stranko (Priloga A6) namreč izhaja, da je predmet pogodbe stanovanje, v izmeri 41 m2 na naslovu K. v tožbi pa tožeča stranka zahteva izstavitev listine za nepremičnino id.št. 8.E, posamezni deli stavbe, K., v izmeri 43,83 m2, ki je vpisana v vl.št. 152/4, k.o. G. Da bi lahko s postavljenim tožbenim zahtevkom uspela, bi tožeča stranka morala navesti, zakaj naj bi šlo kljub navedenim razlikam za isto nepremičnino in pojasniti, zakaj se podatki ne ujemajo. Šele ob obstoju takšnih trditev bi sodišče prve stopnje lahko odločalo, ali je tožbeni zahtevek utemeljen. Ker pa tega ni storila, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka tožbi predložila dokaze, ki se ne ujemajo z njenimi trditvami.

Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da ni utemeljen očitek tožeče stranke, da ima sodba sodišča prve stopnje takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti oziroma, da so o odločilnih dejstvih nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami (14. in 15. točka 339. člena ZPP).

Tak zaključek je narekoval zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP), saj tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče pa je tretjetoženi stranki priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo. Tretjetožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na pritožbo (125 točk po OT), konferenco s stranko (100 OT), za pregled odločbe in poročilo stranki (50 točk po OT), 2% materialnih stroškov (2,52 EUR), 20 % DDV (25,24 EUR), skupaj 126,22 EUR.