Jedro

Dokler ne bo začela veljati drugačna zakonsko določena razvrstitev v vrste posebnih iger na srečo, je treba šteti kot zakonsko določbo, ki razvršča posebne igre na srečo v vrste, 38. člen ZIS.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Služba družbenega knjigovodstva prve stopnje je naložila tožeči stranki, da mora: - povečati obveznosti iz naslova obračunanega davka od posebnih iger na srečo za 63.602.993,70 SIT ter za isti znesek zmanjšati prihodke; - povečati obveznosti iz naslova zamudnih obresti za 1.986.987,20 SIT ter za isti znesek povečati odhodke financiranja; - vplačati posebni prometni davek od posebnih iger na srečo v znesku 63.602.993,70 SIT na predpisan vplačilni račun; - vplačati zamudne obresti v znesku 1.986.987,20 SIT na predpisan vplačilni račun; - obračunati in vplačati pripadajoče zamudne obresti od 29.6.1994 do plačila posebnega prometnega davka ter opraviti ostala dejanja, ki sledijo iz izvedbe zgoraj navedenih ukrepov. Tako je odločila zato, ker tožeča stranka pri ugotavljanju davčne osnove posebnega prometnega davka od posebnih iger na srečo ni uporabila pravilnega kriterija za opredelitev, kaj je vrsta posebne igre na srečo, kar je imelo za posledico prenizek obračun in vplačilo posebnega prometnega davka od posebnih iger na srečo. Pritožbo tožeče stranke zoper zgoraj navedeno prvostopno odločbo je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno. Menila je, da zakon o posebnem prometnem davku od posebnih iger na srečo določa, kako se izračuna davčna osnova za omenjeni davek, kaj je treba razumeti pod "vrsto" posebne igre na srečo pa ne opredeli. Opredeli pa omenjeni izraz zakon o igrah na srečo (Ur. list SRS štev. 32/80 in 29/86) v 38. členu, katerega pa tožeča stranka za ugotovitev davčne osnove nepravilno ni uporabila.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. Meni, da je za opredelitev pojma "vrsta" posebne igre na srečo edino pravilna tista razlaga zakonskih določb, ki se jo je pri ugotavljanju davčne osnove poslužila ona. Pri tem se sklicuje tudi na določbi 41. in 43. člena ZIS in opozarja, da nejasnih določb ni mogoče šteti njej v škodo.

Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o posebnem davku od posebnih iger na srečo (Ur. list RS štev. 67/93; v nadaljevanju: ZPPDPIS) določa v 2. odst. 5. člena, da se davčna osnova ugotavlja za vsako vrsto posebnih iger na srečo posebej. Pri tem ne določi, kako se opredeli vrsta posebne igre na srečo. V 1. odst. 2. člena določa samo, da so posebne igre na srečo po tem zakonu (po ZPPDPIS) igre, ki se igrajo v igralnicah v skladu s posebnim zakonom. Za čas pred začetkom veljavnosti drugega zakona pa je to zakon o igrah na srečo (Ur. list SRS štev 32/80 in 29/86; v nadaljevanju: ZIS). Ta ureja v 4. poglavju tudi posebne igre na srečo, pri čemer jih v 38. členu razvrsti v: - igre, ki jih igralci igrajo proti igralnici, - igre, ki jih igralci igrajo drug proti drugemu in - igre na igralne avtomate.

Dokler ne bo začela veljati drugačna zakonsko določena razvrstitev v vrste posebnih iger na srečo, je treba šteti kot zakonsko določbo, ki razvršča posebne igre na srečo v vrste, 38. člen ZIS.

Enainštirideseti člen ZIS ne govori ničesar o vrstah posebnih iger na srečo. Govori samo o dovoljenju, ki ga je treba izposlovati za prirejanje posebnih iger na srečo, kdo ga izda in kako se ga lahko pridobi. Izraz "vrsta" posebne igre na srečo uporabi samo 43. člen ZIS, in sicer v zvezi s pravili, ki so potrebna za to, da se posebne igre na srečo lahko izvajajo. Ni pa tega izraza, uporabljenega samo v 43. členu ZIS v zvezi s pravili posebnih iger na srečo, mogoče upoštevati kot tistega, ki je merodajen za ugotavljanje davčne osnove posebnega prometnega davka od posebnih iger na srečo. V takšnem primeru bi namreč lahko različne igralnice različno opredeljevale vrste posebnih iger na srečo, kar bi imelo za posledico raznoliko obdavčevanje. Takšne raznolikosti pa zakon ne dopušča. Zato sodišče pritrjuje kot pravilni tisti razvrstitvi v vrste posebnih iger na srečo, ki jo je uporabila tožena stranka. Za to je ta imela oporo v zakonu, veljavnem v času nastanka davčne obveznosti.

Razvrščanja posebnih iger na srečo, kot ga zagovarja tožeča stranka, tudi ni mogoče temeljiti na mnenju sekcije za igralništvo pri Gospodarski zbornici Slovenije. Omenjeno mnenje nima zakonske podlage, razen tega pa se tožeča stranka tudi v njem omenjenega kriterija pri določanju davčne osnove ni držala. Članek v reviji IKS, ki ga omenja tožeča stranka pa glede obravnavanega vprašanja nima argumentov. Pri tem je še očitno, da je bila pozornost pisca usmerjena drugam.

Glede na navedeno temelji izpodbijana odločba na pravilni uporabi materialnega prava. Zato je sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (2. odst. 42. člena ZUS v zvezi s 1. točko 1. odst. 10. člena ZUS).