Jedro

Z odstopom terjatve in obvestilom tožene stranke je tožeča stranka izgubila upravičenje do izterjave terjatve, ker je to upravičenje z odstopom terjatve prenesla na prevzemnika terjatve, tj. na družbo N. d. o. o.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdita.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka umaknila tožbo za znesek 3.075,30 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneskov: - 1.201,14 EUR od 1. 5. 2015 dalje do plačila, - 975,98 EUR od 1. 5. 2015 dalje do plačila, - 898,18 EUR od 30. 5. 2015 dalje do plačila, - 475,88 EUR od 30. 5. 2015 dalje do 24. 6. 2016, - 5.500,00 EUR od 10. 6. 2015 dalje do 24. 6. 2016, in je v tem delu postopek ustavilo (sklep iz I. točke izpodbijane odločitve).

Razsodilo je, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka G. d. o. o. je dolžna plačati tožeči stranki I. d. o. o. znesek 5.975,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2016 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo“ (II./I. točka izpodbijane odločitve).

Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 63011/2016 z dne 15. 6. 2016 je v 1. in 3. odstavku izreka sklepa razveljavilo (II./II. točka izreka izpodbijane odločitve) ter odločilo še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 561,59 EUR stroškov v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (II./III. točka izreka izpodbijane odločitve).

2. Zoper citirano odločitev je pritožbo vložila tožeča stranka. V njej je uveljavljala „vse pritožbene razloge“ in sodišču prve stopnje predlagala, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno je pritožnica predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano odločitev razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico, da se toženi stranki naložijo v plačilo pritožbeni stroški s plačilom v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje do plačila.

3. Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila tožena stranka. Predlagala je njeno zavrnitev in potrditev sklepa in sodbe sodišča prve stopnje. Zahtevala je, da se tožeči stranki v plačilo naložijo stroški pritožbenega postopka, ki jih je dolžna toženi stranki poravnati v roku 15 dni od vročitve odločbe o njihovi odmeri, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v I. in II. točki izreka izpodbijane odločbe odločalo o enem in istem. V I. točki izreka je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku v višini 3.075,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od datumov, ki izhajajo iz posameznih računov, ki so navedeni v predlogu za izvršbo, do plačila) in o zakonskih zamudnih obrestih od zneskov 475,88 EUR in 5.500,00 EUR (torej še o zakonskih zamudnih obrestih od zneska 5.975,88 EUR med 30. 5. 2015 oziroma 10. 6. 2015 in 24. 6. 2016), v II. točki izreka pa o tožbenem zahtevku v višini 5.975,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2016 dalje, torej točno o tistem, kar (upoštevaje skupni znesek iz predloga za izvršbo 9.051,18 EUR s pripadki) v I. točki izreka izpodbijane odločitve, tj. v sklepu o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, ni zajeto.

6. Prav tako ni utemeljena navedba, da sodišče prve stopnje sklepa glede umika tožbenega zahtevka, kakršen izhaja iz I. točke izpodbijane odločitve, ne bi smelo izdati, saj je (s tem) dejansko odločilo glede umika ne samo v zvezi z zneskom (tj. o razliki med 9.051,18 EUR in 5.975,88 EUR), temveč tudi v zvezi z obrestmi, kot jih je tožeča stranka navedla v predlogu za izvršbo, kar pa je glede na to, da so se pri zahtevku glede plačila 5.975,88 EUR upoštevali vsi izdani računi, prejeti računi in vsa plačila (tako da se je dobil znesek dolga), popolnoma napačna odločitev prvostopenjskega sodišča, kot tudi je nesporno, da računa z zneskoma 1.999,04 EUR in 2.750,00 EUR nista bila plačana.

7. Tožeča stranka (takrat še upnik) je v predlogu za izvršbo navedla štiri verodostojne listine: 1. SITU.1/2015 z dne 30. 3. 2015 v znesku 1.374,06 EUR in datumom zapadlosti 29. 5. 2015, 2. SITU.2/2015 z dne 25. 5. 2016 v znesku 5.500,00 EUR in datumom zapadlosti 9. 6. 2015, 3. IFA 4/2015 z dne 2. 3. 2015 v znesku 1.201,14 EUR in datumom zapadlosti 30. 4. 2015 ter 4. IFA 5/2015 z dne 16. 3. 2015 v znesku 975,98 EUR in datumom zapadlosti 30. 4. 2015 (skupni znesek po računih je znašal torej 9.051,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), v dopolnitvi tožbe (ki je bila vložena iz razloga, ker je tožena stranka zoper sklep o izvršbi VL 63011/2016-2 z dne 15. 6. 2016 obrazloženo ugovarjala in je Okrajno sodišče v Ljubljani, COVL, sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba in odredilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku - prim. list. št. 17) pa zahtevala, da sodišče odloči, 1. da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, COVL, opr. št. VL 52737/2006 z dne 23. 5. 20161 ostane v veljavi za znesek 5.975,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2016 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2016 dalje do plačila, ter 2. da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške odmerjene po sodišču, s plačilom v 15 dneh. Pri tem je tožeča stranka v tožbi navajala, da pravdni stranki medsebojno poslujeta že dlje časa (od leta 2010 dalje), da je tožeča stranka opravljala določena dela in storitve za toženo stranko v zvezi z izvedbo raznih hidroizolacij na večjih objektih in tudi obratno, da je tako prišlo do obveznosti, ki jih ima po izstavljenih pa neplačanih računih tožena stranka do tožeče stranke, da pravdni stranki dejansko samega stanja nista nikoli usklajevali (izdajali so se računi, nekaj se je plačevalo s strani obeh strank) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki po njenih podatkih plačati še najmanj znesek 5.975,88 EUR s pripadki. Tožeča stranka naj bi to ugotovila, ko je pregledovala izdane in prejete račune ter plačila (oziroma zapiranja medsebojnih faktur) za obdobje od leta 2013 dalje, ki so razvidni iz priloženih računovodskih kartic kupcev (na katere se je tožeča stranka tudi izrecno sklicevala kot na del trditvene podlage). Svoj tožbeni zahtevek je tožeča stranka tako temeljila na razliki med pregledom prometa po kupcih na dan 6. 10. 2016 (kar tožena stranka dolguje tožeči stranki) v znesku 14.601,82 EUR in pregleda prometa po dobaviteljih na dan 6. 10. 2016 (kar tožeča stranka dolguje toženi stranki) v znesku 8.625,94 EUR. Pri tem se je sklicevala še na neupravičeno blokado in stroške sodnih taks v višini 4.431,00 EUR ter navedla, da je pri pregledu prometa upoštevala tudi to, in znesek 506,30 EUR, kolikor ni prejela od družbe N. d. o. o. po odstopu terjatev. V pripravljalni vlogi 1 je tožeča stranka opisala celotno poslovanje pravdnih strank med leti 2010 in 2015 in pojasnila še, da so neplačane zadnje medsebojne zadeve (prim. list. št. 45).

8. S pritožbeno navedbo, da bi sodišče prve stopnje lahko - če se je že odločilo, da izda sklep o (delnem) umiku tožbe - izdalo le sklep o umiku za znesek 3.075,30 EUR, ne pa tudi za tek zakonskih zamudnih obresti v zvezi s točno določenimi zneski glede na sklep o izvršbi, se upoštevaje citirana zahtevka (iz predloga za izvršbo in dopolnitve tožbe) torej ni mogoče strinjati. Iz tožničine skrčitve zahtevka izhaja, da zakonske zamudne obresti v zvezi z glavnico 5.975,88 EUR zahteva od 25. 6. 2016 dalje do plačila, iz njene trditvene podlage v tožbi (in priloženih računovodskih kartic, na katere se je tožeča stranka sklicevala kot na del trditvene podlage in navajala, da so iz njih razvidne vse izdane fakture) pa da znesek 14.601,82 EUR predstavljajo v predlogu za izvršbo navedene verodostojne listine ter neupravičena blokada in stroški sodnih taks v višini 4.431,00 EUR (upoštevaje sicer še prilive 'v dobro'; A 8). Ker je tožeča stranka poleg tega v prvi pripravljalni vlogi navedla, da (prilaga listine, ki so bile upoštevane pri samem dolgu, poleg listin, ki so bile že priložene k dopolnitvi tožbe, kjer je bilo tudi obrazloženo, kaj vse je upoštevano v vtoževanem znesku in da) so odprte in neplačane zadnje medsebojne zadeve, ki še niso bile zaprte, pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da sodišče prve stopnje sklepa kot izhaja iz I. točke izpodbijane odločitve ne bi smelo sprejeti. Upoštevaje datume zapadlosti faktur, ki izhajajo iz predloga za izvršbo, in trditev, da so neplačane zadnje medsebojne obveznosti, je kot (še) vtoževani znesek pravilno obravnavalo znesek 475,88 EUR (po prvi verodostojni listini, ki je - glede na ostale - v plačilo dospela predzadnja) in znesek 5.500,00 EUR (po drugi verodostojni listini, ki je v plačilo dospela zadnja)2. Glede na izrecno zahtevo po plačilu zamudnih obresti od 25. 6. 2016 dalje do plačila (ki izhaja iz tožbenega petita) je nadalje tudi pravilno zaključilo, da tožeča stranka za te zneske obresti (drugače kot v predlogu za izvršbo) zahteva od navedenega datuma. V preostalem delu pa je skladno z vsem obrazloženim sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sklenilo, da je tožba umaknjena in zato v tem delu postopek ustavilo. Očitki, da ni mogoče preizkusiti, zakaj je tako postopalo in na kakšni podlagi, so torej neutemeljeni.

9. Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje obrazložilo odstop terjatev po računih v znesku 5.000,00 EUR in 6.500,00 EUR, da pa to med strankama sploh ni bilo sporno in da bi (glede na to, da je dovolilo obravnavanje zahtevka tožeče stranke glede skupnega dolga) te zneske, ki so vsebovani v pogodbah o odstopu terjatev in je tožeča stranka prejela plačilo, moralo upoštevati, vendar le kot del plačila glede na skupen dolg in ne šteti, da je tožbeni zahteve tožeče stranke zaradi tega neutemeljen. Pritožnica je sicer že v dopolnitvi tožbe pojasnila, da znesek 5.975,88 EUR predstavlja razliko med pregledom prometa po kupcih na dan 6. 10. 2016 (kar tožena stranka dolguje tožeči stranki) v znesku 14.601,82 EUR in pregleda prometa po dobaviteljih na dan 6. 10. 2016 (kar tožeča stranka dolguje toženi stranki) v znesku 8.625,94 EUR. A ker se je pri tem izrecno sklicevala še na priložene računovodske kartice in navajala, da so iz njih razvidne vse izdane fakture, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da znesek 14.601,82 EUR v bistvu predstavljajo v predlogu za izvršbo navedene verodostojne listine ter neupravičena blokada in stroški sodnih taks v višini 4.431,00 EUR (zaradi česar je posledično pravilno oblikovalo tudi sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe v I. točki izpodbijane odločitve, kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo). (Ne)utemeljenost tožbenega zahtevka je torej pravilno presojalo (tudi) v zvezi s terjatvama po verodostojnih listinah, ki sta v predlogu za izvršbo pod 1. in 2. točko - tj. tistima terjatvama, za kateri pa je tožena stranka ugovarjala, da sta bili s strani tožeče stranke odstopljeni družbi N. d. o. o. in da je tožena stranka slednji vse terjatve tudi plačala (prav tako je pojasnila dinamiko plačil prevzemnika terjatve njenemu odstopniku, tj. tožeči strani - primerjaj navedbe iz ugovora zoper sklep o izvršbi).

10. Kot navaja sama pritožnica in kot je na podlagi neprerekanih trditev ter predloženih listinskih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje, sta bili terjatvi po prvih dveh računih odstopljeni družbi N. d. o. o. Sodišče prve stopnje je pri tem materialno pravno pravilno poudarilo, da je bil na podlagi obvestila dolžniku (toženi stranki) slednji dolžan izpolniti novemu upniku in da je tožena stranka to tudi storila, saj je omenjeno dejstvo razvidno iz potrdila z dne 26. 10. 2016 (B 8), da so odstopljene terjatve plačane.3 Poleg tega je sklicujoč se na določbo 419. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pravilno obrazložilo, da je z odstopom terjatve in obvestilom tožene stranke tožeča stranka izgubila upravičenje do izterjave terjatve, ker je to upravičenje z odstopom terjatve prenesla na prevzemnika terjatve, tj. na družbo N. d. o. o. Tožbeni zahtevek je v še vtoževanem delu torej pravilno zavrnilo že iz navedenih razlogov. Drugačno stališče pritožnice po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno.

11. Neresnična oziroma neutemeljena pa je pritožbena graja, da je nesporno, da računa z zneskoma 1.999,04 EUR in 2.750,00 EUR nista bila plačana. Tega med priznanimi oziroma neprerekanimi dejstvi ni mogoče najti. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre v primeru izdanih faktur IFA4/2015 z dne 16. 3. 2015 v znesku 1.999,04 EUR in IFA5/2015 z dne 16. 3. 2015 v znesku 2.750,00 EUR v bistvu za računa št. R004/2015 in R005/2015 (prim. 3. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), v nadaljevanju pa tudi, da sta bili terjatvi (enako kot po prvih dveh vtoževanih računih - 1. in 2. točka predloga za izvršbo) po omenjenih računih odstopljeni,4 česar pritožnica z obravnavano pritožbo niti ne izpodbija. Tožeča stranka je torej tudi v zvezi s terjatvama po računih št. R004/2015 v znesku 1.999,04 EUR in R005/2015 v znesku 2.750,00 EUR izgubila upravičenje do njune izterjave in ju zato v tem postopku ne more uspešno uveljavljati. Sodišče prve stopnje je navedeno sicer presojalo kljub temu da je bila tožba v zvezi omenjenima terjatvama umaknjena - kot je pritožbeno sodišče obsežno pojasnilo že v predhodnih točkah obrazložitve te odločitve - kar pa na pravilnost odločitve, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ne vpliva. Enako velja tudi za njegovo presojo terjatev iz naslova neupravičene blokade in stroškov sodnih taks v višini 4.431,00 EUR ter iz naslova neplačila s strani družbe N. d. o. o. v višini 506,30 EUR, kateri pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

12. Sodišče prve stopnje je v zvezi s terjatvijo iz naslova neupravičene blokade in stroškov sodnih taks v višini 4.431,00 EUR namreč pravilno razlogovalo, da je do rubeža denarnih sredstev tožeče stranke na njenem računu prišlo na podlagi pravnomočnega in izvršljivega akta sodišča in da tožeča stranka tega ne more enostavno razveljaviti s tem, ko le pavšalno navaja, da tega zneska tožeča stranka ni dolžna plačati, ker gre za nesprejemljiv in neutemeljen zahtevek brez ustrezne podlage. Pravna podlaga obstaja, zakaj naj bi bil zahtevek neutemeljen, pa tožeča stranka niti ni navedla5. Prav tako po pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča tudi ni navedla dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za uveljavitev omenjene terjatve v pravdi (67. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju). Izvedba predlaganih dokazov s tem v zvezi v nasprotju s pritožbenimi navedbami torej ni bila potrebna. Ker navedbe o zmotni presoji zahtevka glede zneska 506,40 EUR predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče na te ni odgovarjalo.

13. Skladno z vsem obrazloženim se torej trditve pritožnice v zvezi z zastaranjem (da četudi bi sodišče prve stopnje štelo, da je ves dolg, ki je nastal pred 14. 6. 2013, kar bi bil po njenem mnenju lahko edini datum za presojo, ali je prišlo do zastaranja ali ne, glede na to, da je bil predlog za izvršbo vložen dne 14. 6. 2016, zastaran, pa ne more zavrniti celotnega zahtevka, saj so bili računi izdani tudi po 14. 6. 2013) in pretrganjem zastaranja izkažejo za nerelevantne. Sodišče prve stopnje je najprej pravilno ugotovilo, kaj predstavlja zatrjevani dolg tožene stranke, nato pa tudi, da zaradi odstopa družbi N. d. o. o. in obvestila dolžnika tožeča stranka sploh ni (več) tista, ki bi plačilo terjatve lahko zahtevala od toženke. Nadalje to pomeni, da je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve izvedbe predlaganih dokazov z zaslišanjem zakonitih zastopnikov pravdnih strank glede dogovarjanja o usklajevanju zadev (ki naj bi potrdili, da sta se pravdni stranki pogovarjali glede tega, da bosta zadeve uskladili, tožena stranka pa je vmes tudi delno plačevala svoje obveznosti, kar po navedbah tožeče stranke kaže na pretrganje zastaranja). Poleg tega je bila trditvena podlaga tožeče stranke tako luknjičasta, da sodišče prve stopnje za izvedbo dokazov z zaslišanjem strank in prič niti ni imelo podlage in je pravilno obrazložilo, da je tožeča stranka sama navedla, da ni prišlo do uskladitve medsebojnih terjatev6 in obveznosti, da posledično tožena stranka svojih obveznosti ni mogla priznati (če pač ni bilo končnega dogovora) in da nenazadnje tudi ni konkretno navedla, kdo se je s kom pogovarjal o priznanju terjatev, niti ni opredelila časovnega okvirja dogovarjanja, ki je pomemben pri odločanju o tem, ali je prišlo do zastaranja ali ne. Pritožnica nima prav, ko trdi, da četudi ni navedla točnega datuma, ko sta se zakonita zastopnika pravdnih strank pogovarjala glede uskladitve dolga, to ne pomeni, da v tej zvezi ni podala ustrezne trditvene podlage, saj je bilo pogovorov več.

14. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sklep in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko sta oba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa krije sama tožena stranka, saj ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Sklep o izvršbi, ki bi nosil navedeno opravilno številko, v obravnavani zadevi ni bil izdan. Sklep o izvršbi, ki je bil v konkretnem primeru izdan na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ima opr. št. VL 63011/2016-2. 2 Skupaj navedena zneska predstavljata namreč še vtoževanih 5.975,88 EUR. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je prvostopenjsko sodišče skrčitev pravilno upoštevalo v odnosu do faktur, ki so navedene v predlogu za izvršbo. 3 Kar pomeni, da pritožbena trditev, da tožena stranka ni z ničemer navajala in izkazala, da kaj je plačala s posameznimi plačili, torej ali za nazaj, za točno določene račune, ni resnična. 4 Sodišče prve stopnje je to ugotovilo na podlagi listinskega dokaza, ki ga je v postopku pred sodiščem prve stopnje predložila sama tožeča stranka - A 90 (7. točka obrazložitve). 5 Pri tem tožeča stranka v pritožbi sama navaja, da bi morala dokazati, da tožena stranka ni bila upravičena do tega plačila. 6 Enako trdi tudi v obravnavani pritožbi.