Jedro

Tožnik je invalid III. kategorije s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu od 1. 9. 2002 na podlagi prej veljavnega ZPIZ, ni pa uživalec pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo po prej veljavnem ZPIZ. Zato na podlagi zahteve za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, vložene že v času veljavnosti ZPIZ-1, te pravice ne more uveljaviti. Ob ustrezni zahtevi in izpolnjenih pogojih bi lahko uveljavil le eno od pravic po ZPIZ-1, ki pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo ne pozna več.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca z dne 1. 8. 2010 in z dne 13. 5. 2010, da se tožniku prizna pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugem ustreznem delu od 1. 9. 2002 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega zneska nadomestila plače do plačila in sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilo sodbo se pritožuje tožnik po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je potrebno zahtevo tožnika za priznanje pravice do denarnega nadomestila naslovljeno na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje upoštevati kot pogoj za prijavo v evidenco brezposelnih oseb in to zahtevo razlagati smiselno in logično, ne pa zgolj formalistično, kot je to napačno storilo sodišče prve stopnje. Tožnik je imel v času zaposlitve in prebivanja v Republiki Sloveniji status zavarovanca pri toženki, katera mu je s sklepom z dne 23. 3. 1987 priznala pravice invalida III. kategorije invalidnosti, s pravico do ustreznega nadomestila plače za delo na drugem ustreznem delovnem mestu in je tako nesprejemljiva ugotovitev sodišča, ki ugotavlja, da je tožnik tujec, da je brez osebnega delovnega dovoljenja, brez stalnega prebivališča in podobno. O tožnikovi invalidnosti je na podlagi tožnikovega predloga z dne 13. 4. 2006 pravnomočno razsodilo Višje delovno in socialno sodišče z odločbo opr. št. Psp 292/2009 z dne 27. 8. 2009. V okviru te sodbe je bilo odločeno, da bo o pravici in odmeri nadomestila odločila toženka s posebno odločbo. Toženka je z izpodbijano odločbo z dne 1. 8. 2010 v zvezi z odločbo z dne 13. 5. 2010 zavrnila tožnikov zahtevek, kar je storilo tudi sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo z dne 28. 2. 2012. Sodišče prve stopnje je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno oziroma napačno uporabilo materialno pravo. V izpodbijani sodbi obstoji nasprotje o odločilnih dejstvih in sicer med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini listin, s čimer je podana absolutna kršitev postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, podana pa tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, katere pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, niti tistih, ki so navedene v pritožbi in da je tožbeni zahtevek tožnika pravilno zavrnilo, čeprav iz napačnih materialno pravnih izhodišč.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 1. 8. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo Območne enote ... z dne 13. 5. 2010 s katero je bilo odločeno, da tožnik, delovni invalid III. kategorije invalidnosti, nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožnik je po sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 292/2009 z dne 27.8.2009 invalid III. kategorije, zaradi posledic bolezni, s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu, pri katerem ne dela v hrupu nad 80 decibelov, ne dviguje bremen nad 10 kg in ne opravlja del s stalnim dvigovanjem ali prisilnim držami ledvene hrbtenice s polnim delovnim časom, od 1. 9. 2002 dalje. V skladu s 3. odstavkom izreka sodbe se je dolžan v roku 30 dni od prejema sodbe prijaviti pri pristojnem Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Iz potrdila Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje - OE ... z dne 26. 4. 2010 izhaja, da tožnik do dneva izdaje tega potrdila ni bil nikoli prijavljen v evidenco brezposelnih oseb. Tožnik po letu 1992, kot tujec, v Republiki Sloveniji ni imel osebnega delovnega dovoljenja. Toženec je v skladu z že citirano sodbo Psp 292/2009 bil dolžan s posebno odločbo odločiti o pravici in odmeri nadomestila plače. Z odločbo z dne 12. 5. 2010, potrjeno z odločbo z dne 1. 8. 2010 je toženec odločil, da tožnik nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu in je enako kakor sodišče v izpodbijani sodbi menil, da zaradi tega, ker se v 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja ni prijavil pri zavodu za zaposlovanje, kakor je kot enega izmed pogojev določal 124. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), za pridobitev pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu pri delovnih invalidih II. oziroma III. kategorije invalidnosti. Tudi sodišče je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje konstitutivnega pogoja iz 124. člena ZPIZ, ki zavarovancu, kot pogoj za pridobitev pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu, nalaga obvezno prijavo pri pristojnem Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da prijave v evidenco brezposelnih oseb pri pristojnem Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje ni mogoče enačiti z zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila, kakor jo je tožnik po svoji pooblaščenki vložil dne 23. 10. 2009. Pravilno je tudi stališče, da je bila za pridobitev pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem delu potrebna prijava pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, kakor je to določal 124. člen ZPIZ.

Tako toženka kakor sodišče prve stopnje se v zvezi s tožnikovo pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu sklicujeta na določbo 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki naj bi napotila na uporabo prejšnjih predpisov oziroma določb 123. do 128. člena ZPIZ, vendar neutemeljeno. Iz določbe 446. člena ZPIZ-1 namreč ne izhaja uporaba prejšnjih predpisov, uporaba določb 60. do 71. člena, 80. do 101. člena, 106. člena, 5. odstavka 138. člena, 158. do 163. člena in 4. odstavka 149. člena ZPIZ-1, je bila odložena le do 1. 1. 2003. Določbe 102. do 105. člena tega zakona so se začele uporabljati z dnem uveljavitve novega Zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, vendar najpozneje s 1. 1. 2005, oziroma v zvezi z Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2003 in naslednji), šele z dnem uveljavitve Uredbe iz 3. odstavka 62. člena tega zakona (110. člen ZZRZI), ki je začela veljati 1. 1. 2006. Samo do navedenih datumov so se o pravicah iz invalidskega zavarovanja uporabljale določbe prejšnjega ZPIZ. Glede na to, v obravnavanem primeru 446. člen ZPIZ-1 že od 1. 1. 2003 ni bil več podlaga za uporabo določb ZPIZ o nadomestilu plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Ne gre niti za primer, ki ga ZPIZ-1 ureja v 390. ali 397. členu, saj tožnik ni bil uživalec nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu; te pravice do uveljavitve ZPIZ-1 sploh ni pridobil. Tudi določba 391. člena ZPIZ-1 ne pride v poštev, saj se postopek za uveljavljanje pravic ni začel pred uveljavitvijo tega zakona. Le v takšnem primeru se namreč v skladu s to določbo pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Tožnik tako ob vložitvi zahteve ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice, do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, temveč kvečjemu eno od pravic po ZPIZ-1, ki pa nadomestila plače na čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, kot pravice po tem zakonu, ne pozna več. Ker je tožnik z zahtevo izrecno uveljavljal pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo, toženka pa je odločila v tem okviru, in je tožnik tožbo na sodišču vložil za priznanje te pravice, izven tega okvirja ni bilo mogoče naložiti toženki, da na tožnikov predlog oziroma po tožbi ugotavlja, ali bi tožniku morda pripadala katera od drugih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki jih ureja ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. oziroma 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Do kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pride takrat, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ne more slediti očitku, da se sodba ne more preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi tega, ker tožnik ni izpolnjeval enega izmed konstitutivnih pogojev iz 124. člena ZPIZ in sicer, ker se ni prijavil pri pristojnem Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v roku 30 dni, po prenehanju delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da v izpodbijani sodbi ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, tako da tudi ni podana očitana absolutna kršitev postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče, sicer iz drugih razlogov, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, s katerimi se sodbo lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.