Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da pravdni stranki po formalni sklenitvi zakonske zveze leta 1956 nista ne tedaj in ne pozneje zaživeli kot zakonca, da sta bili ves čas odtujeni, in da razen dveh otrok nista imeli ničesar skupnega. Zakonske skupnosti dejansko sploh nista vzpostavili, skupna otroka je preživljala le toženka, s svojimi dohodki pa sta pravdni stranki razpolagali ves čas vsaka zase in pretežni del tudi ločeno živeli. Zato sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da je bila zakonska zveza pravdnih strank zgolj formalna, brez vsebinskih sestavin, ki se odraža v življenjski skupnosti z vsemi običajnimi sestavinami, vključno z gospodarsko (ekonomsko). Predpostavke za nastanek skupnega premoženja iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR tako v tem primeru res niso bile podane. Odločitev, da premoženje, ki ga je toženka pridobila s svojimi sredstvi v času sicer formalno obstoječe zakonske zveze, ni skupno premoženje pravdnih strank, se tako pokaže za pravilno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, s katerim je uveljavljal na parcelah, vpisanih v vl. št. 1172 k.o. in 1163 iste k.o. solastništvo do 1/2, ker je ugotovilo, da v času, ko je toženka pridobila sporno premoženje, pravdni stranki nista živeli v življenjski skupnosti. Prav tako je zavrnilo toženkin nasprotni zahtevek, da je solastnica do 1/2 na nepremičninah, ki jih je tožnik pridobil na svoje ime v istem času.

Sodišče druge stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. V reviziji navaja, da je pomembno to, da med pravdnima strankama še vedno obstaja zakonska zveza in da za njeno razvezo ni zainteresirana nobena izmed njiju. Dokler pa zakonska zveza obstaja, pa čeprav le formalno, ni mogoče govoriti, da v času pridobitve spornega premoženja skupnosti ni bilo.

Sodišče druge stopnje bi moralo razveljaviti prvostopno sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj brez pravilne ugotovitve le-tega ni možna pravilna uporaba materialnega prava. Tako bi se moralo ugotoviti, da je ob poroki živela toženka pri A. P., do katere je imela določene obveznosti. Leta 1958 je umrla toženkina mati, ki je imela le majhno posestvo, katero pa se je po njeni smrti delilo. Toženka je dobila od tega posestva le manjši del, na katerem pa si je pridržal gospodarjenje njen očim. O vsem tem tožnik sploh ni bil zaslišan. Šele po ugotovitvi vseh okoliščin bi bilo možno ugotoviti ali je zakonska zveza pravdnih strank ustrezala določbam ZZZDR. Sodišče ne bi smelo odločati o tem ali je bila zakonska zveza veljavna v času pridobivanja spornega premoženja. Ugotoviti bi moglo le ali je ta tedaj še obstajala.

Tožnik je po vrnitvi iz Nemčije živel s toženko do leta 1980. V tem času se je gradilo gospodarsko poslopje in vodovod. Pri hiši je dal napraviti električno napeljavo. Če zakonska zveza ne bi obstajala, ne bi šel v take investicije. Dejansko sta živela s toženko po njegovi vrnitvi iz Nemčije v ekonomski in siceršnji družinski skupnosti.

V odgovoru na revizijo predlaga toženka, da naj se revizija zavrne. V odgovoru povdarja, da je bil med njima zakon le formalen, da dejansko ni obstajal in tudi ekonomske skupnosti ni bilo. Sporne parcele je kupila v letih od 1960 do 1967, ko stranki sploh nista imeli nobene skupnosti.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki omogoča le omejeno presojo pravnomočne odločbe. Obseg te presoje začrtuje 385. člen ZPP. To določilo (v tretjem odstavku) izključuje izpodbijanje dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je zato vezano na dejanske ugotovitve prve in druge stopnje. Vprašanja dejanske narave lahko revident načenja le preko morebitnih opredeljeno navedenih procesnih kršitev, ki pa jih v tem primeru ne uveljavlja (1. in 2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa pobijane sodbe (člen 386. ZPP) pa revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Materialnopravni preizkus pobijane sodbe je moralo revizijsko sodišče opraviti na podlagi določb 51. do 59. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 15/76 s poznejšimi spremembami, naprej ZZZDR), upoštevajoč pri tem v sodbah druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da pravdni stranki po formalni sklenitvi zakonske zveze leta 1956 nista ne tedaj in ne pozneje zaživeli kot zakonca, da sta bili ves čas odtujeni, in da razen dveh otrok nista imeli ničesar skupnega. Zakonske skupnosti dejansko sploh nista vzpostavili, skupna otroka je preživljala le toženka, s svojimi dohodki pa sta pravdni stranki razpolagali ves čas vsaka zase in pretežni del tudi ločeno živeli. Zato sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da je bila zakonska zveza pravdnih strank zgolj formalna, brez vsebinskih sestavin, ki se odraža v življenjski skupnosti z vsemi običajnimi sestavinami, vključno z gospodarsko (ekonomsko). Predpostavke za nastanek skupnega premoženja iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR tako v tem primeru res niso bile podane. Odločitev, da premoženje, ki ga je toženka pridobila s svojimi sredstvi v času sicer formalno obstoječe zakonske zveze, ni skupno premoženje pravdnih strank, se tako pokaže za pravilno. Pomanjkanje materialnopravnih predpostavk iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR ni utemeljevalo zahtevka niti glede domnevnih vlaganj tožnika v gospodarsko poslopje oziroma vodovod. Njegova drugačna izvajanja, po katerih je zadosten formalni obstoj zakonske zveze, da pride lahko do nastanka skupnega premoženja, niso utemeljena, ker nimajo vsebinske podlage v določbah o premoženjskih razmerjih med zakonci kot jih ureja ZZZDR.

Ker v tožnikovi reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevanih kršitev, je neutemeljeno revizijo tožnika moralo zavrniti (člen 393. ZPP).