Jedro

Toženec v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da je A. A. postala polnoletna, zato tožnica pritožbe z dne 21. 11. 2019 v njenem imenu ni več mogla vložiti. Z A. A. polnoletnostjo je tožnici prenehala funkcija zakonite zastopnice. Zato bi lahko pritožbo zoper sodbo – ta ji je bila vročena – vložila le A. A. Iz listinske dokumentacije ne izhaja, da bi A. A. za vložitev pritožbe pooblastila odvetnika, ki zastopa tudi tožnico. Zato je bilo treba v skladu z določbo 343. člena ZPP pritožbo v delu, ki se nanaša na A. A., zavreči. Preživnina se določi upoštevaje potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Pri odmeri mora sodišče upoštevati otrokovo korist, saj mora biti preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega duševnega in telesnega razvoja otroka. Zajemati mora stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in druge posebne potrebe otroka.

Izrek

I. Pritožba se v delu, ki se nanaša na A. A., zavrže. II. Pritožbi glede B. B. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točka izreka spremeni tako, da se znesek 217 EUR nadomesti z zneskom 232,56 EUR.

III. V preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu se pritožba zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo mld. A. A., rojeno ..., in mld. B. B., rojenega ..., zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici (I. točka izreka). Tožencu je v II. točki izreka naložilo mesečno preživninsko obveznost, in sicer za mld. A. A. v višini 232 EUR in za B. B. 217 EUR. Verzijski zahtevek za čas od 11. 5. 2017 do 13. 3. 2019 je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da stiki toženca z vsakim otrokom potekajo enkrat tedensko po petnajst minut, in sicer vsak petek od 18. do 18.30 ure po telefonu, o ostalih stikih pa se dogovarjajo sporazumno (IV. točka izreka); ter da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka (V. točka izreka).

2. Zoper odločitev o višini preživnine vlaga pritožbo tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Ugovarja ugotovljenemu obsegu mesečnih potreb za preživljanje otrok ter ugotovljenim prihodkom in preživninskim zmožnostim pravdnih strank. Mesečni stroški za oblačila in obutev so bili ocenjeni na 30 EUR, čeprav ti stroški v povprečju znašajo 55 EUR. Za športne rekvizite je bil priznan samo znesek 5 EUR od zahtevanih 10 EUR za vsakega otroka. Stroškov nakupa funkcijskega spodnjega perila in oblačil za telesno vzgojo sodišče neutemeljeno ni priznalo. A. A. je bil priznan strošek žepnine v višini 20 EUR, B. B. pa le 10 EUR, čeprav A. A. ni dvakrat starejša. Napačen je zaključek, da osebni avtomobil ni nujno potreben za preživljanje otrok. Tožnica potrebuje vozilo za vožnjo v službo in nazaj, ki jo ima v C.; do tja pa ni primernih javnih povezav.

Dejansko stanje je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi pri oceni zmožnosti preživljanja. Tako niso bili upoštevani vsi toženčevi prihodki in njegovo premoženje v Sloveniji, pa tudi ne premoženje v D., ki ga oddaja v turistične namene. Nepojasnjeno je ostalo, kaj toženec gradi oz. obnavlja v E. Z lastnoročnimi izpiski je izkazala toženčev prihodek ali vsaj zmožnost njegovega pridobivanja. Toženčeva pojasnila niso bila verodostojna, zato je sodišče ravnalo zmotno, ker tega dela prihodka oz. višjih zmožnosti toženčevega pridobivanja ni upoštevalo. Toženec prejme vsaj 5.000 EUR prihodkov na mesec oz. je toliko prihodka zmožen ustvariti. Zaključek sodišča, da njene navedbe predstavljajo le ugibanja o toženčevih prihodkih in izdatkih, ne pa preverljivih dohodkov, je napačno. Enako velja glede razmerja dohodkov pravdnih strank, ki ga je sodišče ocenilo na 46 % zanjo in 54 % za toženca. Toženec plačevanja kredita, ki sta ga pravdni stranki najeli za nepremičnino, ne bi zmogel, če bi bil njegov prihodek zgolj 806 EUR mesečno.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, tožencu pa naloži v plačilo pritožbene stroške. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v zavrnilnem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo opozarja, da je A. A. 5. 11. 2019 postala polnoletna, zato bi pritožbo lahko vložila le ona osebno, ne pa toženka kot njena zakonita zastopnica, saj od polnoletnosti te funkcije nima več. Pritrjuje ugotovljenim potrebam otrok in preživninskim zmožnostim pravdnih strank ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Toženec v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da je A. A. postala polnoletna1, zato tožnica pritožbe z dne 21. 11. 2019 v njenem imenu ni več mogla vložiti. Z A. A. polnoletnostjo je tožnici prenehala funkcija zakonite zastopnice. Zato bi lahko pritožbo zoper sodbo – ta ji je bila vročena – vložila le A. A. Iz listinske dokumentacije ne izhaja, da bi A. A. za vložitev pritožbe pooblastila odvetnika, ki zastopa tudi tožnico. Zato je bilo treba v skladu z določbo 343. člena ZPP pritožbo v delu, ki se nanaša na A. A., zavreči. 5. Pritožba pa je delno utemeljena v delu, ki se nanaša na B. B. 6. Pravno podlago za določitev preživnine mld. otrokom ob upoštevanju 290. člena Družinskega zakonika (DZ) predstavljata določbi 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Preživnina se določi upoštevaje potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR). Pri odmeri mora sodišče upoštevati otrokovo korist, saj mora biti preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega duševnega in telesnega razvoja otroka. Zajemati mora stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in druge posebne potrebe otroka (drugi odstavek 129.a člena ZZZDR). Sodišče prve stopnje je izhajalo iz navedenih meril; ugotovilo je obseg B. B. potreb in preživninske zmožnosti obeh staršev, nato pa na tej podlagi določilo toženčevo preživninsko obveznost. 7. Pritožba zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje za oblačila in obutev priznati 55 EUR mesečno, ker je takšna tudi ustaljena sodna praksa. Tožnica glede te postavke dokazil, ki bi utemeljevali njene navedbe, ni predložila, in tudi ni izpostavila primerljive sodne prakse. Sodišče prve stopnje pa je višino te postavke ustrezno utemeljilo z izpovedbami strank in priče ter odsotnostjo ustreznih pisnih dokazil. 8. B. B. se s športom (posebej) ne ukvarja, zato je utemeljena odločitev sodišča prve stopnje o priznanju mesečnega stroška za športne rekvizite le v višini 5 EUR od zahtevanih 10 EUR. Potrebe po posebnem funkcijskem spodnjem perilu in oblačilih za telesno vzgojo so ostale neizkazane, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča prisojeni znesek povsem ustrezen.

9. Upoštevaje nižje dohodke staršev je primeren tudi strošek žepnine v višini 10 EUR. Ta – kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje – ne sodi v okvir nujnih stroškov preživljanja. Najstniku pa omogoča, da se nauči ravnanja z denarjem in sam pokriva nekatere prostočasne aktivnosti.

10. Tožnica ni izkazala, da avtomobil potrebuje za vožnje otroka na aktivnosti. Zatrjevala je, da ga potrebuje za vožnje v službo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da avtomobil ni nujno potreben za preživljanje B. B., zato pri izračunu njegovih potreb utemeljeno ni bil upoštevan. Namesto teh stroškov je sodišče prve stopnje priznalo stroške nakupa avtobusne vozovnice za prevoz v šolo v višini 16,60 EUR. Mesečne B. B. potrebe tako znašajo 387,60 EUR

11. Sodišče prve stopnje je toženčeve preživninske zmožnosti ugotavljalo na podlagi listinskih dokazov in izpovedb obeh pravdnih strank ter priče. Na podlagi dokazne ocene, napravljene v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP, je utemeljeno zaključilo, da te znašajo približno 806 EUR. Toženec se ukvarja z avtoprevozništvom in verodostojni dokumenti, ki jim je sodišče prve stopnje zaradi njihove preverljivosti sledilo, izkazujejo višino prej navedenega dohodka. Tožnica dokaznega bremena o bistveno višjih toženčevih dohodkih ni zmogla, saj so njena zatrjevanja ostala na ravni ugibanj. Pritožbeno sodišče pa nima utemeljenega razloga, da ugotovitev sodišča prve stopnje iz 21. in 22. točke obrazložitve ne bi sprejelo.

12. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju preživninskih zmožnosti za obe pravdni stranki uporabilo enotni pristop. Upoštevalo je le njune dohodke, izhajajoče iz preverljivih listin, ne pa tudi morebitnega zaslužka iz naslova honorarnega dela. Ta nedvomno obstaja tudi na tožničini strani. Takšen enoten pristop je tudi po oceni pritožbenega sodišča ob neizkazani višini (morebitnih) dodatnih prihodkov povsem ustrezen.

13. Sodišče prve stopnje se je sicer skromno, a v zadostni meri opredelilo tudi do toženčevega nepremičnega premoženja. Pojasnilo je, da v stanovanjski hiši, katere solastnik do ¼ je toženec, živi njegov brat s sinom, ki pa nima denarja, da bi toženca izplačal. Hiša z dvema stanovanjema v D. pa je zemljiškoknjižna last njegovega očeta in se zaradi drugih potrebnih popravil ne oddaja v najem. Hči A. A. je, zaslišana kot priča, povedala, da se je stanovanje v D. oddajalo pred dvema letoma; ni pa potrdila, da bi bilo predmet najema tudi v času od vložitve tožbe dalje.

14. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 26. 6. 2019 posplošeno zatrjevala, da toženec svoja sredstva načrtno usmerja v gradnjo nepremičnine v E., očitno skupaj z žensko, s katero ima razmerje. Dokazni postopek njenih navedb ni potrdil. Priča A. A. ni vedela izpovedati ničesar o očetovem premoženju v E. Tožnica pa tudi ni podala podrobnejših pojasnil o lastništvu te nepremičnine, zato se sodišču prve stopnje o tem tudi ni bilo treba podrobneje izjasnjevati.

15. Sodišče prve stopnje je preživninsko breme med pravdni stranki porazdelilo tako, da 40 % odpade na tožnico, 60 % pa na toženca. Takšna porazdelitev je – upoštevaje prihodke pravdnih strank ter večjo tožničino vpetost v vzgojo otroka – ustrezna tudi po oceni pritožbenega sodišča. Vendar pa prisojeni znesek 217 EUR takšnega razmerja ne odraža. Zato je bilo treba pritožbi delno ugoditi in v skladu z določbo 358. člena ZPP sodbo spremeniti tako, da je B. B. upravičen do preživnine v višini 232,56 EUR mesečno, kar predstavlja 60 % toženčev delež k preživljanju.

16. Pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožbeni razlogi, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi – z zgoraj pojasnjeno izjemo, ki je narekovala delno spremembo v II. točki izreka – niso podani. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 413. člen ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona.

1 Izpisek iz matičnega registra o rojstvu izkazuje datum A. A. rojstva ... in ne 5. 11., kot v odgovoru na pritožbo navaja toženec.