Jedro

Sklep o zavrnitvi dokaznega predloga je sklep procesnega vodstva, ki ne postane pravnomočen, zato ni ovir, da ga sodišče kasneje ne bi spremenilo ali preklicalo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.T. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1000 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Kranju je bil B.T. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe iz malomarnosti po tretjem in prvem odstavku 134. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Dolžan je povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 80.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo. Obsojencu je naložilo v plačilo povprečnino 800 EUR.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje pred drugim sodnikom.

Vrhovna državna tožilka N.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) predlagala, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne, saj v zvezi z obravnavanjem dokaznega predloga obrambe za odreditev novega izvedenca travmatološke stroke iz razlogov, ki jih navaja izpodbijana sodba, obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil posredovan obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi ugotavlja, da je razpravljajoča sodnica najprej ugodila dokaznemu predlogu obrambe za odreditev novega izvedenca travmatološke stroke, druga sodnica, ki je zadevo prevzela, pa tega dokaznega predloga ni upoštevala in ga je zavrnila. Trdi, da bi sodnica morala upoštevati že sprejeti dokazni sklep, v katerem je obramba izkazala upravičen dvom v pravilnost podanega izvedenskega mnenja, saj gre za "enovit postopek", zaradi česar postopek ni bil pošten in so bile kršene obdolženčeve pravice obrambe, ki mu jih zagotavljajo 16. in 17. člen ZKP, 22. in 29. člen Ustave Republike Slovenije in d.) točka tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice.

Obdolženčevi pravici, da do konca glavne obravnave predlaga, naj se preskrbijo novi dokazi (četrti odstavek 329. člena ZKP) stoji nasproti obveznost sodišča, da se do dokaznih predlogov opredeli, saj to terja pošten postopek. Strinjanje z dokaznim predlogom sodišče izrazi z izvedbo dokaza, nestrinjanje pa s sklepom o njegovi zavrnitvi. V formalnem pogledu je sklep o zavrnitvi dokaznega predloga sklep procesnega vodstva, ki ne postane pravnomočen, zato ni ovir, da ga sodišče kasneje ne bi spremenilo ali preklicalo. Zavrnitev dokaznega predloga v okviru istega postopka, ki mu je sodišče pred tem že ugodilo, načelno ni sporna. Tako denimo sodišče med dokaznim postopkom lahko na podlagi drugačne dejstvene podlage ali spremenjene presoje, zavrne dokazni predlog, ki mu je pred tem že ugodilo, če na primer oceni, da ni (več) pravno relevanten, da ne more biti uspešen, da je nedosegljiv, itd. Sklep o zavrnitvi dokaznega predloga pa mora biti premišljen in utemeljen z merili, sprejetimi v ustavno sodni praksi (Up 34/93, Up 13/94), ki usmerjajo odločanje sodišča v zvezi z dokaznimi predlogi ali s kakšnimi drugimi tehtnimi razlogi. V nasprotnem bi bilo mogoče odločitev sodišča označiti kot samovoljno oziroma arbitrarno in bi lahko pomenila kršitev 22. člena Ustave (načelo enakega varstva pravic).

Glede na navedena pravna izhodišča in ugotovljena dejstva ni mogoče pritrditi stališču zahteve, da je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za postavitev drugega izvedenca obsojencu kršena pravica do obrambe. Tako kot sodnik posameznik oziroma senat v okviru istega kazenskega postopka ni vezan na že sprejete lastne dokazne sklepe, ga v formalnem pogledu tudi ne zavezujejo dokazni sklepi drugega sodnika oziroma senata, ki je pred njim vodil isti kazenski postopek. Zato zagovornik zgolj s sklicevanjem na "enovitost postopka", ki ga očitno razlaga v tem smislu, da že sprejetega dokaznega sklepa sodišče ne sme preklicati, kršitve pravic obrambe ne utemelji.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se je glavna obravnava začela znova in da ni vezano na že sprejeti dokazni sklep o odreditvi drugega izvedenca travmatološke stroke. Poudarja tudi, da je sodišče na glavni obravnavi istega izvedenca zaslišalo, pri čemer je obramba imela vse možnosti, da razčisti vsa sporna vprašanja. Sodišče druge stopnje je z izčrpnimi razlogi pritrdilo odločitvi prvostopenjskega sodišča (v formalnem in vsebinskem pogledu) in ugotovilo, da je izvedenec, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, prepričljivo odgovoril na pomisleke obrambe, izražene v pisnem predlogu z dne 14.10.2004 za odreditev drugega izvedenca. Ocenilo je, da ni bil izpolnjen noben od zakonskih pogojev iz 258. člena ZKP, ki bi opravičeval odreditev drugega izvedenca travmatološke stroke. Nestrinjanje strank z ugotovitvami izvedenca pa samo po sebi, kot pravilno ugotavljata obe izpodbijani sodbi, ni razlog za odreditev drugega izvedenca.

Po navedenem je treba ugotoviti, da v postopku obravnavanja dokaznega predloga obrambe niso bile kršene zakonske, ustavne in konvencijske določbe, na katere se sklicuje vložnik zahteve, odločitve sodišča v vsebinskem pogledu (glede pravne relevantnosti predlaganega dokaza) pa zagovornik niti ne izpodbija.

Neupoštevno je tudi zagovornikovo sklicevanje na kršitev kazenskega zakona (razlog po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP), saj zagovornik ne izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, pač pa iz dejanskega stanja, ki naj bi bilo ugotovljeno, če bi sodišče ugodilo dokaznemu predlogu obrambe.

Zahteva za varstvo zakonitosti po navedenem ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.