Jedro

Dobroverni posestnik je tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvar v posesti kot svojo. Nedobrovernost je dolžan dokazati nasprotni udeleženec glede na to, da se dobrovernost domneva. Tisti, ki trdi, da je v dobri veri ne sme vedeti ali ne more vedeti, da ni lastnik, saj se dobra vera nanaša na mišljenje glede njegove pravice. Tožnik ves čas zatrjeval in navajal, da je žena pridobila lastninsko pravico po očetu, torej je tožnik ves čas vedel, da je ta parcela last žene in je izvrševal posest ne da bi bil prepričan o tem, da je lastnik. Dobroverni posestnik je tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari. Vprašanje dobrovernosti priposestvovalca se nanaša na njegovo mišljenje glede njegove lastninske pravice. Tega pa tožnik ni niti zatrjeval niti dokazal, zato na nepremičnini tudi ni mogel pridobiti lastninske pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek: Tožeča stranka F. G., Ž. ..., R. S. je lastnik parc. št. ... - travnik, vpisane pri vl. št. ... k.o. R. v., do 1/2 celote.

Tožena stranka C. B., je dolžan v roku 15-ih dni tožniku F. G. izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastništva na nepremičnini parc. št. ... - travnik, ki je vpisana pri vl. št. ... k.o. R. v., na ime F. G. do 1/2 celote, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka C. B., je dolžan plačati tožeči stranki F. G. pravdne stroške roku 15-ih dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe; zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 547,67 EUR SIT stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni in pod izvršbo.

Obrazložitev

Prvotno oba tožnika H. in F. G. sta v tožbi zatrjevala, da sta na originalen način, s priposestvovanjem, pridobila lastninsko pravico na parc. št. ..., ki je vpisana v vl. št. ... k.o. R. v.. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 2.12.1997 delno ugodilo zahtevku za H. G., za drugega tožnika pa je zahtevek zavrnilo. Na pritožbo obeh pravdnih strank je višje sodišče v sodbo in s sklepom Cp 463/98 z dne 9.7.1998 zavrnilo toženčevo pritožbo, s katero je izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožnica H. G. do 1/2 lastnica nepremičnine, ugodilo pa je pritožbi drugega tožnika in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka zoper njega, razveljavilo in vrnilo sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka je zoper prisodilni del sodbe vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo (II Ips 556/98 z d ne 25.8.1999).

Sodba sodišča prve stopnje je v delu, ki se nanaša na prvotožnico pravnomočna.

Tako je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločalo o zahtevku tožnika, s katerim je uveljavljal priposestvovanje druge polovice parcele št. ....

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 19.10.2005 ugodilo tožnikovemu zahtevku, da je lastnik do 1/2 parc. št. ... in tožencu naložilo izdajo zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Na podlagi pravne podlage, določb ZTLR, ki so veljale v času nastanka spornega razmerja, je sodišče zaključilo, da je tožnik po tastovi smrti 1970 leta nastopil dobroverno posest, ker je bil prepričan, da je nepremičnina last tasta, prepričan pa je bil tudi o tem, da je po smrti očeta podedovala to nepremičnino njegova žena. Do leta 1991 je to parcelo skupaj z ženo užival kot lastnik. Ker je tožeča stranka uspela z zahtevkom, je toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, s pritožbo pa uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, določbo 1500. čl. Občega državljanskega zakonika, kjer je bila povzeta v 5. čl. Zakona o zemljiški knjigi, ki je veljal v tem času. Dokazno breme v zvezi z dokazovanjem slabe vere je bilo na strani tožnika, ki pa teh okoliščin ni niti navajal niti dokazoval. Tudi sodišče v razlogih sodbe ni obrazložilo zakaj naj ne bi bil v dobri veri. Sodišče bi moralo upoštevati, da je kupil to nepremičnino in bil v dobri veri, zato bi moralo zaslišati zemljiškoknjižne lastnike parcele in tiste, ki so mu to parcelo prodali. Pravočasno je predlagal dokaz z vpogledom v situacijski načrt geodetske uprave, iz katerega je razvidno, da je ta parcela v sklopu drugih njegovih parcel. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo številne dokaze, ki jih je predlagal. Sodišče tudi ni ocenilo listinskih dokazov v prilogah od B12 do B19, ki dokazujejo, da gozd ni bil vzdrževan, iz česar izhaja, da tožeča stranka ni izvrševala posesti na tem gozdu. Sodišče tudi ocenilo tožnikove izpovedbe o tem, da je na mejno parcelo nasadil živo mejo. Določbe družinskega prava pa ne morejo ustvarjati dobrovernosti. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naložil povrnitev stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila ali pa, da se sodba razveljavi in da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o temeljih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) določa pogoje za priposestvovanje, ki predstavlja originalen način pridobitve lastninske pravice v 28. členu. Po IV. odstavku 28. čl. pridobi dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, lastninsko pravico na tej stvari s priposestvovanjem po preteku 20 let. Za priposestvovanje se zahteva dobra vera priposestvovalca in nedobroverni posestnik nikoli ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Kaj je dobra vera posestnika, pa je določeno v 72. čl. ZTLR, ki v II. odst. pove, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo naslednja dejstva, na podlagi katerih je odločalo o zahtevku: tožnikova žena H. G. je na podlagi sodbe okrajnega sodišča, ki je bila potrjena s sodbo višjega sodišča in Vrhovnega sodišča, do 1/2 solastnica nepremičnine parc. št. ... travnik, solastnica pa je postala na podlagi priposestvovanja; tožnik je zatrjeval, da je izvrševal posest nad to parcelo od 1970 do 1991 leta; ni bilo sporno, da je tožnik mož H. G.; sodišče je ugotovilo, da je tožnikova žena od sodedičev prejela v last ostalo zapuščino; sodišče je verjelo tožniku, ki je povedal, da je po smrti tasta na tej parceli manj sekal, vendar pa jo je ves čas čuval in jo tudi urejal, za prvi maj pa so njega in njegovo ženo vedno prosili za mlaj; sodišče je tudi verjelo tožniku, ko je povedal, da je bil po tastovi smrti 100 % prepričan, da je tudi sporna parcela njuna, tast pa mu je dal tudi zemljo blizu te parcele; sodišče je zaključilo, da je od 1970 leta dalje nastopil v dobroverni posesti, saj je bil prepričan, da je to parcelo podedovala njegova žena; štel je, da je skupaj z ženo postal solastnik parcele.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da je tudi tožnik užival parcelo vse od 1971 leta, zato pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je to parcelo pridobila s kupoprodajo pogodbo in da jo zato tožeči stranki nista mogli priposestvovati, niso utemeljene. Vendar pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je razlogovalo, da je bil tožnik v dobri veri.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo dobro vero obrazlagalo s tožnikovo vednostjo o tem, da je ta parcela last tasta, po njegovi smrti pa jo je podedovala tožnikova žena kot pravna naslednica očeta. Nadalje je sodišče razlogovalo, da je tožnik po smrti tasta štel, da je skupaj z ženo kot skupno premoženje, pridobil to parcelo in jo ves čas, do 1991 leta tudi v dobri veri užival. Pri tem pa mu je sodišče verjelo, da imata z ženo urejeno lastništvo tako, da kar je ženinega je tudi njegovo.

Pritožnik pravilno opozarja, da zgolj določbe družinskega prava, ki urejajo skupno premoženje, ne morejo ustvarjati tožnikove dobrovernosti, saj je v zapuščinskem postopku po pokojnem tastu, predniku, dedovala le tožnikova žena, ki je že dokazala svojo dobrovernost. Tožnik ni zatrjeval niti dokazal, da bi šlo za skupno premoženje zakoncev, nasprotno, navedel je da sta pravico oba z ženo izvajala iz ženinega pravnega prednika in iz ženine lastninske pravice. Tožnik bi se lahko skliceval na skupno premoženje in določbe ZZZDR le v primeru, če bi šlo za novo ostvarjeno stvar, za tak primer pa ne gre.

Dobroverni posestnik je tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvar v posesti kot svojo. Nedobrovernost je dolžan dokazati nasprotni udeleženec glede na to, da se dobrovernost domneva. Za dobro vero je značilno, da tisti, ki trdi, da je v dobri veri ne sme vedeti ali ne more vedeti, da ni lastnik, saj se dobra vera nanaša na mišljenje glede njegove pravice. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje pa izhaja, da je tožnik ves čas zatrjeval in navajal, da je žena pridobila lastninsko pravico po očetu, iz česar pa izhaja, da je tožnik ves čas vedel, da je ta parcela last žene, torej tudi vedel, oz. izvrševal posest ne da bi bil prepričan o tem, da je lastnik. Dobroverni posestnik je tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari. Tega pa tožnik ni niti zatrjeval niti dokazal, zato na nepremičnini tudi ni mogel pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Tožnikova žena je tista, ki je izvrševala lastninsko pravico po sklepu o dedovanju, zato se je lahko tudi utemeljeno sklicevala na dobro vero, utemeljeno pa bi se lahko sklicevala na dobro vero tudi glede ostale polovice, za katero tožnik zatrjuje, da jo je priposestvoval. V tem delu je sodišče prve stopnje, ob sicer nespornem dejanskem stanju, napačno uporabilo materialno pravo, določbi 28. in 72. čl. ZTLR; zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 358. čl. ZPP spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Zaradi spremembe odločitve sodišča prve stopnje je bilo potrebno odločiti tudi o stroških postopka. Ker je bil zahtevek zavrnjen, mora tožnik svoje stroške nositi sam, tožencu pa je dolžan povrniti njegove stroške pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki odmerilo stroške po stroškovniku pooblaščenca in mu priznalo tiste stroške, ki so bili v stroškovniku določno priglašeni in ki so bili čitljivi. Priznalo mu je tudi stroške iz pripravljalnega spisa z dne 14.03.2005. Ostali stroški pa so nastali v zvezi s prejšnjim postopkom, kjer toženec ni uspel. Stroški predloga za obnovo postopka pa niso bili potrebni, saj so nastali iz razlogov na strani tožene stranke, ki pa z predlogom tudi ni uspela. Tako mora tožnik povrniti tožencu 4x 200 točk, 1x 50 točk, od tega 20% DDV in 350,00 SIT oz. 1,46 EUR. Pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil.