Jedro

Določitev konkretnega neto zneska, do katerega je upravičen upnik neposredno, je v domeni izvršilnega postopka, zahtevati pa ga mora že upnik v predlogu za izvršbo. Izrek izvršilnega naslova je tako podvržen razlagi glede na veljavno materialno pravo, ki v izvršilnem postopku ni prepovedana. Če je dolžnik tisti, ki mu kogentno davčno pravo nalaga ob izpolnitvi obveznosti obračun in plačilo davkov za upnika kot davčnega zavezanca, je prisilna izpolnitev obveznosti zakonita le na način, ki v izvršilnem naslovu opredeljeni denarni znesek odškodnine obravnava kot bruto znesek. S tem izvršilno sodišče ne posega v izvršilni naslov.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka delno spremeni tako, da se ugovoru glede denarne terjatve ugodi, sklep o izvršbi glede denarne terjatve razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje o predlogu za izvršbo v delu denarne terjatve, v I., III. in IV. točki izreka pa se sklep razveljavi in se odločitev o stroških pridrži za nov sklep.

Sicer se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu II. točke izreka (glede nedenarne terjatve) potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nov sklep.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se izvršilni postopek zaradi izterjave denarne terjatve ustavi (I. točka izreka sklepa), da se ugovor dolžnika zavrne (II. točka izreka sklepa), da se zahteva dolžnika za povrnitev izvršilnih stroškov zavrne (III. točka izreka sklepa) in da je dolžnik dolžan upniku v 8 dneh plačati 746,64 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo do plačila (IV. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je ugovarjal, da je izvršba neutemeljena (tudi) zaradi dejstva, ker je bila celotna denarna obveznost po Sodbi poplačana še pred izvedbo rubeža denarnih sredstev s transakcijskega računa dolžnika. V zvezi s predmetnim ugovornim očitkom je prvostopenjsko sodišče v Izpodbijanem sklepu ugotovilo, da naj tudi ob upoštevanju prostovoljnega plačila v višini 46.573,04 EUR z dne 7. 6. 2024 terjatev ne bi bila poplačana v celoti in da naj bi znašala preostala še neplačana terjatev "22.917,08 EUR". Pri tem pa prvostopenjsko sodišče v Izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, kako je do takšnega zaključka sploh prišlo. Nikjer iz Izpodbijanega sklepa ni namreč razvidno ali pojasnjeno, kako je prvostopenjsko sodišče izračunalo, da znaša (domnevno) preostala še neplačana terjatev ravno 22.917,08 EUR. Prvostopenjsko sodišče v tč. 10 obrazložitve Izpodbijanega sklepa namreč zgolj neobrazloženo navede, da je sodišče zaradi ugovora poplačila terjatve opravilo "izračun" terjatve ob upoštevanju terjatve, kakor izhaja iz izvršilnega naslova na dan 7. 6. 2024 in ob upoštevanju plačila 7. 6. 2024 v znesku 46.573,04 EUR, ter da je ugotovilo, da terjatev z navedenim plačilom ni bila poplačana ter da je znašala preostala še neplačana terjatev 22.917,08 EUR. V obrazložitvi Izpodbijanega sklepa torej ni konkretno navedeno, od katerega zneska oz. od kakšne višine je prvostopenjsko sodišče upoštevalo oz. odštelo plačan znesek v višini 46.573,04 EUR, niti ni navedeno, po kakšni metodi je sodišče do tega zneska prišlo (pri čemer tudi ne drži, da je ta znesek prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo, kot bo pojasnjeno spodaj). Tudi, če bi od zneska 69.795,67 EUR (tj. znesek, za katerega je sodišče dovolilo izvršbo) odšteli že pred rubežem prostovoljno plačni znesek 46.573,04 EUR, rezultat ni 22.917,08 EUR (pač pa 23.222,63 EUR). Glede na nadaljnja stališča, ki jih v Izpodbijanem sklepu zavzame prvostopenjsko sodišče (gl. tč. 2.1.2 te pritožbe) pa dolžnik utemeljeno meni, da je prej navedeni znesek izračunan napačno in da je dolžnik svojo denarno obveznost po Sodbi v celoti izpolnil že dne 7. 6. 2024. Pri tem dolžnik ravno tako opozarja, da se prvostopenjsko sodišče v Izpodbijanem sklepu ni ustrezno opredelilo tudi do (bistvenega) dejstva, da je dolžnik dne 7. 6. 2024 svojo denarno obveznost po Sodbi prostovoljno izpolnil in upnici nakazal 46.573,04 EUR, hkrati (še dodatno) pa je bil dne 13. 6. 2024 oz. 14. 6. 2024 v predmetni izvršbi opravljen še rubež dolžnikovih denarnih sredstev v višini 69.795,67 EUR. Skupno je torej dolžniku bilo po Sodbi odtegnjenih 116.368,71 EUR (tj. prostovoljno plačilo v višini 46.573,04 EUR in rubež v izvršbi v višini 69.795,67 EUR), pri čemer pa je nato dne 17. 6. 2024 prvostopenjsko sodišče s sklepom dovolilo delni umik predmetne izvršbe, in sicer v višini 46.573,04 EUR. To pomeni, da je sodišče kot kaže štelo, da je bil predmetni znesek 46.573,04 EUR upnici z rubežem plačan "šele prvič", pri čemer pa je posledično (skupno gledano) kot kaže štelo, da je upnica vseeno upravičena obdržati 116.368,71 EUR, tj. celotni znesek izvršbe, skupaj s prostovoljnim plačilom (kar je seveda povsem napačno in nezakonito). Kljub tovrstnim podanim ugovornim navedbam prvostopenjsko sodišče takšnega postopanja v Izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, pri čemer se do navedb dolžnika pravzaprav konkretno niti ne opredeli. Sodišče svoje zaključke opira na stališče, da naj bi iz Sodbe I Pd 357/2023 "jasno izhajalo" da so vsi zneski, navedeni v tč. II.1, IV.2, IV.3 in IV.4. Sodbe, navedeni v neto zneskih. Takšna ugotovitev je v celoti ter očitno zmotna. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani samo v tč. 31 obrazložitve zadevne Sodbe povsem jasno navede, da gre za "bruto" znesek. Že s tega vidika je jasno, da ne drži, da bi bili vsi zneski v izreku Sodbe določeni kot "neto zneski, kot to zmotno navaja prvostopenjsko sodišče. Nato je sodišče v Sodbi od tam določene bruto višine zneska nadomestila plače 2.174,20 EUR odštelo mesečno nadomestilo za brezposelnost, ki ga je tožnica v tistem obdobju prejela iz javnih blagajn in ki je na primer za maj 2021 (tj. za mesec, ki ga v tč. 10 Izpodbijanega sklepa izpostavlja prvostopenjsko sodišče) znašalo 892,50 EUR bruto oz. 698,83 EUR neto. Navedeno prav tako jasno izhaja iz 31. točke obrazložitve Sodbe. Znesek 2.174,20 EUR za maj 2021, ki je naveden v izreku Sodbe (in na katerega se primeroma sklicuje naslovno sodišče v točki 10 Izpodbijanega sklepa), je torej bruto znesek. Od tega zneska je v izreku Sodbe odštet neto znesek nadomestila za brezposelnost v višini 698,83 EUR. Preostali znesek (tj. 2.174,20 EUR minus 698,83 EUR), tj. 1.475,37 EUR, pa je še vedno bruto znesek, saj vsebuje tako del neto plače, kot tudi "bruto" del, tj. znesek prispevkov in davkov na "neto" del plače. Smiselno enako velja za vse ostale zneske, ki so navedeni v izreku Sodbe. Dostavek "v neto delu" vsekakor nesporno in jasno izkazuje, da so zneski v tč. IV.2 Sodbe določeni kot bruto zneski. Nenazadnje pa tudi iz pravne doktrine izhaja, da je denarna terjatev (delavca) le terjatev na izplačilo neto zneska pripadajočih prejemkov iz delovnega razmerja, medtem ko je obračun plače ter plačilo davkov in prispevkov pristojnim organom s stališča delavca nedenarna terjatev. Enako velja za prijavo v socialna zavarovanja." Takšno pa je tudi stališče ustaljene sodne prakse, npr. tudi VDSS je v sodbi in sklepu Pdp 684/2015. Tako pa je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS, in sicer v sklepu VIII Ips 89/2019 z dne 19. 10. 2021. Posledično ni nobenega dvoma, da gre pri tem za "bruto" zneske, od katerih je treba del plačati v javne blagajne, del pa neposredno delavcu (tožnici). Dolžnikovo navajanje "neto" zneskov v ugovoru ne pomeni kršitve načela formalne legalitete. Ravno tako ne drži stališče sodišča, da bi bile ugovorne navedbe dolžnika neutemeljene zato, ker dolžnik ni izkazal poplačila celotne denarne terjatve, zaradi česar naj bi dolžnik utemeljeno vložil predlog za izvršbo, kot je to dolžnik v predmetni pritožbi na več mestih že pojasnil. Prvostopenjsko sodišče v zvezi z izpolnitvijo nedenarne terjatve navaja, da naj bi bila dolžniku v Sodbi naložena nedenarna obveznost jasna in da tam ni določen noben poseben dodaten pogoj za izvršitev tega dela terjatve. Stališče sodišča je tudi v tem delu povsem napačno, neutemeljeno in neživljenjsko. Dolžnik je v ugovoru pojasnil, da nedenarne obveznosti iz razlogov, ki so se nahajali zunaj njegove vplivne sfere, (objektivno) ni bilo mogoče izpolniti v navedenem roku, pri čemer je ne glede na to v ugovoru izkazal prizadevanje, da bi obveznost izpolnil. Dolžnik ponovno poudarja, da časovni vidik izvršitve nedenarne obveznosti dolžnika ni odvisen zgolj od njegove volje, pač pa je objektivno pred izvršitvijo te obveznosti bilo potrebno še sodelovanje oz. izraz volje relevantnih državnih organov. Prav tako je bilo potrebno sodelovanje oz. podatke ter listine, s katerimi razpolaga zgolj upnica, ki pa teh podatkov in listin dolžniku kljub večim pozivom ni posredovala, pač pa je prošnje in pozive dolžnika ignorirala. Prvostopenjsko sodišče pa v Izpodbijanem sklepu tudi ni odgovorilo na navedbe dolžnika v zvezi z nesorazmernostjo, nezakonitostjo in nerazumnostjo zagrožene kazni. Dolžnik prav tako izpostavlja, da je dne (1. 12. 2025), tj. še pred odločitvijo o predmetnem ugovoru (tj. pred Izpodbijanim sklepom z dne 29. 1. 2026), na prvostopenjsko sodišče posredoval Sporočilo sodišču in ponovno urgenco opr. št. I 196/2024, v katerem je dolžnik prvostopenjskemu sodišču sporočil, da je dne 15. 9. 2025 (ponovno) izpolnil tudi del obveznosti po Sodbi, ki se je nanašala na prijavo upnice v obvezna zavarovanja in s tem povezanim plačilom davkov in obveznih prispevkov v javne blagajne (tj. nedenarni del terjatve z vidika upnice). Tudi do teh navedb se sodišče ni opredelilo (ampak navaja, da to vlogo dolžnika šteje kot ugovor po izteku roka) ter gre za kršitev pravice do izjave. Ker je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo, da ugovor dolžnika ni utemeljen (pa glede na vse izkazano vsekakor je), je posledično napačno odločilo tudi o stroških postopka. Zakon o izvršbi in zavarovanju v prvem odstavku 11. člena določa, da mora sodišče v postopku izvršbe in zavarovanja postopati hitro. Likvidnostna stiska dolžnika se je še poglobila v posledici dolgotrajnega čakanja na odločitev prvostopenjskega sodišča. Neutemeljen je tudi predlog upnice, da naj sodišče dolžniku izreče denarno kazen v višini 5.000,00 EUR in novo kazen v višini 20.000,00 EUR ter mu naloži, da naj izvede prijavo upnice v zavarovanja v roku 8 dni. Dolžnik je tudi sicer v vmesnem času uspel izvesti prijavo upnice v zavarovanja in je (ponovno) plačal tudi davke in prispevke po Sodbi v javne blagajne, kar je dolžnik sodišču že sporočil v vlogi z dne 1. 12. 2025. Tudi s tega vidika je naložitev kakršnekoli denarne kazni povsem neutemeljena. Priglaša pritožbene stroške.

3.Upnica je odgovorila na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena, vendar iz drugih razlogov, v preostalem pa ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 357/2023 z dne 24. 11. 2023 zaradi izterjave denarne terjatve 70.877,48 EUR s pripadki in zaradi izterjave nedenarne terjatve. Zoper sklep je dolžnik vložil v izpodbijanem sklepu obravnavani ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo.

6.Iz razlogov izpodbijanega sklepa med drugim izhaja, da je dolžnik ugovarjal, da je s plačilom 7. 6. 2024 v višini 46.573,04 EUR poplačal terjatev v celoti ter da je sodišče je zaradi ugovora poplačila terjatve opravilo izračun terjatve ob upoštevanju terjatve, kakor izhaja iz izvršilnega naslova na dan 7. 6. 2024 in ob upoštevanju plačila 7. 6. 2024 v višini 46.573,04 EUR in ugotovilo, da terjatev z navedenim plačilom ni bila poplačana, in je znašala preostala še neplačana terjatev 22.917,08 EUR. Dolžnik torej s plačilom 7. 6. 2024 v znesku 46.573,04 EUR po stališču sodišča prve stopnje ni poplačal v celoti denarne terjatve, zaradi česar je sodišče prve stopnje ugovor v celoti zavrnilo.

7.Višje sodišče uvodoma pritrjuje dolžniku, da so v sodbi prisojeni zneski upnici bruto zneski. To izhaja že iz obrazložitve izvršilnega naslova, in sicer iz 30. točke, kjer je delovno sodišče zapisalo: "Za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi (od 1. 5. 2021 do 5. 8. 2022) je sodišče tožnici, ki v tem obdobju dela pri toženki ni opravljala iz razlogov na strani toženke, na podlagi prvega, drugega in sedmega odstavka 137. člena ZDR-1 prisodilo nadomestilo plače v višini 2.741,20 EUR

8.bruto ... " ter 31. točke, kjer je zapisalo: "Sodišče je še upoštevalo, da je tožnica po odločbi ZRSZ z dne 6. 7. 2021 (A12) v času 1. 5. 2021 do 31. 7. 2021 prejela 892,50 EUR

9.bruto oz. 698,83 EUR neto mesečnega nadomestila za brezposelnost ... " ter glede zneskov od maja 2021 dalje tudi iz samega izreka, v katerem je navedeno, da so ti zneski v neto delu zmanjšani za določene zneske. Če bi šlo za neto zneske, kot to meni sodišče prve stopnje, bi v tem delu delovno sodišče samo opravilo računsko operacijo odštevanja, ne pa zapisalo izreka na način, kot ga je.

10.V obravnavani zadevi pa je bil sklep o izvršbi neutemeljeno izdan za izterjavo celotnega upniku prisojenega bruto zneska. Dejstvo, da se izrek sodne odločbe glasi le na izplačilo plače, še ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek plače v celoti plačan neposredno upniku - delavcu. Po prvem odstavku 280. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) je treba obveznost izpolniti upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. Ko gre za obveznost plačila plače, ki je po zakonu obdavčena, je takšno treba obveznost izpolniti tako, da se pripadajoče davke in prispevke v imenu in za račun upnika nakaže osebi, ki jo določa zakon, ostanek pa neposredno upniku.

Delavec je torej prejemnik obdavčljivega dohodka (prim. 4. člen ZDoh-2), plačnik dohodnine pa je pravna oseba, ki izplača dohodek in odtegne ter plača davčni odtegljaj (drugi in tretji odstavek 125. člena ZDoh-2 ter prvi odstavek 58. člena Zakona o davčnem postopku). Čeprav pa plača akontacijo dohodnine in prispevke plačnik, se z akontacijo dohodnine v resnici izpolnjuje davčna obveznost davčnega zavezanca. Če plačnik plača akontacijo dohodnine in prispevke, to torej stori v korist davčnega zavezanca in velja za izpolnitev po prvem odstavku 280. člena Obligacijskega zakonika (OZ, - tako primerljivo danemu primeru sodba VSL II Cp 126/2012, sodba in sklep II Cp 2472/2018, sodba VSRS II Ip 78/2013, sodba in sklep VSRS II Ips 337/2014 in sklep VSM I Ip 824/2014). Tudi skladno z varstvom koristi delavca je, da se dovoli izvršba le za neto znesek plače, saj je odvod davkov in prispevkov od bruto plače v interesu njegovem lastnem interesu, sam pa davkov in prispevkov v primeru, če bi na svoj račun s prisilno izvršbo prejel bruto znesek, ne more odvesti. Tega veljavni predpisi ne omogočajo. Obenem se delavec tako izogne nepotrebni obogatitveni tožbi zoper njega.

V izrekih sodb delovnih sodišč po sedanji sodni praksi ni določena obveznost plačila davkov in prispevkov, saj bi bila taka odločitev v delovnem sporu preuranjena. Obveznost plačila davkov in prispevkov namreč nastane šele, ko dolžnik - delodajalec v korist upnika dejansko opravi plačilo.

Zneski, navedeni v izvršilnih naslovih, so tako bruto zneski, s čimer je o terjatvi odločeno le po temelju. Konkretizacija višine terjatve, to je neto zneska, ki ga bo upnik dejansko prejel na svoj račun, pa je stvar izvršilnega postopka, ob upoštevanju vsakokratnih veljavnih davčnih predpisov.

Glede na pojasnjeno sta za odločitev o pritožbi ključna dva poudarka. Prvi je, da v izvršilnem naslovu določeni bruto znesek prejemka še ne pomeni, da je pravilna izpolnitev dolžnikovo nakazilo celotnega bruto zneska neposredno na upnikov račun. Drugo, kar je bistveno, pa je, da je določitev konkretnega neto zneska, do katerega je upravičen upnik neposredno, v domeni izvršilnega postopka, zahtevati pa ga mora že upnik v predlogu za izvršbo. Izrek je tako podvržen razlagi glede na veljavno materialno pravo, ki v izvršilnem postopku ni prepovedana. Če je dolžnik tisti, ki mu kogentno davčno pravo nalaga ob izpolnitvi obveznosti obračun in plačilo davkov za upnika kot davčnega zavezanca, je prisilna izpolnitev obveznosti zakonita le na način, ki v izvršilnem naslovu opredeljeni denarni znesek odškodnine obravnava kot bruto znesek. S tem izvršilno sodišče ne posega v izvršilni naslov (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-531/21, 20. točka obrazložitve).

Sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, saj je, kot je predlagala upnica, dovolilo izvršbo za celoten prisojeni bruto znesek plače po izvršilnem naslovu, pri čemer je napačno ocenilo, da gre celo za neto zneske, čeprav je v nasprotju s kogentnimi davčnopravnimi predpisi, da je upnica celoten bruto znesek plače prejela na svoj račun. Povedano še drugače, dolžnik je davke in prispevke od bruto prisojene plače dolžan odvesti ter plačati na druge ustrezne račune in ne upnici, upoštevaje sklep o izvršbi pa bi moral dolžnikov dolžnik iz dolžnikovega denarnega dobroimetja upniku prenakazati celoten bruto znesek. Upnica je torej na ta način sama neposredno prejela več, kot bi smela glede na kogentno davčnopravno zakonodajo, ob tem pa glede na napačno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje v tem postopku sploh ni znano, kakšne neto zneske bi upnica smela prejeti.

Ker je upnica v obravnavani zadevi napačno zahtevala izvršbo za izterjavo celotnega bruto zneska plače na svoj račun, čeprav je, glede na kogentne davčnopravne predpise, sama upravičena neposredno na svoj račun prejeti le bruto znesek, zmanjšan za davke in prispevke, je bil že predlog za izvršbo nesklepčen, pri čemer je opisano nesklepčnost mogoče odpraviti (prim. tretji odstavek 318. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Višje sodišče je zato delno utemeljeni pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v II. točki izreka delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) tako, da se ugovoru glede denarne terjatve ugodi, sklep o izvršbi glede denarne terjatve razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje o predlogu za izvršbo v delu denarne terjatve. Posledično je višje sodišče izpodbijani sklep v tudi v I., III. in IV. točki izreka razveljavilo in odločitev o stroških pridržalo za nov sklep.

V novem postopku naj sodišče prve stopnje upnico pozove, da v določenem roku odpravi pojasnjeno nesklepčnost predloga za izvršbo ter navede neto zneske, katerih izterjavo zahteva, glede na upničin (ne)odziv pa naj nato o predlogu za izvršbo ponovno odloči. Ob tem zaradi preprečevanja nadaljnjih preplačil ne bi bilo smiselno dovoliti izvršbe še pred pravnomočnostjo oziroma pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi le-tega poslati v izterjavo, kar naj upnica upošteva pri popravi predloga za izvršbo.

Neutemeljena pa je dolžnikova pritožba glede nedenarne terjatve. Ne drži namreč, da je bila za prijavo upnice v zavarovanja potrebna še kakšna odločba ZPIZ in ZZZS, saj je že v izvršilnem naslovu ugotovljeno delovno razmerje za konkretno določeno časovno obdobje in dolžniku naložena obveznost prijave upnice v zavarovanje za takšno obdobje (prim. VSRS Sodba VIII Ips 2/2020). Nenazadnje je dolžnik s prijavo v zavarovanje upnice očitno vendarle uspel, kar bo predmet obravnave v ugovoru po izteku roka. Slednje pojasnilo sodišča prve stopnje je pravilno in dolžniku ni bila kršena pravica do izjave. Sodišče prve stopnje se je glede ustreznosti višine denarne kazni, s tem pa posledično tudi glede sorazmernosti, opredelilo že v sklepu o izvršbi, zato se o tem ni bilo dolžno dodatno opredeljevati v izpodbijanem sklepu, tudi sicer pa je višina denarne kazni glede na zelo visoko denarno terjatev in posledično zelo velik pomen tudi nedenarne terjatve le-tej sorazmerna. Glede nedenarne terjatve je višje sodišče zato pritožbo zavrnilo ter sklep v tistem delu II. točke izreka, ki se nanaša na nedenarno terjatev, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Na podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1Glej tudi na primer VSRS sodba II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017 in VSRS sodba VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018.

2Glej odločba Ustavnega sodišča RS, Up-531/21-22 z dne 11. 7. 2024, 20. točka razlogov.