Jedro

Glede na to, da je tožnik z delovnim strojem upravljal vrsto let, da je bil vodja del na tem oddelku, da je imel izpit iz varstva pri delu in da je zaradi tega, ker je pozabil vklopiti vakuum pred samim začetkom delovanja to storil naknadno, ko je stroj že deloval, je pravilen zaključek, da je tožniku pripisati malomarnost in da zato na podlagi tretjega odstavka 177. člena ZOR njegov soprispevek znaša 25 %.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka nosi sama stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prva tožena stranka dolžna drugi tožnici, tretji tožnici in četrtemu tožniku plačati vsakemu po 4.696,42 EUR z obrestmi od tolarske protivrednosti tega zneska po prevzemnem tečaju od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 do 31. 12. 2006 pa po predpisani obrestni meri za zamudne obresti v EUR, od 1. 1. 2007 dalje pa zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska, v roku 15 dni pod izvršbo; višje ali drugačne tožbene zahtevke tožnikov je zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo, pritožbi prve tožene stranke pa deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prva tožena stranka dolžna drugi tožnici plačati 3.974,58 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 dalje pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v roku petnajstih dni pod izvršbo. Tožbeni zahtevek prvega tožnika, tretje tožnice in četrtega tožnika je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi višji tožbeni zahtevek druge tožnice. Pritožbo druge tožene stranke je zavrglo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Navedbe revidentov

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje so tožniki vložili revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navajajo, da sodišče ne bi smelo zavrniti zahtevkov tožnikov, saj je tako odpadla pravna podlaga za sprejem nesporno plačane odškodnine. Menijo, da so vsi zahtevki tožnikov utemeljeni po temelju in po višini. Iz izreka sodbe ni razvidno, kolikšna je skupna po višini priznana odškodnina, in lahko tožena stranka zaključi, da je celotno odškodnino tožnikom že plačala oziroma da je edina obveznost toženke, da plača odškodnino le drugi tožnici v višini, kot je dosojena z izpodbijano sodbo. V tem delu obstaja neskladje med obrazložitvijo in izrekom sodbe, zaradi česar se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Zmoten je zaključek sodišča, da je prvi tožnik sokriv za nastanek delovne nesreče v deležu 25 %, kar podrobneje utemeljijo. Delovni stroj je naredila toženka sama, navodila za rokovanje s strojem sploh niso obstajala, toženka pa je po delovni nesreči stroj tudi uničila. Predlagajo, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki je prestalo pritožbeni preizkus in ki ga na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravnem postopku, v nadaljevanju ZPP): prvi tožnik je opustil primerno skrbnost in med delovanjem posegel v delovno območje stroja, ker se je preveč približal vrteči se osi tretjega mešala in sicer z namenom, da bi vklopil vakuum, nameščen na zidu za tretjim mešalom, kar je očitno pozabil storiti pred zagonom; na mešalni osi, ki ga je poškodovala, ni bilo nameščene zaščitne cevi; prakso dela z nezaščitenimi osmi, ki jih zaradi štrlečih vijakov ni bilo možno nameščati, je delodajalec na nek način dopuščal; tožnik je stroj in njegovo delovanje dobro poznal, na njem je delal več kot pet let, bil je celo vodja del na tem oddelku, na dan nesreče tudi vodja izmene; na stroju je bilo tudi izrecno navodilo, da se v stroj v delovanju ne sme posegati; tožnik je imel opravljen izpit iz varstva pri delu; zaradi delovne nesreče je tožnik invalid prve kategorije, popolnoma nesposoben za kakršnokoli delo in za samostojno življenje; utrpel je resno poškodbo možganov, podan je resen upad vseh intelektualnih sposobnosti v obsegu demence; druga tožnica, tretja tožnica in četrti tožnik trpijo duševne bolečine zaradi očetove oziroma moževe težke invalidnosti, skupaj živijo, prvemu tožniku pomagajo in nanj pazijo; druga tožena stranka je prvemu tožniku 12. 6. 2000 izplačala del odškodnine v višini 2.800.000 SIT, kar revalorizirano na dan 4. 3. 2008 predstavlja znesek 16.895,34 EUR. Dne 21. 12. 2005 pa je druga toženka za vse tožnike plačala 13.066.407,70 SIT, kar revalorizirano na dan 4. 3. 2008 znaša 59.214,32 EUR. Valorizirana zavarovalna vsota na dan zaključka glavne obravnave 4. 3. 2008 znaša 56.756,32 EUR.

7. Nedovoljene (tretji odstavek 370. člena ZPP) so zato vse tiste revizijske navedbe, ki tako ugotovljeno stanje izpodbijajo ali relativizirajo (da toženka ni uspela dokazati sokrivde tožnika).

8. Pravilen je materialnopravni zaključek sodišč, da je večvretenski stroj za mešanje disperzije nevarna stvar. Glede na to, da je tožnik z delovnim strojem upravljal vrsto let, da je bil vodja del na tem oddelku, da je imel izpit iz varstva pri delu in da je zaradi tega, ker je pozabil vklopiti vakuum pred samim začetkom delovanja to storil naknadno, ko je stroj že deloval, je pravilen tudi zaključek sodišč druge in prve stopnje, da je tožniku pripisati malomarnost in da zato na podlagi tretjega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ki se uporablja na podlagi 1060. in 1062. člena Obligacijskega zakonika) njegov soprispevek znaša 25 %. Glede upoštevanja okoliščine, da v zvezi s tem delovnim strojem niso obstajala nobena navodila za pravilno rokovanje, je revidentom pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče v drugem odstavku na strani 4 obrazložitve sodbe, čemur se revizijsko sodišče v izogib ponavljanju v celoti pridružuje. Prav tako je izpostaviti, da do delovne nesreče ni prišlo zaradi tehnično pomanjkljive konstrukcije stroja, temveč zaradi (tudi) tožnikove malomarnosti. Dejstvo, da je bil delovni stroj kasneje uničen ter da se ne uporablja več v delovnem procesu, glede na prej pojasnjeno za odločitev v konkretni zadevi nima pravnorelevantnih posledic.

9. Tretji tožnici in četrtemu tožniku je bila odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega v višini 15.800 EUR, upoštevaje soprispevek 11.862,85 EUR. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja je druga tožena stranka vsakemu od njiju že izplačala 14.803,58 EUR, zato je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek prej omenjenih tožnikov. To ne pomeni, da je odpadla pravna podlaga za sprejem nesporno plačane odškodnine, temveč le, da tožnika nimata več zahtevka iz tega naslova nepremoženjske škode zoper drugo toženo stranko (prvi odstavek 295. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Predmet njunega tožbenega zahtevka je bilo plačilo odškodnine in ne ugotovitev ali obstaja podlaga odškodninske odgovornosti.

10. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe prav tako jasno izhaja, da je bila drugi tožnici odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega v višini 25.037,54 EUR, upoštevaje soprispevek 18.778,16 EUR. Pravilno je tako naziranje revidenta, da obstoji obveznost plačila druge toženke le do druge tožnice in to v višini 3.974,58 EUR (upoštevaje že izplačano in revalorizirano odškodnino v višini 14.803,58 EUR).

11. Glede na pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 12. 12. 2002(1), višina odškodnine za nepremoženjsko škodo ne more biti več predmet preizkusa na revizijski stopnji.

12. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo tožnikov na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

13. Na podlagi 155. člena, v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, nosi tožena stranka sama stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): V odškodninskem sporu, v katerem pritožnik ne oporeka popolnoma svoji odgovornosti in izrecno ne izpodbija višine odmerjene odškodnine, marveč le del temelja, sodišče druge stopnje ne sme po uradni dolžnosti poseči v odločitev o višini (odmero) odškodnine za posamezne oblike (nepremoženjske) škode. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi namreč sodišče po uradni dolžnosti le v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba za drugačno odločitev in s tem določa obseg izpodbijanja sodbe.