Jedro

Kadar je na revizijski stopnji le spor o višini kupnine za stanovanje prodano po določbah 117 - 120 SZ, se dovoljenost revizije presoja glede na višino še spornega zneska (382/2 ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo, s katero bo slednja kupila od nje trosobno stanovanje v U., številka stanovanja 12, drugo nadstropje, za kupnino v znesku 1,232.595,60 SIT. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo v skladu z določbo 382. člena ter 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožeča stranka zavezana k plačilu kupnine v enkratnem znesku v višini 1,237.291,87 SIT, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pravno stališče, po katerem se pri izračunu kupnine upošteva vrednost točke, ko je tožena stranka odklonila sklenitev kupoprodajne pogodbe in ne vrednost točke na 30. dan po vloženi zahtevi za nakup stanovanja, je napačno. Tožničina zahteva za odkup stanovanja namreč ni bila popolna. Čeprav je tožena stranka z dopisom z dne 12.9.1994 tožeči stranki sporočila, da ji stanovanja ne prodaja, bi ne bilo mogoče upoštevati vrednosti točke na dan 12.9.1994, temveč na 30 dan po vloženi zahtevi. V skladu z določbo 117. člena stanovanjskega zakona izračunana kupnina bi torej znašala 1,237.291,87 SIT, ne pa 1,232.595,60 SIT. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP pa je podana zato, ker ni mogoče preizkusiti izreka o pravdnih stroških v sodbah nižjih sodišč. Med pravdne stroške namreč spadajo tudi stroški za sodno takso. Sodbi sodišča prve stopnje ni bil predložen stroškovnik tožeče stranke, čeprav se sodba nanj sklicuje.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Spor med strankama je glede njegove premoženjskopravne narave in v okviru določbe 382. člena ZPP mogoče opredeliti s stališča, da se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev. To bi moglo pomeniti, da se dovoljenost revizije preizkuša glede na v tožbi navedeno vrednost spornega predmeta - ta pa bi predstavljala znesek kupnine za stanovanje, ki ga je tožeča stranka z navedbo v tožbi bila pripravljena plačati. Vendar pa v obravnavanem primeru revizija kljub navedbi kupnine v znesku 1,232.595,60 SIT ni dovoljena. Tožena stranka namreč ne izpodbija odločitve o tem, da je s tožečo stranko dolžna skleniti kupoprodajno pogodbo, temveč je ne zadovoljuje višina kupnine za stanovanje. Ta naj bi bila namesto dosojene kupnine v navedenem znesku za 4.696,20 SIT višja (razlika do zneska 1,237.291,80 SIT). Na revizijski stopnji je torej glede na revizijski predlog predmet obravnave le spor o višini kupnine za stanovanje - obseg revizijskega preizkusa pa je posledično omejen le na višino kupnine. Tako stanje pa omogoča uporabo določbe drugega odstavka 382. člena ZPP, po kateri je dovoljenost revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta izpodbijanega dela sodbe, ki pa v tem primeru predstavlja le znesek 4.696,20 SIT.

Revizija je dovoljena le, če izpodbijani del pravnomočne sodbe presega v 382. členu ZPP navedeni znesek. Ker se je postopek začel (185. člen ZPP) s tožbo, vloženo dne 28.9.1994, že v času veljavnosti spremembe tam limitirane vrednosti (9. člen zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov - Ur. list RS, št. 55/92), ki je opredeljena z zneskom 80.000,00 SIT, pa obvelja, da te vrednosti še izpodbijani del pravnomočne sodbe (znesek 4.696,20 SIT) ne presega.

Revizija napada tudi stroškovni izrek pravnomočne sodbe. Vendar pa se odločitev sodišča o stroških postopka vedno šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP), kar pomeni, da je zato treba dovoljenost take revizije presojati v okviru 400. člena ZPP. Odločba o pravdnih stroških gotovo ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, saj je zahteva za njihovo vrnitev vedno akcesorne narave: ni je mogoče uveljavljati samostojno, pač pa le v postopku, zaradi katerega so stroški nastali.

Po povedanem je bilo torej treba revizijo na podlagi določbe 392. člena ZPP v celoti kot nedovoljeno zavreči.