Jedro

Tožnica (vodja poslovalnice) je brez pravne podlage obdelala osebne podatke za posamezne stranke in pred sklenitvijo poslovnih razmerij (odprtje računa brez predpisane pogodbe o odprtju TRR s strani stranke) ni opravila pregleda stranke, identifikacije stranke in ni pridobila podatkov o namenu in predvideni naravi poslovnega razmerja z banko.

S takšnim ravnanjem je iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnica kot vodja poslovalnice bi morala še posebej skrbeti za pravilnost in zakonitost poslovanja tožene stranke, predvsem, da lahko obdeluje osebne podatke le na podlagi ustreznega pisnega pooblastila ter da je pred pred prvo vzpostavitvijo poslovnega razmerja obvezna identifikacija stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana 18. 12. 2013, nezakonita, da je tožnica še naprej v delovnem razmerju pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 11. 2011, da jo je tožena stranka dolžna pozvati na delo na delovno mesto „vodja poslovalnice A.“, ji vzpostaviti delovno razmerje za obdobje od 30. 12. 2013 dalje ter ji od tega dne dalje v matično evidenco vpisati delovno dobo za celotno obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, vse v roku 8 dni, ji nadalje obračunati vse neizplačane bruto plače s pripadajočim dodatkom za delovno dobo, kot to določa pogodba o zaposlitvi z dne 23. 11. 2011, od dneva nezakonite prekinitve delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, od tega plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače do plačila ter ji priznati in izplačati tudi vse druge pravice in neizplačane denarne zahtevke iz delovnega razmerja, ki bi jih prejela po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 11. 2011 in ji povrniti stroške pravdnega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka, vključno s pritožbenimi stroški. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožnica huje kršila svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je nezakonito pridobila in obdelala podatke o bodočih komitentih tožene stranke, brez osebne privolitve komitentov. Iz e-pošte tožnice naj bi izhajalo, da je tožnica v nasprotju s pravili tožene stranke odprla TRR račun za komitenta brez identifikacije le-tega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni ravnala naklepno, temveč hudo malomarno, kar pa naj bi kljub odsotnosti posledic ugotovljenih kršitev in nespornih koristi za toženo stranko z vidika sklenjenih kreditnih pogodb, zadoščalo za utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kršitve naj bi bile tako hude, da tožena stranka s tožnico ne more več sodelovati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile tožničine pravice kršene v postopku interne preiskave, saj ni bila poučena o pravici do molka oziroma do zagovornika. Zato je tožena stranka izjavo tožnice (v postopku interne preiskave) pridobila nezakonito in se nanjo ne more sklicevati. Izjavo tožnice (v postopku interne preiskave) pa je sodišče prve stopnje v celoti drugače ocenilo kot izjavo tožnice, da dovoljuje pregled svoje e-pošte in računalnika. Če je sodišče prve stopnje izločilo pridobljeno izjavo tožnice v postopku preiskave glede dejanskega stanja v postopkih kreditiranja, ni prav nobene podlage, da ni kot nedovoljeno in nezakonito izločilo tudi izjavo o dovolitvi posega v e-pošto oz. računalnik. Poseg v elektronsko korespondenco na podlagi z zvijačo pridobljenega dovoljenja, predstavlja ne le kršitev internega postopka preiskave pri toženi stranki, temveč tudi pravice do enakosti v postopku, pravice do zasebnosti in pravice do obrambe. Pritožba se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se je tožnica za delo na področju varstva osebnih podatkov ustrezno usposobila. Stranke so pooblaščencu (družbi B.) dale svoje osebne podatke za namen, da jih posreduje bankam, tudi toženi stranki. Tožnica je preverila istovetnost in verodostojnost pooblastil strank ter vso dokumentacijo, preden je izvedla postopke za pridobitev kredita. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da pooblastila niso verodostojna. Glede zakonitosti obdelave osebnih podatkov tožnica izpostavlja, da je od družbe B. kot pooblaščenke strank prejela pooblastilo, ga preverila in ni bilo razlogov, da pooblastilnemu razmerju ne bi verjela, oziroma da ne bi smela sprejeti listin z osebnimi podatki za izvedbo postopka pridobivanja kredita. Tožnica v ničemer ni dvomila v verodostojnost in vsebino pooblastila glede dopustnosti obdelave osebnih podatkov, saj je namreč delavec družbe B. s temi podatki razpolagal ter jih je lahko prejel le od pooblastitelja, s katerim je moral imeti pred tem osebni stik. Ne drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da direktor družbe B. C.C. tožnici ni pokazal teh pooblastil. Glede identifikacije strank pred sklenitvijo pogodbe o vodenju TRR pritožba navaja, da gre za zgrešeno dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ni upoštevalo, da je odpiranje TRR računa pogoj za pridobitev kredita in sestavni del postopka kreditiranja. Sodišče prve stopnje je namreč odpiranje TRR štelo za samostojno dejanje. Sodišče prve stopnje tudi spregleda, da je preverjanje identitete strank s strani tožnice potekalo preko pridobljenih listin, to je fotokopij osebnih dokumentov, plačnih list, potrjenih kreditnih pol, po telefonu in e-mailu ter nenazadnje z neposredno identifikacijo oseb ob obisku poslovalnice, z osebnim dokumentom. Tožnica je izvedla vse zahtevane postopke v procesu kreditiranja novih strank, skladno z akcijsko ponudbo kreditov. Sledila je internim predpisom, ki urejajo ta postopek. Z odprtim TRR računom stranka ni mogla poslovati, ker ni imela sklenjene pogodbe in ni prevzela kartice tega računa. Račun je bil namenjen za potrebe nakazila in odplačila kredita. Tožnica je dokazala nasprotno od tega, kar je navedeno v zapisniku z dne 17. 9. 2014 in sicer, da naj bi odpirala TRR, ne da bi izvedla identifikacijo stranke, kot to določajo interna pravila tožene stranke. Prvo identifikacijo stranke je izvedla preko pregleda pooblastil, podpisa na pooblastilih in primerjavo le-tega s predloženi fotokopijami dokumentov in drugih listin, ki jih je osebno v poslovalnico prinesel pooblaščenec družbe B., kasneje pa je identifikacijo stranke izvedla še ob obisku stranke v poslovalnici. Tožnica je še posebej natančno pojasnila okoliščine v zvezi s stranko D.D.. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, zakaj sodišče ni verjelo navedbam tožnice. Sodišče prav tako ni upoštevalo izpovedi priče E.E., da so obstajale izjeme, ki so jih potrjevali nadrejeni delavci, ko se torej ni zahtevalo trimesečno poslovanje komitenta prek računa kot pogoj za pridobitev kredita. Tudi sicer so zaključki sodišča prve stopnje o nezmožnosti istočasne identifikacije stranke za potrebe sklenitve kredita in pogodbe o vodenju TRR zgrešeni, saj tožnici ni bilo očitano prezgodnje ali nepravočasno odpiranje TRR, temveč odprtje računa brez identifikacije stranke. Tožnica je vse osebe, ki so navedene v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, osebno sprejela, jih identificirala, vse pa so tudi podpisale kreditne pogodbe in odprtje TRR računa v njeni prisotnosti.

Pritožba se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ne obstaja možnost reintegracije tožnice v delovno okolje pri toženi stranki. Neutemeljeni so tudi očitki, da tožnica ni skrbela za vsestransko zaupanje strank. Sodišče prve stopnje ni presojalo volje strank, ki so s svojim ravnanjem izkazale, da so vse aktivnosti tožnice glede uporabe podatkov izvedene z njihovim dovoljenjem. Zato je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila pravila glede varstva osebnih podatkov. Stranki F.F. in G.G. sta prišli v poslovalnico, obe pa sta bili seznanjeni z vsemi predhodnimi aktivnostmi tožnice ter nista izrazili dvoma v pravilnost pridobitve in uporabe njunih osebnih podatkov. Stranki bi H.H., s katerim sta opravili razgovor, nedvomno opozorili na kršitev, če bi bili njuni osebni podatki posredovani in obdelani v nasprotju z njuno voljo. Sodišče prve stopnje se je torej osredotočilo le na dejstva, ki so utemeljevala s strani tožene stranke zatrjevane kršitve, vse navedbe tožnice, dokaze in izjave prič pa je spregledalo ali ocenilo kot nepomembne za ta postopek. Ker sodba sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev nima razlogov, poleg tega pa obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov oziroma med samimi listinami in zapisniki o izvedbi dokazov, je podana bistvena kršitev določb postopka. Materialno pravo je bilo kršeno s tem, ker sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo pravil obligacijskega prava o presoji volje strank pooblastilnega razmerja. Glede zatrjevanih kršitev Zakona o bankah ter Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma pa konkretne zakonske določbe, ki naj bi bila kršena, sodišče prve stopnje sploh ni navedlo. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih le pavšalno navaja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, obrazložena je z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči ter jo je mogoče preizkusiti. Sodba tudi ne temelji na selektivni dokazni oceni, kot to uveljavlja pritožba, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno odločilnih navedb tožnice, ocenilo vse izvedene dokaze ter sprejelo dokazno oceno, ki ni enostranska in ne sledi zgolj razlogom, ki bi bili v korist tožene stranke. Tožnica v zvezi z uveljavljano kršitvijo določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niti ne pove, v čem je podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Zato je mogoče v tem delu pritožbo razumeti kot nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem ter pravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. V skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS št. 21/2013) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec.

8. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 11. 2011 na delovnem mestu „vodja poslovalnice A. (šifra ...)“ (A1). Tožena stranka ji je dne 18. 12. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (A2), ker naj bi naklepno ali iz hude malomarnosti kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se je uprava tožene stranke dne 9. 12. 2013 seznanila s poročilom preiskovalne komisije, v katerem je ta na podlagi prijave suma nedovoljenega ravnanja, ki se nanaša na nepravilnosti pri kreditnem poslovanju v poslovalnici A. in opravljanje preiskave, podala ugotovitve vezane na omenjeno prijavo. Iz ugotovitev preiskovalne komisije izhaja, da je tožnica v imenu banke od družbe B. d.o.o. oziroma B. d.o.o. (v nadaljevanju: B.) in sicer od C.C. in I.I. pridobila podatke o fizičnih osebah, potencialnih strankah banke, ki so bili potrebni za odobritev kredita ter odprtje TRR (plačilne liste, osebni dokumenti, cenitvena poročila nepremičnin). Te osebne podatke je tožena stranka obdelovala ter odobrila oziroma neodobrila kredit, pri čemer je še za nadaljnje potrebe odobravanja kredita oziroma odprtje TRR komunicirala z B.. Iz odpovedi izhaja, da tožena stranka z B. nima sklenjene pogodbe o sodelovanju oziroma pogodbe o posredovanju, prav tako tožnica od B. ni pridobila pooblastila za stranko pred obdelavo podatkov. Tožnici se je očitalo, da je brez pravne podlage obdelala osebne podatke za posamezne stranke, pri čemer tožena stranka v odpovedi navaja devet strank, v okviru drugega sklopa kršitev pa se ji je očitalo, da pred sklenitvijo poslovnih razmerij (odprtje računa brez predpisane pogodbe o odprtju TRR s strani stranke) ni opravila pregleda stranke, identifikacije stranke in pridobitve podatkov o namenu in predvideni naravi poslovnega razmerja z banko. Tožnica naj bi tako ravnala (vsaj) pri treh strankah in sicer pri G.G., F.F. in D.D.. Tožnica je kljub temu, da stranke niso podpisale ustreznih dokumentov, za njih odprla TRR-je. Zato se je tožnici očitala kršitev Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT, Ur. l. RS, št. 60/2007), ki v 7., 8. in 9. členu določa, da je potrebno pred sklenitvijo poslovnega razmerja s stranko to stranko pregledati tako, da se ugotovi istovetnost te stranke, preveri njeno istovetnost na podlagi verodostojnih, neodvisnih in objektivnih virov ter pridobi podatke o namenu in predvideni naravi poslovnega razmerja ali transakcije ali drugih podatkov po tem zakonu.

9. Tožnica je očitala toženi stranki oziroma sodišču prve stopnje, da je svoje ugotovitve glede obstoja kršitev neutemeljeno oprlo (tudi) na elektronsko komunikacijo tožnice s strankami in z družbo B.. Menila je, da bi jo morala tožena stranka v okviru preiskave, ki jo je izvajala preiskovalna komisija, opozoriti na to, da ima pravico do molka. Zato meni, da njeno soglasje za pregled in uporabo elektronske komunikacije ni bilo pridobljeno zakonito in bi se moralo izločiti. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da tožena stranka tožnice dejansko ni opozorila na pravico do molka, v skladu z določbo točke 5.1 Pravilnika o prijavi suma nedovoljenih ravnanj ter v postopku preiskave prijavljenih nedovoljenih ravnanj (priloga B46). S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ni upoštevalo odgovorov ali izjav tožnice iz zapisnika preiskovalne komisije z dne 27. 11. 2013. Upoštevalo pa je izjavo, ki jo je tožnica dala komisiji istega dne in sicer, da dovoljuje zajem dokumentacije iz njenega računalnika in pregled njene e-pošte. Pritožbeno sodišče meni, da navedeno ne predstavlja kršitve, ki bi v postopku pomenila nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, so bile kršitve pri tožnici ugotovljene že pred samo uvedbo preiskave, zato bi do teh ugotovitev tožena stranka neizogibno prišla tudi brez upoštevanja elektronske pošte. Sum kršitve je namreč ugotovil tožnici nadrejen delavec H.H., preden je tožena stranka sploh pridobila tožničino dovoljenje. Tudi sicer elektronska pošta, ki jo delavec pošilja v imenu delodajalca in s katero komunicira s strankami tožene stranke, ni pošta, ki bi sodila v okvir zagotovljenega varstva zasebnosti. Zato ima delodajalec vedno pravico pregledati komunikacijo, ki jo je imel delavec s strankami v okviru opravljanja delovnih nalog. Ne glede na navedeno pa, kot je že bilo pojasnjeno, da je nadrejeni delavec H.H. ugotovil, da je tožnica sklepala pogodbe oziroma poslovno sodelovala s komitenti, brez da bi zato imela ustrezno pooblastilo. To pa bi lahko tožena stranka ob pregledu dokumentacije ugotovila tudi brez elektronske korespondence, zato podatki, pridobljeni na podlagi tožničinega dovoljenja, niso odločilni. Pri tem je treba poudariti, da je H.H. kot nadrejeni podatke o tem, da tožnica ni pridobila ustreznih pooblastil, pridobil na zakonit način. Zato so obširne pritožbene navedbe, da je tožena stranka s tem, ko je elektronsko pošto upoštevala pri ugotavljanju kršitev, ki se očitajo tožnici, kršila načelo enakosti oziroma tožnici onemogočila obrambo, neutemeljene in ne vplivajo na zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. V zvezi z ugotovitvami iz odpovedi oziroma v zvezi s prvim očitkom in sicer, da tožnica ni imela pooblastil za obdelavo osebnih podatkov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da takšnih pooblastil tožnica ni pridobila pred samo obdelavo podatkov. V skladu z določbo prvega odstavka 8. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Uradni list RS, 86/2004 in naslednji), da se lahko osebni podatki obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika, bi morala tožnica pridobiti ustrezno predhodno pooblastilo za obdelavo osebnih podatkov. Teh pooblastil tožnica ni pridobila, zmotno pa je njeno razlogovanje, da ne gre za kršitev, ker naj bi stranke s tem, ko so dale pooblastilo za pridobitev kredita družbi B., soglašale tudi z njihovo obdelavo oziroma je bilo to pooblastilo tudi (ustrezno) pooblastilo, ki ga tožena stranka potrebuje za obdelavo osebnih podatkov. Pooblastila, ki jih komitenti dajejo družbi B., po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, niso takšna pooblastila, zato tudi tožničine trditve, da so stranke ustno soglašale oziroma, da nobena ni nasprotovala pridobivanju in obdelavi osebnih podatkov, v ničemer ne vplivajo na obstoj kršitve delovnih obveznosti in na njeno težo. Za vse komitente, ki jih navaja izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni imela pooblastil za zbiranje in obdelavo osebnih podatkov. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela pogodbe o poslovanju z družbo B., zato ni mogoče šteti, da so bila dana pooblastila, ki jih je pridobila družba B., ustrezna za obdelavo osebnih podatkov s strani tožene stranke. Na podlagi navedenega je torej odločilno, da tožena stranka zaradi ravnanja tožnice ni pridobila ustreznih pisnih pooblastil, na podlagi katerih bi bila izrecno dovoljena obdelava osebnih podatkov. Pritožbene navedbe tožnice zato niso pravno odločilne. Tožnica s tem v zvezi neutemeljeno opozarja, da je v vsako pooblastilo družbe B. vpogledala, primerjala podpis na pooblastilu s podpisom na ostalih dokumentih ter na podlagi tega sklepala, da gre za odobritev obdelave osebnih podatkov. Ker bi morala pridobiti ustrezno pisno pooblastilo, ki bi dovoljevalo obdelavo osebnih podatkov, tudi ni odločilno, da so stranke v zvezi s postopkom pridobivanja kredita s tožnico komunicirale preko elektronske pošte oziroma da so soglašale z obdelavo osebnih podatkov, ko so se naknadno tudi osebno zglasile pri toženi stranki.

11. Tožnica tudi neutemeljeno navaja, da ni bila ustrezno poučena, oziroma, da ni vedela, da pooblastilo družbe B. ne ustreza. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožnica ustrezno usposobljena. Navedbe tožnice, da naj bi tudi nadrejeni v okviru akcije pridobivanja komitentov soglašali s tem, da se z družbo B. posluje kot s posrednikom, ne vplivajo na drugačno odločitev od izpodbijane. V svojem zaslišanju je tožnici nadrejeni delavec J.J. izpovedal, da je s tožnico komuniciral glede posameznih vprašanj, ki se nanašajo na pridobivanje kreditov, vendar pa iz njegove izpovedi ne izhaja, da tožnica ne bi bila dolžna pridobiti ustreznega pooblastila strank oziroma, da bi lahko delala brez pooblastil. Tožnica torej ni dokazala, da ji je tožena stranka dovolila poslovati z družbo B. brez pridobitve pooblastil komitentov.

12. Glede podpisovanja oziroma odprtja TRR, ne da bi tožnica stranke osebno oziroma fizično identificirala, je tožnica sama priznala, da je odprla TRR za D.D. kljub temu, da se imenovani ni mogel obravnavanega dne zglasiti pri toženi stranki zaradi zadržkov oziroma obveznosti. Tožnica je njegovo predhodno ravnanje oziroma sodelovanje pri pridobivanju dokumentacije štela za okoliščino, iz katere izhaja, da gre za stranko, ki bo odprla račun oziroma tožnica na podlagi dosedanjega ravnanja stranke ni sklepala, da bi bilo lahko pri njenem ravnanju karkoli spornega. Takšno razumevanje poslovanja, kot ga navaja tožnica, predstavlja (kljub tožničinim zatrjevanim dobrim nameram za poslovanje tožene stranke) kršitev ZPPDFT, ki v prvem odstavku 9. člena določa, da mora organizacija pri sklepanju poslovnega razmerja iz 1. točke prvega odstavka 8. člena tega zakona predpisane ukrepe iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 7. člena tega zakona izvesti pred sklenitvijo poslovnega razmerja. V skladu s 13. točko 3. člena ZPPDFT je poslovno razmerje vsak poslovni ali drug pogodbeni odnos, ki ga stranka sklene ali vzpostavi pri organizaciji, in je povezan z opravljanjem dejavnosti organizacije. Ni dvoma, da je odprtje TRR poslovno razmerje, zato bi tožnica morala brez izjem pregledati stranko, jo identificirati in se šele potem odločiti za odprtje TRR. S svojim ravnanjem je tožnica kršila tudi določila točke 5.2. in 5.3.1 navodil za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma v Banki K. d.d. (B10), ki zahteva, da pri sklepanju poslovnega razmerja banka izvrši pregled stranke pred sklenitvijo poslovnega razmerja (točka 5.2. Navodil) , ugotovitev in preverjanje istovetnosti fizične osebe pa se izvrši pri sklepanju poslovnega razmerja, v osebni navzočnosti stranke, z vpogledom v uradni dokument stranke (točka 5.3.1. Navodil). Zato tudi ni bistveno, da poslovanje preko računa, ki ga je tožnica odprla pred identifikacijo stranke, ni potekalo, da stranka ni pridobila kartice in dejansko niti ni mogla poslovati preko tega računa. Ravnanje tožnice je bilo torej nepravilno, ko je odprla račun, pri čemer pa tudi stranka ni podpisala ustrezne pogodbe za odprtje računa. Sodišče prve stopnje je v zvezi s komitentoma F.F. in G.G. ugotovilo, da tožnica pred odprtjem TRR ni opravila pregleda stranke F.F., pogodba o odprtju računa pa celo ni podpisana. Sodišče prve stopnje je pri tem sledilo navedbam tožene stranke, da napak pri skeniranju (nepodpisane pogodbe o odprtju TRR) ni, saj mora bančni delavec še isti dan po obdelavi dokumentacije le-to poslati v pristojno službo. Pogodbi o odprtju in vodenju transakcijskega računa za G.G. (B30) in F.F. (B31) sta nepodpisani. Zato so protispisne trditve tožnice, da sta ti dve stranki pogodbi podpisali. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je tudi za D.D. izkazano, da Pogodba o odprtju in vodenju TRR (B32) ni podpisana. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica dne 25. 10. 2013 vzpostavila poslovno razmerje s D.D., ne da bi pred sklenitvijo tega razmerja imela osebni kontakt z njim in preverila njegovo identiteto z osebnim dokumentom. Sodišče prve stopnje je tudi glede vseh drugih strank, ki se navajajo v odpovedi in sicer glede L.L., M.M., N.N., O.O., P.P. in R.R., S.S., Š.Š. ter T.T. ugotovilo, da je tožnica dobila podatke preko družbe B. d.o.o., pri tem pa ni razpolagala z verodostojnimi pooblastili teh oseb, ki bi jih potrebovala za obdelavo osebnih podatkov.

13. V zvezi z dokumentacijo za F.F. in G.G., je H.H., ki je bil v letu 2013 vodja poslovalnice U., pojasnil, da navedena pogodba o vodenju TRR ni bila podpisana, kakor to določajo navodila o odprtju TRR fizičnih oseb. Izpovedi prič in sicer H.H., V.V., ki pri toženi stranki deluje na področju notranje revizije, ter dr. Z.Z., ki dela v sektorju za ..., potrjujejo ugotovitve, ki izhajajo iz listinske dokumentacije v spisu, da je tožnica odprla račune, ne da bi pred tem pridobila soglasje oziroma podpis pogodbe komitentov. Zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča ta kršitev tožnici v celoti dokazana.

14. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, ki ni upoštevalo trditev tožnice, da njeno ravnanje za toženo stranko in komitente ni imelo negativnih posledic oziroma da so bile posledice le pozitivne in da so bile tudi eventualne pomanjkljivosti oziroma tveganja za toženo stranko sanirane s tem, ko je prosilec kredita osebno podpisal listine in kreditne pogodbe. Ustno soglasje oziroma drugače (konkludentno) izraženo nenasprotovanje stranke še ne pomeni, da tožnica ni kršila določb internih aktov tožene stranke in ZVOP-1. 15. Izpolnjen je tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu vodje poslovalnice. Kot vodja bi morala še posebej skrbeti za pravilnost in zakonitost poslovanja tožene stranke, predvsem, da lahko obdeluje osebne podatke le na podlagi ustreznega pisnega pooblastila ter da je obvezna identifikacija stranke pred prvo vzpostavitvijo poslovnega razmerja. Tudi po stališču pritožbenega sodišča vsebina in teža kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tožnice pomenijo izgubo zaupanja tožene stranke, zato ni utemeljeno zavzemanje tožnice, da bi lahko še naprej vestno in skrbno izpolnjevala svoje obveznosti.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP).