Jedro

Če banka ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava, in ne vloži ugovora v roku, se davčni dolg izterja od nje. Odločba po 56. členu ZDavP je nov in samostojen izvršilni naslov, po katerem je zavezanec za plačilo banka in ne zavezanec iz sklepa o prisilni izterjavi. Ker gre za samostojno obveznost banke, ta zoper odločbo ne more uveljavljati ugovora, ki se nanaša na obveznost zavezanca po sklepu o prisilni izterjavi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena v zvezi z določbami 104. in 105. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28. 4. 2006, s katero je bilo delno ugodeno njeni pritožbi zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Velenje z dne 21. 3. 2002. Tožena stranka je izrek prvostopenjskega upravnega organa spremenila tako, da je revidentki naložila, da na prehodni račun davčnega organa nakaže neodvedeni znesek prilivov na račune dolžnika A. A. po sklepu o prisilni izterjavi Davčnega urada Velenje z dne 29. 8. 2001, v višini 14.113.767,66 SIT. Z odločbo prvostopenjskega upravnega organa je bil naložen v plačilo neodvedeni znesek prilivov dolžnika v višini 28.593.003,86 SIT.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, pri tem tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ponavlja tožbene ugovore in ker jim sodišče prve stopnje ni ugodilo, jih opredeli kot revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da se v celoti strinja z izpodbijano sodbo in vztraja pri svoji odločitvi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta namreč znaša 58.895,70 EUR (prej 14.113.767,66 SIT) in torej presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je predmet upravnega spora odločba, izdana po prvem odstavku 56. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP. Po tej določbi se v primeru, če se banka ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava (davčnega dolga za prvotnega davčnega zavezanca), in zoper sklep ne vloži ugovora v roku, dolg izterja od banke. Na podlagi iste določbe mora davčni organ o tem izdati odločbo, s katero naloži banki, da v 15 dneh plača na davčni račun znesek, ki ustreza zarubljenim sredstvom, ki so bila na računu dolžnika v času od izdaje sklepa o prisilni izterjavi do izdaje te odločbe.

9. Glede na navedeno je za odločitev v obravnavani zadevi odločilno, ali sta bila za izdajo izpodbijane odločbe izpolnjena pogoja iz 56. člena ZDavP. Tudi po presoji revizijskega sodišča sta bila oba pogoja izpolnjena. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo tudi prvostopenjsko sodišče in na katero je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je s sklepom o prisilni izterjavi z dne 29. 8. 2001, ki je postal izvršljiv 11. 9. 2001, prvostopenjski upravni organ začel postopek prisilne izterjave z rubežem denarnih sredstev (v višini 90 % plačil), ki jih ima dolžnik A. A. na računih pri revidentki. Ugotovljeno je bilo, da je imel dolžnik na dveh računih pri revidentki (v času od izdaje sklepa o prisilni izterjavi) prilive v skupni višini 15.681.964,07 SIT, zato bi morala revidentka iz tega naslova na davčni račun nakazati znesek 14.113.767,66 SIT, česar pa ni storila. Ker se revidentka ni ravnala po sklepu, s katerim je bila prisilna izterjava odrejena, je izpolnjen prvi pogoj iz 56. člena ZDavP. Zoper sklep o prisilni izterjavi z dne 29. 8. 2001 revidentka tudi ni vložila ugovora po 55. členu ZDavP, kar pomeni, da je izpolnjen tudi drugi pogoj iz 56. člena ZDavP.

10. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno kot pravno nepomembne zavrnilo v tožbi uveljavljane ugovore, ki se nanašajo na vprašanje zakonitosti sklepa o prisilni izterjavi z dne 29. 8. 2001. Odločba po 56. členu ZDavP je nov in samostojen izvršilni naslov, po katerem je v obravnavani zadevi zavezanec za plačilo zapadle davčne obveznosti banka in ne prvotni davčni zavezanec iz sklepa o prisilni izterjavi. Ker gre za samostojno obveznost banke, ta zoper to odločbo ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na obveznost prvotnega zavezanca po sklepu o prisilni izterjavi. Zato se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na zakonitost sklepa o prisilni izterjavi z dne 29. 8. 2001, ki se nanaša na prvotnega zavezanca, saj ti ugovori niso predmet tega upravnega spora.

11. Revidentka v reviziji ponavlja tožbene ugovore in ker jim sodišče prve stopnje ni ugodilo, jih opredeli kot revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je že v več svojih odločbah (npr. X Ips 269/2006 z dne 23. 4. 2009) navedlo, da je revizija samostojno (izredno) pravno sredstvo s posebnim (in omejenim) obsegom izpodbijanja. Ker je predmet revizije sodba sodišča prve stopnje, je v reviziji treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, vselej jasno in opredeljeno navesti. Iz teh razlogov se Vrhovno sodišče tudi ne opredeljuje do pavšalnih revizijskih očitkov o domnevno storjenih bistvenih kršitvah določb postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih tožeča stranka ni specificirala in argumentirala, saj ob ponovitvi tožbenih navedb zatrjuje kršitve po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Ker določbe 1., 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 določajo formalne razloge za tožbo, ni jasno, kako naj bi sodišče prve stopnje te določbe uporabilo nepravilno. Revizijsko sodišče pa na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ne pazi po uradni dolžnosti.

12. Revidentka s tem, ko ugovarja ugotovitvam glede dejanskih prilivov prvotnega davčnega zavezanca na računih pri revidentki, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v reviziji na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni dopustno izpodbijati ter je Vrhovno sodišče nanj vezano. Zato se Vrhovno sodišče do teh revizijskih navedb ne opredeljuje.

13. V zvezi z revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na postopek pred upravnim organom (glede kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP in ZDavP), Vrhovno sodišče pojasnjuje, da revident kršitev postopka izdaje upravnega akta v reviziji ne more uveljavljati, kar je pojasnjeno v 7. točki te obrazložitve. Zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredelilo. Do tožbenih ugovorov v zvezi s tem pa se je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi opredelilo in jih zavrnilo z razumnimi razlogi.

14. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

15. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

16. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).