Jedro

Priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti je vezano na prijavo zavodu za zaposlovanje v roku, ki ga določa zakon, zato po preteku tega roka pravice ni več mogoče uveljavljati, razen v primeru, ko zavarovanec zamudi rok zaradi dokaznih zdravstvenih razlogov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 18.5.1992, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na določbi 18. in 31. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92) ter navaja, da je po navedenih določbah zavarovanec upravičen do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti le, če se pravočasno, to je v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja prijavi zavodu za zaposlovanje in če izpolnjuje še dodaten pogoj za pridobitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in sicer minimalno gostoto delovne dobe pred prenehanjem delovnega razmerja. Ker je tožniku prenehalo delovno razmerje 25.2.1992, pri pristojnem zavodu za zaposlovanje pa se je prijavil dne 8.4.1992, torej po preteku 30 dnevnega roka, ki ga za prijavo zavodu določa zakon, pogoja za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne izpolnjuje. Tožena stranka še navaja, da je predpisani 30-dnevni rok materialni rok, ki ga ni mogoče podaljšati.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Zamudo roka priznava, kot razlog pa navaja nepoznavanje predpisov, ker se je nahajal v tujini. Delovno razmerje mu je sicer prenehalo 25.2.1992, vendar pa je upal, da mu bo podaljšana delovna viza. Ko se je 8.4.1992 prijavil zavodu za zaposlovanje ni imel potrebnih dokumentov, zato je zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti lahko vložil šele po pridobitvi le-teh, to je dne 29.4.1992. Predlaga, da sodišče upošteva navedene razloge za zamudo predpisanega roka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Če je priznanje kake pravice vezano na prijavo v roku, ki ga določa zakon, tako kot v tem primeru, ko je eden od pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po določbi 18. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB) tudi ta, da se zavarovanec v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja prijavi zavodu za zaposlovanje, ima zamuda takega roka praviloma za posledico izgubo pravice. Če ne gre za tak rok, je to v zakonu posebej določeno. Navedeni zakon sicer vsebuje določbo, ki tudi zavarovancu, ki se ni prijavil zavodu v 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja omogoča, da uveljavi pravico do denarnega nadomestila, vendar le v primeru, če je predpisani 30-dnevni rok zamudil zaradi dokazanih zdravstvenih razlogov, ki so nastali še v času delovnega razmerja in so se nadaljevali tudi po prenehanju delovnega razmerja. V takem primeru lahko zavarovanec uveljavlja pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti v osmih dneh po prenehanju razlogov, zaradi katerih ni mogel uveljaviti pravice (3. odstavek 31. člena). Takih razlogov pa tožnik ne navaja, ampak navaja druge okoliščine, ki pa na tek zakonitega roka ne vplivajo in jih zato ni mogoče upoštevati. Da pa tožnikova prijava zavodu ni bila vložena v zakonitem roku, v tem primeru niti sporno ni.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita, zato tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo te wmeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).