Jedro

V primeru zlorabe pravic z namernim zavajanjem uradne osebe gre za nedovoljeno dejanje, ki je razlog za ničnost odločbe po 5. točki 1. odstavka 279. člena ZUP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožbi tožnika, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 25.2.2002 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote N.G. z dne 12.12.2001, s katero je navedeni prvostopni upravni organ izrekel za nično svojo odločbo z dne 8.5.2001, s katero je bil tožniku priznan status kmeta.

Tožena stranka pritrjuje odločitvi upravnega organa prve stopnje, da so v tem primeru podani pogoji za izrek ničnosti odločbe po 5. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Tožnik je namreč upravnemu organu posredoval neresnične podatke o svojem dohodku iz kmetijske dejavnosti, na podlagi katerih mu je upravni organ priznal status kmeta. Neresnična izjava stranke pa je nedovoljeno dejanje, ki ima za posledico izrek odločbe za nično.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da pojem "drugo nedovoljeno dejanje" iz 5. točke 1. odstavka 279. člena v ZUP ni opredeljen, zato je treba ta pojem tolmačiti v vsakem posameznem primeru in pri tem upoštevati, da je inštitut ničnosti odločbe izredno pravno sredstvo, ki se v upravnem postopku uporablja pod zakonsko določenimi pogoji in predvsem v takih primerih, ko se težke posledice ne dajo odpraviti po drugi poti. Za izrek ničnosti odločbe po določbi 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP mora predhodno obstojati neko nedovoljeno ravnanje drugega, na uradnike organa, ki so o tem odločali. Iz podatkov v upravnih spisih ne izhaja, da je organ prve stopnje le zaradi nedovoljenega dejanja tožnika, izdal odločbo, s katero mu je priznal status kmeta. Če bi bilo mogoče ta zakonski razlog razlagati na način kot ga razlaga tožena stranka, bi bila tudi zakonska razloga, ki sta za obnovo postopka določena v 2. in 5. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, nepotrebna in bi tudi prav vsaka kršitev materialnega in procesnega zakona s strani upravnega organa pomenila "nedovoljeno ravnanje". Ker tožena stranka razen dejstva, da tožnik, ki je bil v postopku za pridobitev statusa kmeta dolžan govoriti resnico v zvezi s podatki o dohodku iz kmetijske dejavnosti, ni ravnal v skladu z 11. členom ZUP, drugih okoliščin pomembnih za opredelitev nedovoljenega dejanja po 5. točki 1. odstavka 279. člena ZUP, ni ugotavljala. Zato so tožbeni očitki, da dejansko stanje v tem delu ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, utemeljeni. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa je preuranjena tudi odločitev tožene stranke, da je za izrek ničnosti odločbe o priznanju statusa kmeta tožniku, podan razlog določen v 279. členu ZUP.

Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo stranka z interesom, A. d.d., iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, se upravna organa obeh stopenj v svojih odločbah jasno sklicujeta na splošno obvezo iz 11. člena ZUP govoriti resnico in pošteno uporabljati te pravice. Jasno navajata, da je to "nedovoljeno ravnanje" neresnična pisna navedba tožnika v vlogi za priznanje statusa kmeta, "da pridela 64 ton koruze na površini 82.858 m2, kar predstavlja 1,600.000,00 SIT", kar ga je upravičevalo za izdajo pozitivne odločbe o statusu kmeta. V resnici pa tožnik koruze sploh ni prideloval, dohodek iz predelave sena pa je ocenil na 320.000,00 SIT. Ob takih podatkih je upravni organ moral izdati pozitivno odločbo o statusu kmeta in jo preklicati, ko je ugotovil, da so tožnikovi podatki lažni. Ni razumljivo, zakaj bi v takih okoliščinah imela za upravni organ prednost zakonska določila o obnovi postopka pred določili o ničnosti, če so za ničnost podani pogoji. Zavestna lažna navedba podatkov je namreč tako "nedovoljeno dejanje", ki upravni organ upravičuje za izdajo ničnostne odločbe, upoštevaje določbe 11. člena ZUP, prav gotovo prej, kot pa obnova postopka celo po uradni dolžnosti. Ve se torej, za kakšno nedovoljeno dejanje gre in trditev, da tega tožena stranka ni opredelila, pomeni sprenevedanje. Tožena stranka in pred njo upravni organ prve stopnje sta ravnala korektno in zakonito. Upravni organ je dolžan preveriti le to, če vlagatelj na podlagi podatkov, ki jih sam navede izpolnjuje pogoje za status kmeta. V konkretnem primeru je tožnik navedel podatke o dejavnosti, s katero se ne ukvarja, s tem je preslepil upravni organ, da je izdal odločbo, utemeljeno na podlagi, ki ne obstaja. Zato je prvostopni organ upravičeno izrekel tako odločbo za nično, ko je izvedel, da ni bilo pogojev za njeno izdajo. Prelaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, saj meni, da so za tako odločitev podani razlogi iz 77. člena ZUS.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da ni izvajal kakršnegakoli nedovoljenega ravnanja nasproti odgovornim osebam upravnega organa prve stopnje. Meni da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa kmeta, pogoje pa je upravni organ dolžan ugotoviti v dokaznem postopku. Vprašljivo je, ali je pritožnica sploh lahko stranka v tem upravnem sporu. To, da želi pritožnica pridobiti zemljišča, ki jih ima v zakupu, pa ne pomeni, da je tudi stranka v postopku ugotavljanja njegovega statusa kmeta. Meni, da ima pritožnica sicer lahko dejanski interes, da tožnik ne bi imel statusa kmeta, gotovo pa v tem postopku nima pravnega interesa. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbo zavrže, podrejeno pa, da jo kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz sodnega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje A. d.d. priznalo položaj stranke, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo (1. odstavek 20. člena ZUS). Kot stranki z interesom v tem upravnem sporu ji je na podlagi 1. odstavka 36. člena ZUS poslalo tožbo v odgovor. A. d.d. je na tožbo odgovorila, prvostopnemu sodišču pa je poslala tudi pripravljalno vlogo z dne 4.11.2002. Glede na to, da je prvostopno sodišče pritožnici priznalo položaj stranke z interesom v tem upravnem sporu, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo presojalo po vsebini.

Sodba sodišča prve stopnje ni zakonita. Je pa po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita odločba tožene stranke, katero je prvostopno sodišče kot nezakonito odpravilo.

V zadevi je sporno, ali so v tem primeru podani pogoji za izrek ničnosti odločbe. Gre za vprašanje, ali gre pri tožnikovem ravnanju, posredovanju neresničnih podatkov, na podlagi katerih mu je upravni organ priznal status kmeta, za t.i. "drugo nedovoljeno dejanje" iz 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Po navedeni zakonski določbi se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja.

ZUP v 11. členu izrecno določa, da morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so jim priznane s tem ali drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek. V primeru zlorabe pravic z namernim zavajanjem uradne osebe, pa gre za nedovoljeno dejanje, ki je razlog za ničnost odločbe po 5. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Po presoji pritožbenega sodišča sta tožena stranka in upravni organ prve stopnje pravilno ugotovila, da je tožnik s tem, ko je upravnemu organu posredoval neresnične podatke o dohodku iz kmetijske dejavnosti, upravni organ namerno zavedel, da mu je priznal status kmeta. Da je tožnik dejansko dal upravnemu organu neresnične podatke, pa je bilo v dokaznem postopku nedvomno ugotovljeno (izvedensko mnenje sodne izvedenke Franke Ozbič, zaslišanje treh prič). Zato je bila tudi pravilna odločitev upravnega organa prve stopnje, da je v obravnavanem primeru podan pogoj za izrek ničnosti odločbe iz 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP.

Ker je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izpodbijana sodba pa nezakonita, je pritožbeno sodišče pritožbi stranke z interesom ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS, v zvezi s 1. odstavkom 59. člena ZUS spremenilo tako, da je tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.