Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Trditev, da je nejasnost izpovedbe posledica nesposobnosti izražanja, ne povečuje verodostojnosti izpovedbe. Morebitna manjša sposobnost izpovedovanja ni bila ovira, da ne bi tožnica v tožbi ali v odgovoru na toženčeve navedbe podala navedb o indicih, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da nima ključev hiše (in da jih ima toženec) in da je toženec storil druga zatrjevana dejanja, ki jo ovirajo v izvrševanju njenih solastninskih upravičenj.
Motiv, na katerega se je sklicevala tožnica, je lahko le eden od indicev. Ker ni niti zatrjevala (in še manj dokazala) obstoja drugih indicev, ki bi v povezavi z motivom upravičevali zanesljivo oceno, da je sporna ravnanja pripisati tožencu, je pravilen sklep v izpodbijani sodbi, da je morebiten obstoj motiva premalo za dokazanost navedene tožbene trditve.
I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom
(1) ustavilo postopek v delu, v katerem je tožnica umaknila tožbo,
(2) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala opustitev poseganja v njeno solastninsko pravico glede nepremičnine 0000 k.o. ... na načine, ki jih je opisala v zahtevku (odvzem ključev vhodnih vrat, ovitje vrat in oken z žico, poškodovanje notranjih vrat, poštnega nabiralnika, vodovodne napeljave v hiši in straniščne školjke ter odtoka), za vzpostavitev prejšnjega stanja in za prepoved bodočega vznemirjanja s podobnimi ravnanji,
(3) tožnici naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka.
2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Vztraja pri trditvi, da je imela nepremičnino v mirni posesti, dokler ji brat ni vzel ključev. Nejasnost njene izpovedbe je posledica nesposobnosti izražanja, zato ji sodišče tega ne bi smelo šteti v škodo. Pojasnila je, da ima hiša dvoje vrat, da so bila glavna ves čas zaklenjena z žabico in na teh je razbila šipo, da je lahko poštar skoznje metal pošto. Sama pa je odprla druga vrata. V hišo je resda prišla, vendar enkrat skozi razbito okno, drugič pa skozi zadnja vrata. Kasneje je brat ta vrata zamenjal in namestil na okna žico, da ni mogla vstopiti. Zmotna je tudi ocena o verodostojnosti prič P. D. in D. N. Z drugo pričo je bila v sodnem sporu. Izpovedbi prič, da so bila vrata odklenjena, nista tako enoznačni, kot ju oceni sodišče. Ni namreč jasno, o katerih vratih sta izpovedali. Izpovedbi, da naj bi v hišo vlomil nekdo drug in da so v gozdu našli bratrančeve stvari, so čisto natolcevanje.
Povedala je, da je ključe imela sama, da ji jih je dala mama, na zapuščini pa jih je vzel brat. Ker ključev ni imela, je bila prisiljena poseči po samopomoči. Ostala dejanja je storil brat, ker je edino on imel motiv zanje. To izhaja iz njene izpovedbe v zvezi s spori o rabi nepremičnin v B. 3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Tožnica je v tožbi, vloženi 30. 8. 2017, trdila, da je imela sporno nepremičnino, katere solastnica je s tožencem, v mirni rabi, dokler ji brat ni odvzel ključev, ki jih ji še vedno ni vrnil, in da je vstop otežil tako, da je na vrata dodal žabico, vrata in okna ovil v žico, poleg tega pa poškodoval več stvari v hiši. Toženec je zanikal tožničine navedbe in trdil, da je bila hiša v obdobju med 2013 in 2017 odklenjena in da sam v njej ni prebival. 6. Ugotovitev o nedokazanosti trditve, da je zatrjevana ravnanja v hiši storil toženec, temelji na ugotovitvah, da je bila hiša od 2013 do 2017 odprta in s tem dostopna vsakomur, da tožnica toženca ni videla pri zatrjevanih dejanjih in da ni logično, da bi lastnik, ki želi hišo prodati, uničeval svojo lastnino.
7. Pritožba ne vnaša dvoma o pravilnosti navedenih dokaznih zaključkov. Pritožnica priznava, da v svoji izpovedbi ni bila jasna. Sklicevanje na njene sposobnosti izražanja ne povečujejo verodostojnosti njene izpovedbe. Morebitna manjša sposobnost izpovedovanja ni bila ovira, da ne bi v tožbi ali v odgovoru na toženčeve navedbe podala navedb o indicih, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da nima ključev hiše (in da jih ima toženec) in da je toženec storil druga zatrjevana dejanja, ki jo ovirajo v izvrševanju njenih solastninskih upravičenj. Tudi pojasnilo v pritožbi, da je hiša imela dvoje vrat, ne odpravlja nejasnosti o tem, v katerem obdobju je tožnica imela dostop v hišo, v katerem obdobju ga ni imela oziroma ga je imela le zato, ker je poškodovala bodisi vrata bodisi okno in kako je prišlo do tega, da je ostala brez ključev.
8. Prav tako ni vzbujen dvom o pravilnosti drugega dokaznega zaključka. Motiv, na katerega se je sklicevala tožnica, je lahko le eden od indicev. Ker ni niti zatrjevala (in še manj dokazala) obstoja drugih indicev, ki bi v povezavi z motivom upravičevali zanesljivo oceno, da je sporna ravnanja pripisati tožencu, je pravilen sklep v izpodbijani sodbi, da je morebiten obstoj motiva premalo za dokazanost navedene tožbene trditve.
9. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
10. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna tožencu povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev odgovora na pritožbo (375 točk) in pavšalni znesek materialnih stroškov (7,5 točk), povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in (ob upoštevanju vrednosti točke ob izdaji te sodbe) znašajo skupaj 279,99 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.