Jedro

Tudi takrat, ko gre za stroške rednega poslovanja družbe, pa so ti plačani, to še ne pomeni, da taka dejanja ne morejo biti izpodbojna. Tudi taka dejanja so izpodbojna, če niso vsi upniki, ki so v enakem položaju, torej vsi upniki terjatev, ki so nastale zaradi potreb rednega poslovanja, obravnavani enako, torej če niso vsi enako poplačani.

Ni potrebno, da bi imeli pravdni stranki ob izvedbi izpodbijanih dejanj namen oškodovati ostale upnike. Pomembno je le dejstvo, da je do tega prišlo.

Za obstoj insolventnosti je dovolj le ena od oblik insolventnosti.

Dejstvo, da tožeča stranka sama ni predlagala začetka stečajnega postopka, ne kaže na to, da naj insolventnosti sploh ne bi bilo. To lahko kaže le na neizpolnjevanje zakonskih dolžnosti uprave stečajnega dolžnika.

Način izpolnitve vsekakor ni bil običajen, poleg tega tožeča stranka najemnin že dalj časa ni plačevala, kar ni bilo sporno. To pa so tisti znaki, ki bi toženo stranko morali napotiti k preverjanju njene solventnosti.

Tako je bilo dovolj znakov, zaradi katerih bi tožena stranka morala vedeti za insolventnost tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) v razmerju med pravdnima strankama razveljavilo učinek prodajnih pogodb, na podlagi katerih je bila izvedena prodaja, in sicer prodaja opreme, ki jo je tožeča stranka zaračunala z računom 15-11000178 z dne 13. 5. 2011, prodaja tovornega vozila kombi Iveco 35.10 V, ki jo je tožeča stranka zaračunala z računom 15-11000179 z dne 13. 5. 2011, osebnega vozila Renault Megane ... 1,9, ki jo je tožeča stranka zaračunala z računom 15-11000181 z dne 13. 5. 2011, osebnega vozila Peugeot 407, ki jo je tožeča stranka zaračunala z računom 15-11000182 z dne 13. 5. 2011 in osebnega vozila Renault Megane, ki jo je tožeča stranka zaračunala v računom 15-11000183 z dne 13. 5. 2011 ter predloga za kompenzacijo, izvedenega dne 17. 6. 2011, s čimer je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev do tožeče stranke v znesku 72.242,60 EUR, (II.) toženi stranki naložilo plačilo 72.242,60 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti te sodbe dalje, v preostalem obrestnem zahtevku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, (III.) toženi stranki pa je v plačilo naložilo tudi stroške tožeče stranke v višini 3.741,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba ima sicer prav, ko navaja, da je sodba površno napisana, vendar pa iz I. točke izreka dovolj jasno izhaja, da za besedilom "17. 6. 2011," manjka zgolj besedica "s", zato kakšno posebno ugibanje tožene stranke niti ni bilo potrebno, to pa je navedeno tudi v tožbenem predlogu na zadnji strani tožbe. Jasno je, da je sodišče prve stopnje odločilo, da so vsa navedena dejanja povzročila poplačilo terjatev tožene stranke v višini 72.242,60 EUR. V izreku sodbe pa tudi ni potrebno navesti, iz katere pravne podlage izvirajo terjatve tožene stranke – to je stvar obrazložitve odločbe, kadar je to sploh potrebno. Dejanja v zvezi s terjatvami tožene stranke iz naslova najemnin niso bila izpodbijana. Med pravdnima strankama pa niti ni bilo sporno, kar izhaja tudi še iz pritožbenih navedb, da je imela tožena stranka terjatve iz naslova najemnine, ki so bile poravnane s kompenzacijo terjatev tožeče stranke iz naslova prodajnih pogodb. Pri tem je pravno dejanje tudi predlog za kompenzacijo, ki ga je tožeča stranka podala toženi stranki in je eno od tistih bistvenih pravnih dejanj, ki je povzročilo, da je do kompenzacije prišlo.

6. Res je izpodbijana sodba (predvsem slovnično) površna tudi v delu, ko razlaga, zakaj ne pride v poštev sklicevanje na 34. člen ZFPPIPP. Iz predzadnjega stavka 9. točke obrazložitve pa je dovolj jasno razvidno, da sodišče prve stopnje tega ugovora tožene stranke (da ker gre za tekoče stroške poslovanja, so dovoljena plačila najemnin tudi v obdobju insolventnosti in ta ne morejo biti izpodbojna) ni spoznalo za utemeljenega, ker ni šlo za tekoče stroške rednega poslovanja, ker so bili ti stroški s prenosom najemne pogodbe na drugo družbo preneseni še pred predlogom za začetek stečajnega postopka. Res tudi tu sodišče prve stopnje ne uporablja pravilno terminologije ZFPPIPP, saj ta ne pozna "predloga za uvedbo stečaja", temveč predlog za začetek stečajnega postopka (primerjaj npr. 231. in 232. člen ZFPPIPP), z vložitvijo predloga se stečajni postopek uvede (2. odstavek 49. člena ZFPPIPP), z izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka pa se ta postopek začne (4. odstavek 49. člena ZFPPIPP). Vendar pa te nedoslednosti oziroma napake na pravilnost odločitve niso vplivale. Z dodatkom z dne 29. 4. 2011 je bila namreč najemna pogodba prenesena na družbo K. d. o. o., zato stroškov najemnin za poslovni prostor, ki so nastali do takrat, tudi ni mogoče šteti za stroške v smislu 2. odstavka 34. člena ZFPPIPP, ki bi morali biti v maju ali juniju 2011 plačani, da bi tožeča stranka lahko normalno poslovala dalje. Pri tem višje sodišče še dodaja, da tudi takrat, ko gre za stroške rednega poslovanja družbe, pa so ti plačani, to še ne pomeni, da taka dejanja ne morejo biti izpodbojna. Tudi taka dejanja so izpodbojna, če niso vsi upniki, ki so v enakem položaju, torej vsi upniki terjatev, ki so nastale zaradi potreb rednega poslovanja, obravnavani enako, torej če niso vsi enako poplačani.

7. Dejstvo, da naj bi pravdni stranki neodvisno od problema neplačila najemnin reševali širši problem opravljanja servisne dejavnosti za vozila IVECO, za odločitev ni bilo pomembno, zato sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo dokazov glede teh dejstev. Ni bilo sporno, da tožeča stranka dalj časa najemnin ni plačevala, zaradi česar je tudi nastala terjatev tožene stranke v višini 87.616,00 EUR, kot sta jo pravdni stranki ugotovili v dodatku št. 2 k najemni pogodbi, sklenjenem 29.4.2011. Prav tako je že iz listinskih dokazov razvidno, da se vse terjatve tožene stranke, ki so bile kompenzirane, nastale šele 13. 5. 2011, že 29. 4. 2011 pa sta se pravdni stranki dogovorili za kompenzacijo terjatev v višini 72.242,60 EUR, ki takrat sploh še niso nastale. To pa narekuje zaključek, da so bile te terjatve tožene stranke vzpostavljene le zato, da je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev preko pobota medsebojnih terjatev. Tak način ne more predstavljati običajnega poslovanja. Izpolnjen pa je bil tudi dejanski stan domneve iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP – dejanje je bilo opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika.

8. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je bila prodaja opreme in vozil tožeče stranke izvedena zaradi poplačila tožene stranke, izključno z namenom kompenzacije. Da bi bili tudi drugi upniki tožeče stranke deležni take poravnave obveznosti, tožena stranka ni niti zatrjevala. Tožeča stranka je v postopku jasno navedla, da ostali upniki ne bodo poplačani (poplačani bodo le v manjšem znesku), poplačani ne bodo niti upniki prednostnih terjatev. Tega tožena stranka ni izpodbijala, zato je utemeljen zaključek, da je z izpodbijanimi dejanji prišlo do oškodovanja upnikov, ki ne bodo poplačani, sploh pa ne v celoti oziroma v tako velikem deležu kot tožena stranka. Zato je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti, ki ga je sicer sodišče prve stopnje zapisalo kot dejanje "na škodo ostalih upnikov v stečajnem postopku". Glede na pritožbene navedbe višje sodišče še dodaja, da ni potrebno, da bi imeli pravdni stranki ob izvedbi izpodbijanih dejanj namen oškodovati ostale upnike. Pomembno je le dejstvo, da je do tega prišlo, kot to izhaja iz besedila 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP.

9. Pri tem je tožeča stranka navedla dovolj dejstev, iz katerih izhaja, da je z izpodbijanimi dejanji prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja, zaradi česar bodo drugi upniki poplačani v manjšem deležu kot tožena stranka in v manjšem deležu, kot če izpodbijana dejanja ne bi bila izvedena (glej zadnji odstavek na prvi strani tožbe, tretji in četrti odstavek na peti strani tožbe, drugi odstavek na prvi strani pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 1. 10. 2014, zadnji odstavek na peti strani pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 22. 10. 2014). Tožena stranka temu niti ni substancirano nasprotovala v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo trditve tožeče stranke (2. odstavek 214. člena ZPP) in obsežnejša obrazložitev ni bila potrebna, ni pa bilo potrebno izvajanje kakršnihkoli dokazov o obstoju teh dejstev. Tožena stranka je bila zaradi teh dejanj v ugodnejšem položaju kot drugi upniki, ki bodo (če sploh bodo) poplačani v bistveno manjšem delu kot ona.

10. V čem naj bi bila tožba nesklepčna, pritožba ne pojasni. Tožeča stranka pa je že v tožbi navedla vsa potrebna dejstva, iz katerih izhaja zatrjevana pravna posledica, svoje navedbe pa je med postopkom glede na ugovore tožene stranke tudi ustrezno dopolnila. Pri tem mora biti tožba sklepčna v toliko, da iz zatrjevanih dejstev, če se izkažejo za resnična, izhaja zatrjevana pravna posledica, in temu je tožeča stranka vsekakor zadostila.

11. Na ugovore tožene stranke je tožeča stranka še dodatno pojasnila subjektivni pogoj izpodbojnosti, pri čemer je v vlogi z dne 22. 10. 2014 tudi jasno navedla, da je bila že v času izpodbijanih pravnih dejanj podana tako trajnejša nelikvidnost tožeče stranke kot tudi dolgoročna plačilna nesposobnost. Pri tem višje sodišče še dodaja, da je za obstoj insolventnosti dovolj le ena od oblik insolventnosti (14. člen ZFPPIPP). Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da tožeča stranka naj ne bi pojasnila, za kakšno insolventnost je šlo. Tožena stranka tudi teh navedb ni v ničemer izpodbila niti jim ni substancirano nasprotovala. Dejstvo, da tožeča stranka sama ni predlagala začetka stečajnega postopka, ne kaže na to, da naj insolventnosti sploh ne bi bilo. To lahko kaže le na neizpolnjevanje zakonskih dolžnosti uprave stečajnega dolžnika, ne pa na dejstvo, da naj insolventnosti sploh ne bi bilo.

12. Toženi stranki se v postopku ne očita, da naj bi za insolventnost vedela, temveč se ji očita, da bi zanjo morala vedeti. Način izpolnitve vsekakor ni bil običajen, poleg tega tožeča stranka najemnin že dalj časa ni plačevala, kar ni bilo sporno. To pa so tisti znaki, ki bi toženo stranko morali napotiti k preverjanju njene solventnosti. Če bi tako ravnala, bi vsekakor izvedela, da je tožeča stranka insolventna, ko so bila opravljena izpodbijana pravna dejanja tožeče stranke. Tudi dejstvo, da tožeča stranka tako dolgo ni plačevala najemnin, pri čemer pa tožena stranka niti ni trdila, da bi to storila, ker se ne bi strinjala z dolžnostjo plačila, bi toženo stranko moralo opozoriti na problem solventnosti. Tako je bilo dovolj znakov, zaradi katerih bi tožena stranka morala vedeti za insolventnost tožeče stranke, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala vedeti za insolventnost tožeče stranke v času oprave izpodbijanih pravnih dejanj. V zvezi s tem tudi ni bilo potrebno zaslišanje predlaganih prič in zakonitega zastopnika tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo teh dokazov.

13. Sodišče prve stopnje je s tem tudi obrazložilo oba pogoja izpodbojnosti, ki ju je navedlo kot potrebna ob povzemanju določila 271. člena ZFPPIPP (v 6. točki obrazložitve). Kakšna dodatna subsumpcija ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo zato niti ni bila potrebna (čeprav je v sodbah običajna), tako da je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena. Sodba je dovolj obrazložena. Dovolj je bilo torej jasnih znakov za insolventnost tožeče stranke, zato bi tožena stranka za tako stanje morala vedeti, kar zadostuje za izpodbojnost navedenih pravnih dejanj.

14. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna in dovolj obrazložena. Zato je višje sodišče, ki tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1.odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.