Jedro

V konkretnem primeru ne gre za tako zapleteno dejansko in pravno stanje zadeve, v kateri tožnik prosi za brezplačno pravno pomoč, da sam ne bi razumel, česa je obdolžen ter da se ne bi bil sposoben sam zagovarjati. Ne gre tudi za procesni položaj, v katerem bi se znašel prvič, saj je bil po podatkih spisa že večkrat obsojen. Ob tem pa tožnik v tožbi tudi ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel zagotovljeno strokovno obrambo z zagovornikom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi s kazensko preiskovalnim postopkom v zadevi I Kpr 47722/2011, ki je v teku zoper njega pri Okrožnem sodišču na Ptuju. Po ugotovitvah tožene stranke tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Do navedenega zaključka je prišla na podlagi vpogleda v listine prosilca ter spis Okrožnega sodišča na Ptuju opr. št. I Kpr 47722/2011. Pri tem je ugotovila, da je bila zoper tožnika in A.A. vložena zahteva za preiskavo zaradi poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). V konkretnem primeru je pravica do postavitve zagovornika fakultativna, kar pomeni, da je za postavitev zagovornika po določilih Zakona o kazenskem postopku (ZKP) treba gledati na interes pravičnosti. Na ta pojem pa se opira tudi določba 24. člena ZBPP. Po navedeni določbi se šteje, da je zadeva očitno nerazumna med drugim tudi, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Prav tako mora sodišče v kazenskem postopku po uradni dolžnosti samo ugotavljati dejstva, ki so obdolžencu v korist in jih sam zaradi svoje nevednosti ne uveljavlja. Pri postavitvi zagovornika je zato treba gledati na osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje zapletenih pravnih vprašanj in druge okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Iz podatkov preiskovalnega spisa je razvidno, da je prosilec pri policiji sam izjavil, da je storil očitano kaznivo dejanje, prav tako je bil že večkrat obsojen zaradi storitve kaznivih dejanj. Glede na navedeno je torej zahtevek tožnika v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, zato ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik v tožbi navaja, da odločba tožene stranke ne zdrži resne presoje ter pomeni ob podcenjujočem odnosu do obravnavanja tožnikove kazenske zadeve tudi nestrokovno obravnavanje prošnje. Takšnega obravnavanja si ne bi dovolili niti študentje prava, kaj šele verificirane osebe, ki se poklicno ukvarjajo z reševanjem vlog za brezplačno pravno pomoč. Postavlja se vprašanje, ali toženka sploh pozna posamezne določbe ZKP ter sodno prakso na tem področju. Obvestila, ki jih zbere policija od osumljenca, se sicer ne izločijo iz spisa, vendar pa po pravosodni praksi te izjave niso procesno veljavni dokazi, na katerih bi smela temeljiti sodba. Tako ostane samo še očitek predkaznovanosti, kar pa ne pomeni, da je tožnik dejansko storil kaznivo dejanje. Tožniku bi zato morala biti, kot že večkrat doslej, tudi v konkretnem primeru odobrena brezplačna pravna pomoč. Sicer pa je v obravnavanem primeru tožena stranka tudi odstopila od sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. U 572/2007, saj bi bilo treba tožnikovo prošnjo obravnavati po določbah 70. in 71. člena ZKP. Tožnik ima namreč ves čas kazenskega postopka možnost, da uveljavlja pravno pomoč v obliki zagovornika po uradni dolžnosti na podlagi 71. člena ZKP. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku povrne stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

Pravice obdolžencev v kazenskih postopkih ureja ZKP. Ta v 12. členu določa, da ima obdolženec pravico, da se brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam izmed odvetnikov. Če si obdolženec ne vzame zagovornika sam, mu ga postavi sodišče, kadar je to določeno s tem zakonom, da se zagotovi njegova obramba. Slednja pravica se uresničuje na podlagi 70. člena ZKP kot obvezna obramba. Od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 23/2008, ZBPP-B) pa ZKP ne ureja več pogojev za dodelitev zagovornika v kazenskem postopku v primerih, ko obramba ni obvezna. To pomeni, da imajo obdolženci v kazenskem postopku, ko ni pogojev za obvezno obrambo, možnost zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči po določbah ZBPP. Za to pa morajo izpolnjevati pogoje po navedenem zakonu enako kot vsi prosilci.

V skladu z določbo 24. člena ZBPP se kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva, oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi drugega odstavka istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

V obravnavani zadevi je tožena stranka odločitev o zavrnitvi brezplačne pravne pomoči oprla na ugotovitev, da bi bila odobritev brezplačne pravne pomoči v nasprotju z interesom pravičnosti in morale. Za navedeni zaključek, s katerim se strinja tudi sodišče, je tožena stranka imela dovolj podlage v zbranih dokazih, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložila in oprla na pravilno pravno podlago. Že splošna načela kazenskega postopka, kot so iskanja materialne resnice, ki poleg sodišča zavezuje tudi policijo in državnega tožilca, domneva nedolžnosti ter načelo in dubio pro reo, zagotavljajo pošten postopek. V konkretnem primeru tudi ne gre za tako zapleteno dejansko in pravno stanje, da tožnik sam ne bi razumel, česar je obdolžen ter da se ne bi bil sposoben zagovarjati. Ne gre tudi za procesni položaj, v katerem bi se znašel prvič, saj je bil po podatkih spisa že večkrat obsojen. Ob tem pa tožnik v tožbi tudi ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel zagotovljeno strokovno obrambo z zagovornikom. Zgolj sklicevanje na to, da mu je bila do sedaj vedno dodeljena brezplačna pravna pomoč, pa še ne opravičuje dodelitev BPP tudi v obravnavanem primeru. Nasprotno, tožbeni ugovori potrjujejo zaključek, da dodelitev brezplačne pravne pomoči v obravnavanem primeru ne bi bila v interesu pravičnosti, kar pa je pogoj v skladu z določbo 24. člena ZBPP.

Glede na ustrezno utemeljeno obrazložitev tožene stranke za neodobritev brezplačne pravne pomoči, so tudi brez pravne podlage pavšalne navedbe tožnika, da je tožena stranka sama vnaprej prejudicirala zadevo in tožnika spoznala za krivega očitanega kaznivega dejanja. V zvezi z očitkom o nestrokovnem obravnavanju tožnikove vloge s strani tožene stranke, za kar tožnik v tožbi ni navedel konkretnih dokazov, pa sodišče meni, da so takšne pavšalne navedbe nedostojne. Istočasno pa se tožnikov pooblaščenec, ki je odvetnik, sam sklicuje na določbo 71. člena ZKP, ki je prenehala veljati z dnem uveljavitve ZBPP-B (navedena novela se uporablja od 1. 9. 2008 dalje).

Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt utemeljen na zakonu (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.