U-I-128/93

23/12-1993

S K L E P

Ustavno sodišče je na seji dne 23/12-1993 obravnavalo pobudo Nacional socialne zveze Slovenije in Matjaža Gerlanca, obeh iz Velenja, in

s k l e n i l o:

Ustavno sodišče pobude ne sprejme in ne začne postopka za oceno ustavnosti postopka pri sprejemu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list Republike Slovenije, št. 31/93)

O b r a z l o ž i t e v

Pobudnika sta vložila vlogo, ki sta jo naslovila kot pritožbo in s katero sta napadla glasovanje, ki je bilo opravljeno v državnem zboru o amandmaju, ki ga je vložil poslanec Jože Kopše k določbi predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki določa upravičence do lastniških certifikatov za brezplačno razdelitev dela družbenega kapitala.

Navedla sta, da je bilo dne 28/5-1993 o predloženem amandmaju opravljeno glasovanje, ob katerem je bil amandma sprejet z večino glasov navzočih poslancev s 30 glasovi za in 29 glasovi proti, nato pa da je bilo 1/6-1993 o istem amandmaju opravljeno ponovno glasovanje, na katerem pa amandma ni bil sprejet. Zahtevata, naj sodišče zavaruje načelo, da se o že izglasovani zadevi ne more spreminjati mnenja. Navajata, da so bila s tem kršena pravila postopka glasovanja in da je bila Nacional socialni zvezi kršena pravica do pobude po 45. členu ustave. Prizadet naj bi bil pravni interes pobudnika, saj da bo zaradi naknadno sprejete drugačne vsebine zakona v točki, kjer je bil vložen sporni amandma, dobil lastniški certifikat nižje vrednosti kot bi ga prejel, če bi obveljalo besedilo zakona z vsebino izglasovanega amandmaja.

Pobudnika sta predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj bi ustavno sodišče do končne odločitve zadržalo delitev lastniških certifikatov.

Na takšno vlogo je odgovoril nasprotni udeleženec državni zbor Republike Slovenije. Ta pojasnjuje, da je poslanec Jože Kopše dal predlog amandmaja k 17. členu predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, o katerem so poslanci prvič glasovali dne 27/5-1993 (in ne 28/5-1993 kot to navajata pobudnika) in ga sprejeli z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev. Na takojšen ugovor poslanke naj bi zbor v skladu s 4. členom začasnega poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 62/92) odločil, da se glasovanje o tem amandmaju ponovi, pri ponovnem glasovanju pa da amandmaja ni sprejel.

Nasprotni udeleženec tako meni, da je bil postopek glasovanja o amandmajih izveden v skladu z ustavo in poslovnikom državnega zbora.

Nasprotni udeleženec nadalje meni, da ustavno sodišče skladno z določbo 160. člena ustave ni pristojno za odločanje o tem, ali je državni zbor pri sprejemanju posameznega zakona upošteval določbe o postopku, ki jih vsebuje poslovnik državnega zbora. Opozarja tudi, da vlagatelja svojo vlogo označujeta kot pritožbo in ne kot pobudo za oceno ustavnosti. Vloga kot ustavna pritožba ne more biti utemeljena, saj se ta lahko nanaša le na kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti. Če bi se pritožba smiselno obravnavala kot pobuda za oceno ustavnosti, pa je treba rešiti vprašanje, ali je izkazan interes vlagateljev po 2. odstavku 162. člena ustave. Nasprotni udeleženec še navaja, da je razdelitev lastniških certifikatov že opravljena in da bi tudi morebitna razveljavitev zakona glede določbe o razdelitvi lastniških certifikatov ne mogla imeti učinkov, ker bi za to morala poseči v že pridobljene pravice državljanov ter v zakonito sklenjene posle.

Vlagatelja sta vlogo označila kot pritožbo oziroma tudi kot ustavno pritožbo. Po določbi šeste alinee prvega odstavka 160. člena ustave odloča ustavno sodišče o ustavnih pritožbah le zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti. V primeru spornega glasovanja o omenjenem amandmaju ne gre za takšen primer, zato vloge ni bilo mogoče obravnavati kot ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je moralo zato najprej odločiti, ali se vloga lahko obravnava kot zahteva za odločitev o skladnosti zakona z ustavo. Ko je pozitivno odgovorilo na to vprašanje, je moralo določiti še pravno naravo vloge (predlog ali pobuda) in ko je ugotovilo, da gre lahko le za pobudo, ugotoviti, ali imata pobudnika pravni interes. Ko je ugotovilo tudi to, je sodišče presojalo še utemeljenost vloge. V vlogi pobudnika zahtevata presojo ustavnosti postopka, ki ga je uporabil nasprotni udeleženec pri sprejemanju zakona. Takšna zahteva se lahko kvalificira kot zahteva za odločitev o skladnosti zakona z ustavo, kadar se ocenjuje, ali je zakonodajalec pri sprejemanju zakona upošteval postopke, ki so predpisani z ustavo. Zato je ustavno sodišče vlogo obravnavalo kot zahtevo, naj odloči po prvi alinei prvega odstavka 160. člena ustave o skladnosti 18. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij z ustavo.

Vlagatelja ne moreta začeti postopka pred ustavnim sodiščem s predlogom, ker ne spadata v krog predlagateljev, ki so taksativno našteti v 411. členu ustave SRS, ki se do sprejetja zakona o ustavnem sodišču smiselno uporablja glede vprašanj postopka pred ustavnim sodiščem po določbi 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91). Nacional socialna zveza Slovenije ni izkazala obstoja svojega pravnega interesa po drugem odstavku 162. člena ustave, pač pa ga je izkazal pobudnik Tomaž Gerlanc. Ta je kot podlago za obstoj svojega pravnega interesa navedel dejstvo, da bi se v primeru, če bi obveljal način delitve lastniških certifikatov, kot je bil predlagan s spornim amandmajem k navedenemu zakonu, zmanjšal krog upravičencev do brezplačne razdelitve certifikatov, saj bi bili do njih upravičeni samo tisti, ki so bili državljani Republike Slovenije na dan 9/5-1990 ne pa tisti, ki so bili državljani na dan 26/12-1992. Ob tem, da je obseg družbenega kapitala, ki se bo lastninil, vnaprej določen, večje ali manjše število upravičencev neposredno vpliva na višino vrednosti lastniškega certifikata, ki pripada posameznemu upravičencu. Višina vrednosti lastniškega certifikata, ki je neposredno odvisna od vsebine izpodbijane določbe zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, torej predstavlja pravico, ki je podlaga za to, da je ustavno sodišče v tem primeru Tomažu Gerlancu priznalo pravni interes in s tem položaj pobudnika.

Pri odločanju o utemeljenosti pobude pa je treba presoditi, ali so zatrjevane postopkovne nepravilnosti takšne, da lahko vplivajo na neustavnost zakona. Na skladnost zakona z ustavo ne more vplivati vsaka kršitev zakonodajnega postopka, ampak le kršitev tistih pravil, ki so določena z ustavo. Po skladnih navedbah pobudnika in nasprotnega udeleženca je do zatrjevane kršitve zakonodajnega postopka prišlo pri glasovanju o amandmaju k predlogu zakona.

Glasovanje o amandmaju je po določbi 287. člena poslovnika skupščine Socialistične republike Slovenije (prečiščeno besedilo Uradni list SRS, št. 34/85), ki se je tedaj smiselno uporabljal v postopkih državnega zbora, pomenilo način določitve besedila člena zakonskega predloga, o katerem se je potem glasovalo v celoti.

Podobna je tudi ureditev po sedaj veljavnem poslovniku državnega zbora (Uradni list RS, št. 31/93). Ustava o vsebini posameznih zakonodajnih faz in o postopkovnih vprašanjih glede oblikovanja predloga zakona nima določb. Pri glasovanju o amandmaju k posameznemu členu predloga zakona torej ne gre za postopke, predpisane z ustavo.

Glede na navedeno ustavno sodišče ni pristojno odločati o morebitnih kršitvah določb poslovnika in zato tudi ni presojalo, ali je bil postopek izveden v skladu s 1. odstavkom 4. člena začasnega poslovnika državnega zbora.

Ustavno sodišče v pobudnikovih navedbah tudi ni našlo podlage za trditev, da mu je bila kršena pravica do peticije po 45. členu ustave. Pobudnik niti ne zatrjuje kakršnihkoli nepravilnosti pri vložitvi amandmaja. Obravnavanje predloženega amandmaja v državnem zboru pa predstavlja fazo zakonodajnega postopka, ki jo lahko ustavno sodišče obravnava le v zgoraj opisanih mejah.

Glede na takšno odločitev tudi ni bilo potrebno posebej odločati o predlogu, da se zadrži izvrševanje izpodbijanega akta.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 160. člena ustave in 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave ob uporabi 2. alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) v sestavi: predsednik ustavnega sodišča dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k: dr. Peter Jambrek