Jedro

V zadevi ne gre za vprašanje, ali opis dejanja vsebuje očitek krivde, to je odnosa storilca do kaznivega dejanja in nastalih posledic, pač pa, ali se obdolžencu sploh očita, da je storil kaznivo dejanje. Kot že zgoraj povzeto, naj bi obdolženec zgolj sklenil najemno pogodbo za zemljišče, na katerem se je nato izvajalo snemanje, medtem ko naj bi kozolec zažgali delavci in podizvajalci podjetja. Storilci naj bi torej po opisu obtožnega akta bili oni, ne pa obdolženec.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom zavrglo subsidiarno obtožbo, ki jo je oškodovanec kot tožilec O.O. vložil zoper obdolženega R.B. in obdolženo pravno osebo F. d.o.o., zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem in drugem odstavku 220. člena KZ-1 oziroma v zvezi z 2. točko 4. člena in 8. točko prvega odstavka 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Na podlagi drugega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku je oškodovancu kot tožilcu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca in obdolžene pravne osebe ter potrebne izdatke in nagrado njunih zagovornikov.

2. Zoper sklep se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe pravnih pravil, ki se nanašajo na presojo obstoja utemeljenega suma, pritožujejo pooblaščenci oškodovanca kot tožilca. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Strinjati se je potrebno z izpodbijanim sklepom, da opis kaznivega dejanja v obtožbi ne vsebuje očitke storitve kaznivega dejanja obdolženemu R.B.. Temu se namreč očita, da je kot direktor družbe F. d.o.o. z Agrarno skupnostjo Č. sklenil najemno pogodbo za najem zemljišča za potrebe snemanja filmskega projekta, na podlagi česar je nato bilo izvajano snemanje, pri tem pa so zaposleni in podizvajalci istega podjetja z vedanjem in soglasjem obdolženca ter v nasprotju z najemno pogodbo, razžagali in zažgali bistvene lesene dele razstavljenega kozolca, ki je postal neraben in s tem oškodovancu povzročili veliko premoženjsko škodo. Z opisanim dejanjem naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po drugem v zvezi s prvim odstavkom 220. člena KZ-1. 5. Po mnenju pritožnika navedeni opis vsebuje vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, saj je navedba krivde oziroma kazenske odgovornosti ni obvezna sestavina obtožnega akta, konkretno kaznivo dejanje pa je moč storiti tudi z milejšo obliko krivde, to je eventualnim naklepom. Sicer pa bi bilo moč obdolžencu glede na opis dejanja na glavni obravnavi dokazati vsaj eno izmed oblik udeležbe po 36.a členu KZ-1. 6. Navedeni očitki pravilnosti izpodbijane odločitve ne morejo omajati. V zadevi namreč ne gre za vprašanje, ali opis dejanja vsebuje očitek krivde, to je odnosa storilca do kaznivega dejanja in nastalih posledic, pač pa, ali se obdolžencu sploh očita, da je storil kaznivo dejanje. Kot že zgoraj povzeto, naj bi obdolženec zgolj sklenil najemno pogodbo za zemljišče, na katerem se je nato izvajalo snemanje, medtem ko naj bi kozolec zažgali delavci in podizvajalci podjetja. Storilci naj bi torej po opisu obtožnega akta bili oni, ne pa obdolženec. Sicer je res, da naj bi to storili z vedanjem in soglasjem obdolženca vendar ta navedba še ne pomeni izvršitvenega dejanja poškodovanja tuje stvari, niti katere koli druge oblike udeležbe pri kaznivem dejanju. Kot navaja že sodišče prve stopnje bi bilo obdolžencu očitano kaznivo dejanje moč razumeti le kot opustitveno dejanje ne pa kot storitveno v smeri očitanega zažiga in s tem poškodovanja tuje stvari, zaradi česar dejanje, kot se obdolžencu očita tudi po oceni pritožbenega sodišča v smislu 1. točke 372. člena ZKP ne vsebuje znakov kaznivega dejanja. Spričo povedanega je zato sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je vloženo obtožbo na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZKP zavrglo. Ker pritožbena izvajanja navedene odločitve niso izpodbila, je sodišče druge stopnje pritožbo pooblaščencev oškodovanca kot tožilca na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in oškodovancu kot tožilcu na podlagi tarifne številke 74013 Zakona o sodnih taksah naložilo v plačilo sodno takso v znesku 30,00 EUR.