Jedro

Ker je revident že v odločbah, ki mu jih je izdal delodajalec, imel določeno, da se mu bo v času začasne napotitve izplačeval terenski dodatek, je torej ves čas vedel, kakšne so njegove pravice, po prihodu na teren je spoznal tudi stanje na terenu, moral pa je poznati tudi določbe pravilnika. Ker je od delodajalca, ne da bi temu ugovarjal (ugovori ali pritožbe zoper odločbe ali ob sprejemu terenskega dodatka niso bile nikoli zatrjevane), sprejemal izplačilo terenskega dodatka, je torej sprejel nekaj drugega, kar naj bi mu ta dolgoval, to pa pomeni, da bi morebitna drugačna obveznost delodajalca do revidenta, ki sicer izhaja iz pravilnika, s tem prenehala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 121.8777,00 SIT s pripadki na račun neizplačanih oziroma premalo izplačanih dnevnic za čas od 7.4.1992 do 31.12.1992 in mu povrniti stroške postopka v znesku 49.725,00 SIT s pripadki.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek stroškovno zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da izpolnjuje oba pogoja iz 29. člena pravilnika (Pravilnika o osnovah in merilih za urejanje določenih povračil in prejemkov iz materialnih stroškov) tožene stranke za priznanje pravice do vtoževanih zneskov dnevnic. Tožnik je v spornem času opravljal delo v tako imenovanem "ruskem turnusu" brez možnosti bivanja na terenu in brez organizirane prehrane. Domov se je vozil, pa ne vsak dan, s svojim vozilom ali pa z vozilom tožene stranke. Če je ostal zunaj, je spal v eni od gostiln na lastne stroške. Posebej poudarja drugačno odločitev prvostopnega sodišča v Mariboru (opr. št. PD 1307/96) in pritožbenega sodišča, ko je bilo podobnemu zahtevku ugodeno. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in ustrezno spremeni.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP-77), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljeno.

Pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP-77). Ugotovitve obeh sodišč so bile, da je bil revident v času od 7.4.1992 do 31.12.1992 začasno napoten na delo iz Uprave za notranje zadeve C. na Postajo mejne policije R. oziroma B. ob S. in da mu je bil v tem času izplačan terenski dodatek.

Po določbi prvega odstavka 29. člena Pravilnika o osnovah in merilih za urejanje določenih povračil in prejemkov iz materialnih stroškov (v nadaljevanju: pravilnik), na katerega se sklicuje revizija, se za povračilo stroškov za delo na terenu - terenski dodatek - šteje povračilo povečanih stroškov, ki jih ima delavec med bivanjem in delom na terenu, če dela izven sedeža organizacijske enote, v katero je razporejen in biva izven kraja svojega stalnega oziroma začasnega bivališča. Drugi odstavek istega člena pa določa, da pripada terenski dodatek delavcu, če sta na terenu organizirana prehrana in prenočišče, sicer ima delavec pravico do povračila stroškov za prenočišče in do dnevnice. Vendar za pravilno rešitev spora ta določba ni pomembna.

Pri odgovoru na vprašanje, ali se revidentu namesto terenskega dodatka v spornem obdobju naknadno lahko prizna dnevnica, je treba uporabiti določbo 1. odstavka 32. člena navedenega pravilnika tožene stranke. Po tej določbi se terenski dodatek, dnevnice in povračilo stroškov za prenočišče izključujejo. Enako določbo vsebuje 4. odstavek 42. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/91 do 8/2001 - KPND), po kateri se terenski dodatek in dnevnica izključujeta. Ker je bil tožniku za povračilo stroškov na terenu v uveljavljanem času izplačan terenski dodatek, nima glede na določbo 1. odstavka 32. člena pravilnika tožene stranke oziroma 4. odstavka 42. člena KPND pravice do plačila dnevnic.

Pri odločanju je sodišče moralo smiselno upoštevati tudi določbe 308. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89 in 57/89) o nadomestni izpolnitvi. Prvi odstavek 308. člena ZOR določa, da obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje. Ker je revident že v odločbah, ki mu jih je izdal delodajalec, imel določeno, da se mu bo v času začasne napotitve izplačeval terenski dodatek, je torej ves čas vedel, kakšne so njegove pravice, po prihodu na teren je spoznal tudi stanje na terenu, moral pa je poznati tudi določbe pravilnika. Ker je od delodajalca, ne da bi temu ugovarjal (ugovori ali pritožbe zoper odločbe ali ob sprejemu terenskega dodatka niso bile nikoli zatrjevane), sprejemal izplačilo terenskega dodatka, je torej sprejel nekaj drugega, kar naj bi mu ta dolgoval, to pa pomeni, da bi morebitna drugačna obveznost delodajalca do revidenta, ki sicer izhaja iz pravilnika, s tem prenehala.

Sklicevanje revizije na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pd 1307/96 za odločitev o reviziji ne more biti pomembno, saj ju v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati ne kot dokaz ne kot pravni vir.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP-77).

O stroških je revizijsko sodišče odločilo ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP, ko je ugotovilo, da odgovor na revizijo ni ničesar doprinesel k razčiščevanju odprtih vprašanj.

Določbe ZPP so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).