Jedro

Tožena stranka je pravočasnost pripravljalne vloge z dne 24.1.2003 utemeljevala s sklicevanjem na težave z računovodjo, zaradi katerih ni uspela pravočasno predložiti listin v spis. Ob tem, da tožena stranka v utemeljitvi navedenih razlogov ni ponudila trditev, iz katerih bi izhajalo kdaj je tožena stranka knjigovodske listine, ki jih je predložila s citirano pripravljalno vlogo, pridobila, ter ob dejstvu, da se tožena stranka v času do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo na tovrstne okoliščine ni sklicevala, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna odločitev prvostopnega sodišča, ko je tovrstne razloge štelo za neprepričljive, v posledici česar pri svoji odločitvi pravilno ni upoštevalo trditev in dokazov, ki jih je tožena stranka ponudila v navedeni pripravljalni vlogi. Zakonske zamudne obresti so objektivna posledica dolžnikove zamude. Odločitev o stroških postopka predstavlja odločitev sodišča o denarnem zahtevku pravdne stranke, ki jo naloži v plačilo nasprotni stranki.

Predpostavka za pričetek teka zamudnih obresti od denarnih obveznosti je torej zamuda, ki nastopi, če dolžnik ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (1. odst. 299. čl. Obligacijskega zakonika). Ker je sodišče prve stopnje v skladu z 2. odst. 313. čl. ZPP določilo izpolnitveni rok 15 dni, tožena stranka torej glede navedene denarne obveznosti ne more priti v zamudo pred iztekom navedenega paricijskega roka.

Izrek

1.Pritožba se v delu, ki se nanaša na izpodbijano sodbo, zavrne in se prvostopna sodba (1. točka izreka) potrdi.

2.Pritožbi zoper odločitev o stroških postopka (3. točka izreka) se ugodi in se izpodbijani sklep v obrestnem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 175.200,00 SIT od 7.6.2003 do plačila.

3.Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2000/08603 z dne 17.10.2000 obdržalo v veljavi v 1. točki izreka v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo glavnice v višini 960.223,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 147.309,00 SIT od 24.10.1998 do plačila, od

688.632,00 SIT od 5.10.1998 do plačila in od 124.282,00 SIT od

1.9.1988 do plačila ter v 3. točki izreka glede stroškov izvršilnega postopka v višini 49.421,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

17.10.2000 do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je bilo naloženo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku

175.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2003 do plačila (3. točka izreka). Hkrati je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo glede glavnice v znesku 72.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1998 dalje in zakonske zamudne obresti od 196.282,00 SIT od 1.8.1998 do

1.9.1998 in postopek v tem delu ustavilo (2. točka izreka).

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena zgolj v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka.

Iz pritožbe je razvidno, da tožena stranka ne izpodbija sklepa o ustavitvi postopka, zaobseženi v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, zato pritožbeno sodišče odločitve prvostopnega sodišča v tem delu ni preizkušalo (1. odst. 350. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče ne soglaša z očitki pritožnika, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je v navedeni zadevi odločalo v postopku, v katerem je bil s strani Okrajnega sodišča v Ljubljani dne 17.10.2000 izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je bil po ugovoru tožene stranke kot dolžnika s sklepom z dne 30.11.2000 razveljavljen v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba (2. odst. 62. čl. ZIZ). Sodišče prve stopnje v takem primeru postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, kar pomeni, da v svoji odločbi odloči ali ostane plačilni nalog (sklep o izvršbi) v celoti ali deloma v veljavi (3. odst. 436. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 62. čl. ZIZ). Očitek pritožnika o nepravilnosti postopanja prvostopnega sodišča, ko je odločalo o veljavnosti sklepa o izvršbi v 1. in 3. točki izreka je torej neutemeljen.

Tožena stranka v pritožbi sicer utemeljeno opozarja na materialnopravno zmotne ugotovitve prvostopnega sodišča o tem, da je citirani sklep o izvršbi postal pravnomočen v 1. točki izreka v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo 308.349,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz citiranega sklepa izvršilnega sodišča Ig 2000/08603-5 z dne 30.11.2000, ki je postal pravnomočen 20.12.2000 je namreč razvidno, da je bil sklep o izvršbi v dovolilnem delu razveljavljen glede celotnega zneska obveznosti, vsebovanem v 1. točki izvršilnega sklepa. V skladu z navedenim je bil torej predmet odločanja prvostopnega sodišča celoten plačilni nalog, izhajajoč iz sklepa o izvršbi. Ker pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odločalo zgolj o delu zahtevka, katerega je tožeča stranka utemeljevala na podlagi izstavljenih računov št. 284/98, 120/98 in 12/98, v znesku 960.223,00 SIT, to samo po sebi ne pomeni, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Nepravilnost postopanja sodišča prve stopnje, ko je s sodbo odločalo samo o delu tožbenega zahtevka, pa ni v škodo toženi stranki, iz spisa pa prav tako ne izhaja, da bi tožeča stranka glede preostalega dela tožbenega zahtevka zahtevala izdajo dopolnilne sodbe v smislu 1. odst. 325. čl. ZPP.

Glede očitkov pritožnika o kršitvi načela iskanja materialne resnice in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče vezano le na procesne določbe ZPP, ki strankam nalagajo obveznost pravočasnega podajanja trditvenih navedb in dokaznih predlogov (1. odst. 7. čl. in 1. odst. 286. čl. ZPP).

Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi glede računov št. 284/98 v znesku 147.309,00 SIT (A 10) in št. 120/98 v znesku

732.434,00 SIT (A 12) zanikala pogodbeno podlago, glede računa št. 12/98 (A 14) pa je zatrjevala, da je obveznost poravnala. Tožena stranka je trditveno podlago glede računa št. 284/98 naknadno spremenila in zatrjevala, da je obveznost poravnala. Neutemeljen je pritožbeni očitek glede utemeljitve sodišča prve stopnje o neupoštevanju trditvenih navedb in dokaznih predlogov, ki jih je tožena stranka ponujala v pripravljalni vlogi, ki je bila sodišču predložena 24.1.2003. Navedena vloga je bila sodišču predložena po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sicer kot prvi narok za glavno obravnavo sicer nepravilno navaja 9.7.2002, saj je iz navedenega zapisnika (list. št. 14) razvidno, da je bila na navedenem naroku zgolj vročena pripravljalna vloga tožene stranke tožeči stranki ter da je bil narok preložen na dne 30.8.2002. Navedenega dne je bil v skladu s 1. odst. 284. čl. ZPP prvi narok za glavno obravnavo tudi opravljen (glej zapisnik na list. št. 16). Tožena stranka je pravočasnost pripravljalne vloge z dne 24.1.2003 utemeljevala s sklicevanjem na težave z računovodjo, zaradi katerih ni uspela pravočasno predložiti listin v spis. Ob tem, da tožena stranka v utemeljitvi navedenih razlogov ni ponudila trditev, iz katerih bi izhajalo kdaj je tožena stranka knjigovodske listine, ki jih je predložila s citirano pripravljalno vlogo, pridobila, ter ob dejstvu, da se tožena stranka v času do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo na tovrstne okoliščine ni sklicevala, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna odločitev prvostopnega sodišča, ko je tovrstne razloge štelo za neprepričljive, v posledici česar pri svoji odločitvi pravilno ni upoštevalo trditev in dokazov, ki jih je tožena stranka ponudila v navedeni pripravljalni vlogi. Tako se izkaže pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati plačila obveznosti računa št. 284/98 in preostalega dela računa št. 12/98 v znesku 196.282,00 SIT.

Glede utemeljenosti vtoževanega računa št. 120/98 tožena stranka v pritožbi ponavlja trditve iz postopka pred prvostopnim sodiščem, da ji blago ni bilo izročeno. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi prišlo do drugačne dejanske ugotovitve, pri čemer je le-to oprlo na izvedene dokaze. Sodišče prve stopnje se je s tem v zvezi opredelilo do vseh izvedenih dokazov, med drugim tudi do izpovedi zastopnika tožene stranke. Tako podana dokazna ocena je tudi po mnenju pritožbenega sodišča logična, zato se ji pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Sodišče prve stopnje je na prevzem blaga s strani tožene stranke poleg izpovedi zastopnika tožeče stranke sklepalo tudi iz listin, s katerimi je tožeča stranka izkazovala, da je bil del blaga vrnjen tožeči stranki. V kolikor bi tožena stranka hotela takšno povezavo ovreči, bi morala sama ponuditi dokaz, ki bi izkazoval, da je vračilo blaga s strani tožene stranke (A 17), za katerega je tožeča stranka izstavila dobropis (A 16), izhajalo iz druge podlage in ne iz dobave po računu št. 120/98. Ker prvostopno sodišče iz zgoraj navedenih razlogov v izpodbijani sodbi ni odločalo o delu zahtevka, izhajajočega iz preostalih računov (št. 371/98, 352/98, 331/98 in 286/98), se pritožbeno sodišče s pritožbenimi navedbami glede teh računov ni ukvarjalo, saj za odločitev niso relevantni.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na ka tere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) in ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v delu, ki se nanaša na prvostopno sodbo, pritožbo zavrnilo in s tem izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Utemeljena pa je pritožba v tistem delu, s katerim izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o naložitvi plačila zakonskih zamudnih obresti od odmerjenih pravdnih stroškov (175.200,00 SIT) od dne

7.3.2003 do plačila. Zakonske zamudne obresti so objektivna posledica dolžnikove zamude. Odločitev o stroških postopka predstavlja odločitev sodišča o denarnem zahtevku pravdne stranke, ki jo naloži v plačilo nasprotni stranki. Predpostavka za pričetek teka zamudnih obresti od denarnih obveznosti je torej zamuda, ki nastopi, če dolžnik ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (1. odst. 299. čl. Obligacijskega zakonika). Ker je sodišče prve stopnje v skladu z 2. odst. 313. čl. ZPP določilo izpolnitveni rok 15 dni, tožena stranka torej glede navedene denarne obveznosti ne more priti v zamudo pred iztekom navedenega paricijskega roka. Sodišče prve stopnje torej ni imelo materialne podlage za priznanje zakonskih zamudnih obresti od 7.3.2003, to je datuma izdaje sodbe. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče torej moralo priznati zamudne obresti od odmerjenih stroškov postopka šele od izteka paricijskega roka za izpolnitev tovrstne obveznosti. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila sodba toženi stranki vročena 22.5.2003, zato je izpolnitveni rok iztekel dne 6.6.2003. Na podlagi pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče v citiranem delu odločitev prvostopnega sodišča spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od odmerjenih stroškov od 7.6.2003 do plačila (3. tč. 365. čl. ZPP). Za odločitev pritožbenega sodišča pa ni odločilna vročitev izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdelalo v skladu z 2. odst. 496. čl. ZPP, na kar se sklicuje tožena stranka v pritožbi.

Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku uspela samo s sorazmerno neznatnim delom pritožbe, ni upravičena do povrnitve nastalih pritožbenih stroškov (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).