Jedro

Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno nevarnost, da bo obdolženi s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval. Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno zaključilo, da teža obravnavanih premoženjskih kaznivih dejanj, ki jih je obdolženec na ravni utemeljenega suma kontinuirano izvrševal prvenstveno iz koristoljubnih motivov in v kratkem časovnem obdobju (med septembrom in decembrom 2023), ki ogrožajo premoženje in tudi osebno varnost oškodovancev, utemeljeno odtehta poseg v obdolženčevo ustavno pravico do osebne svobode. Pri obdolžencu gre za trdovratnega specialnega povratnika, ki je bil že dvakrat obsojen zaradi mnoštva premoženjskih deliktov.

Za obdolženega ne bi bil primeren niti noben drug nadomestni oziroma drug milejši ukrep (predlagani hišni pripor), saj bi se obdolženec nedvomno vrnil v prejšnje življenjsko okolje ter bi obstajala realna nevarnost, da bi kot odvisnik od drog in brez zaposlitve z namenom pridobivanja sredstev z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj nadaljeval. Vsak milejši ukrep, terja trdno voljo obdolženega, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, česar pa, obdolženi do sedaj ni bil zmožen izkazati. Saj je takoj po izpustitvi iz pripora je kontinuirano nadaljeval z izvrševanjem številnih premoženjskih kaznivih dejanj. Če ga od vztrajanja pri kriminalni dejavnosti ni odvrnil niti najtežji omejevalni ukrep, ni nobenega racionalnega razloga za utemeljitev pričakovanj, da pa bi spoštoval ukrep hišnega pripora, za katerega si prizadeva pritožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega podaljšal pripor.

2. Uvodoma navedeni sklep s pravočasno pritožbo izpodbija zagovornik obdolženega brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP, vsebinsko pa napada zaključek sodišča prve stopnje o sorazmernosti podaljšanega pripora. Predlaga ugoditev pritožbi in odpravo pripora oziroma nadomestitev pripora z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP kot tudi v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca, in sicer, da je podan utemeljen sum, da je izvršil očitana mu kazniva dejanja, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi in prvenstveno njihovega premoženja, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi, ter da je pripor kot najtežji poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5. Pritožba ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu, zato se pritožbeno sodišče v zvezi s tem pogojem sklicuje na prepričljive, celovite in jasne razloge sodišča prve stopnje iz 6. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je utemeljilo tudi obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (7. točka obrazložitve), ki pritožbeno prav tako ni problematiziran, ter se prepričljivo opredelilo glede nujnosti, neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora kot edinega primernega omejevalnega ukrepa (8. točka obrazložitve).

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženi s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval. Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj tako objektivnih kot subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša. Prvo sodišče je utemeljeno sklepalo, da si obdolženec, ki je brez poklica, zaposlitve, sredstev za preživljanje in premoženja, istočasno pa je tudi odvisnik od prepovedanih drog, sredstva za preživetje in za uživanje drog očitno pridobiva s kriminalno dejavnostjo oziroma z izvrševanjem kaznivih dejanj s področja premoženjskih deliktov, česar vsega pritožba ne izpodbija.

7. Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora pritožba ne more izpodbiti z navajanjem, da pripor ni sorazmeren ukrep, ter s prizadevanji za nadomestitev pripora s hišnim priporom.

Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno zaključilo, da teža obravnavanih premoženjskih kaznivih dejanj ter kaznivih dejanj tudi z elementi nasilja (dve roparski tatvini in grožnja), ki jih je obdolženec na ravni utemeljenega suma kontinuirano izvrševal prvenstveno iz koristoljubnih motivov in v kratkem časovnem obdobju (med septembrom in decembrom 2023), ki ogrožajo premoženje in tudi osebno varnost oškodovancev, utemeljeno odtehta poseg v obdolženčevo ustavno pravico do osebne svobode. Obdolženec je v okviru 18 očitanih mu kaznivih dejanj utemeljeno sumljiv kar 39 izvršitvenih ravnanj, pri čemer je kriminalno dejavnost po obtožnici začel izvajati 17. 9. 2023, tj. vsega dva dni po izpustitvi iz pripora v zadevi Okrožnega sodišča v Celju III K 30409/2023, in jo je izvajal praktično vse do odvzema prostosti 27. 12. 2023. Pri obdolžencu gre za trdovratnega specialnega povratnika, ki je bil že dvakrat obsojen zaradi mnoštva premoženjskih deliktov (stran 34 izpodbijanega sklepa), zaradi premoženjskih kaznivih dejanj pa zoper njega tečeta še dva dodatna kazenska postopka (stran 35 izpodbijanega sklepa), kar evidentno kaže, da nobena oblika kazenskopravnega obravnavanja in sankcioniranja nima vpliva na izrazito nevarnost, da obdolženec, kolikor ostane na prostosti, kazniva dejanja ponovi.

8. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z izpodbijanimi zaključki sodišča prve stopnje, da za obdolženega ne bi bil primeren noben drug nadomestni oziroma drug milejši ukrep (predlagani hišni pripor pri starših obdolženega), saj bi se obdolženec nedvomno vrnil v prejšnje življenjsko okolje ter bi obstajala realna nevarnost, da bi kot odvisnik od drog in brez zaposlitve z namenom pridobivanja sredstev z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj nadaljeval. Vsak milejši ukrep, tudi hišni pripor, terja trdno voljo obdolženega, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, česar pa, kot je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, obdolženi do sedaj ni bil zmožen izkazati. Takoj po izpustitvi iz pripora je kontinuirano nadaljeval z izvrševanjem številnih premoženjskih kaznivih dejanj. Če ga od vztrajanja pri kriminalni dejavnosti ni odvrnil niti najtežji omejevalni ukrep, ni nobenega racionalnega razloga za utemeljitev pričakovanj, da pa bi spoštoval ukrep hišnega pripora, za katerega si prizadeva pritožnik. Glede na to, da se hišni pripor ne more dosledno nadzorovati, ni razumno pričakovati, da obdolženec z namenom pridobitve sredstev (za droge) ukrepa po vsem navedenem ne bi kršil. Pritožbeno sodišče zato ne pritrjuje zagovorniku, da bi se isti cilj (zlasti varstvo premoženja potencialnih oškodovancev, pa tudi njihova osebna varnost) lahko enako učinkovito kot s priporom zasledoval tudi s hišnim priporom.

Takih zaključkov sodišča ne morejo izpodbiti niti pritožbene trditve zagovornika, da obdolženec do sedaj še nikoli ni bil v hišnem priporu. "Realna osnova" za odreditev in zdaj podaljšanje pripora je v vseh okoliščinah obravnavane zadeve, zavrnitev prizadevanj obrambe za nadomestitev s hišnim priporom pa glede na pojasnjeno ni ne pavšalna ne neutemeljena. Objektivne in subjektivne okoliščine, ki prežemajo obdolženčevo trdovratno kriminalno aktivnost, ne utemeljujejo le njegove izrazite ponovitvene nevarnosti, ampak tudi docela razumen zaključek o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora ter prezentno sklepanje o očitni nezadostnosti ukrepa hišnega pripora za odvračanje ponovitvene nevarnosti.

9. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obdolženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.