Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da mora tožena stranka od vtoževanih 1.000.000 SIT za telesne bolečine in neugodnosti tožeči stranki plačati 300.000 SIT, od vtoževanih 200.000 SIT za strah 30.000 SIT, od vtoževanih 250.000 SIT za skaženost 40.000 SIT, višji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločilo je še, da je nepremoženjsko škodo tožena stranka dolžna tožniku plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.7.2001 dalje. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti še premoženjsko škodo in pravdne stroške. Tožniku je prisodilo odškodnino iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode, ki mu je nastala v škodnem dogodku 4.3.1998, ko je kot voznik kolesa z motorjem peljal po lokalni cesti, na katero je s približno 45 m visokega hriba padel kamen premera cca 20 cm in se odbil v motor, od tam pa v tožnikovo levo golen. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo in izpodbija zavrnilni del sodbe, s katerim je višje sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo višjega sodišča tako spremeni, da naloži toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku poleg že prisojene odškodnine še nadaljnjo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v znesku 1.080.000 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.1999 do vključno 8.7.2001, ter povrnitev vseh pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje tožniku za škodo, ki mu je nastala ob škodnem dogodku, iz vseh treh uveljavljanih odškodninskih naslovov odmerili občutno prenizko odškodnino. Sodišči bi morali pri odmeri višine odškodnine iz vseh odškodninskih naslovov upoštevati tudi čas, ki je pretekel od nastanka škode, pa do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je 3 leta in 4 mesece in tožniku tudi iz tega razloga kot pravično denarno odškodnino odmeriti toliko višjo odškodnino. Prav tako sta sodišči s tem, ko sta zavrnili obrestni del tožnikovega zahtevka iz nepremoženjske škode, napačno uporabili materialno pravo. Nedvomno je bila tožena stranka, kot to določa 919. člen ZOR, v plačilni zamudi vse od 27.12.1999, to je od 15. dne dalje, ko je tožeča stranka toženi stranki posredovala odškodninski zahtevek.

Sodišči bi pri odločanju o tem, od kdaj dalje je tožeča stranka v plačilni zamudi, morali upoštevati in uporabljati predvsem materialno pravo, to je določbe 919. člena ZOR, ne pa se sklicevati na sodno prakso, za katero je splošno znano, da ni nekaj mrtvega, temveč nekaj, kar se spreminja glede na spremenjene razmere v določeni družbi. Zato bi morali ob pravilni uporabi materialnega prava sodišči ugoditi obrestnemu delu tožbenega zahtevka, s katerim tožnik uveljavlja plačilo zakonskih zamudnih obresti od njemu nastale nepremoženjske škode, od 27.12.1999 dalje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V postopku na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel 7 cm dolgo raztrganinsko rano leve goleni. Poleg raztrganinske rane na levi goleni je utrpel tudi podplutbo pod nohtom levega palca, mimo katerega je priletel kamen v nogo. S tega palca je šel tožniku tudi noht. Bolelo ga je še precej časa, tako da ni mogel stopiti na nogo. Ugotovljeno dejansko stanje na področju telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je bilo sledeče: tožnik je trpel 1 dan hude TB, 2 dni občasne hude, 4 dni srednje hude, 4 dni občasne srednje hude, 15 dni zmerne in 15 dni občasne pojemajoče; raztrganinska rana na goleni se je celila s komplikacijami, saj se je gnojila in se zlepa ni zacelila; še vedno občuti občasne bolečine v spodnjem delu leve noge ob spremembah vremena in ob koncu službe, saj opravlja stoječe delo; pregledan je bil pri dežurnem zdravniku, pri kirurgu in 7-krat pri svojem zdravniku; počivati je moral z dvignjeno nogo; 4 dni je jemal protibolečinske tablete, 10 dni antibiotike; neugodno je bilo šivanje rane in odvzem šivov; zdravljenje je trajalo od 5.3.1998 do 28.3.1998. Vse navedene dejanske okoliščine, torej tudi bolečinsko obdobje, neugodnosti med zdravljenjem, dolžino bolniškega staleža in bodoče bolečine, sta sodišči upoštevali pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem in ustrezno odmerili odškodnino v skladu z določbami 200. in 203. člena ZOR.

Pri določitvi odškodnine za strah so ugotovitve nižjih sodišč sledeče: enourni primarni strah zaradi naleta kamna, ki kljub nasprotnemu mnenju izvedenca ni bil ocenjen kot posebno intenziven, upoštevaje tožnikovo izpovedbo, da se je "malo ustrašil" ob sami nezgodi; sekundarni strah za potek zdravljenja v zvezi z vnetjem in posledično dolgotrajnim celjenjem ran, saj je tožnik pri delu vezan na zdravi nogi; nelagodje, kadar se pelje mimo nezaščitenega dela kamnitega skalovja. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči navedene dejanske okoliščine, upoštevaje tako objektivne ugotovitve izvedenca, kot tudi subjektivne navedbe oškodovanca, ustrezno upoštevali pri odmeri odškodnine za to obliko škode, odmerjena pa je v skladu z določbami 200. in 203. člena ZOR.

Pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti sta sodišči pravilno upoštevali tako podano izvedensko mnenje, kot tudi tožnikovo izpovedbo in šli celo preko ugotovitve izvedenca, da poškodba ni zapustila skaženosti. Ugotovitve sodišč prve in druge stopnje so bile: da se je rana zarasla z 1 cm široko in 4 cm dolgo brazgotino trajne narave, ki ni pustila funkcionalnih posledic; da je brazgotina vidna v kratkih hlačah in tožnika moti; da ima po obeh nogah še ostale brazgotine, ki jih je utrpel kot poškodbe pri delu, tako da sedaj obravnavana posebej ne izstopa. Sodišči sta vse navedene dejanske okoliščine ustrezno upoštevali pri odmeri odškodnine za navedeno obliko škode, upoštevaje določbi 200. in 203. člena ZOR.

Tožeča stranka v reviziji še navaja, da bi morali sodišči pri odmeri odškodnine upoštevati tudi čas, ki je pretekel od nastanka škode do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerjena po razmerah na dan odločanja (smiselna uporaba drugega odstavka 189. člena ZOR), in je primerljiva s škodami, ki so bile priznane v podobnih primerih ter upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera. Glede na navedeno je tudi glede na potek časa odškodnina ustrezno odmerjena. Prav tako so revizijske trditve, da bi morali sodišči ugoditi obrestnemu delu zahtevka od dneva plačilne zamude dalje, to je od 27.12.1999 (919. člen ZOR), neutemeljene. Glede na odmero odškodnine v času sodnega odločanja na prvi stopnji, so tudi upoštevaje sodno prakso v času odločanja na prvi stopnji (enako pravno varstvo vsakega oškodovanca, 22. člen Ustave RS), obresti pravilno prisojene od izdaje prvostopenjske sodbe dalje (prvi odstavek 277. člena ZOR).

Glede na vse navedeno je sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).