Jedro

Dejstva, ki jih za odvzem dedne sposobnosti predvideva zakon, mora dokazati tisti, ki dedno nevrednost uveljavlja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se dediča A.A. napoti na pravdo tudi za nepremičnino parcelna številka 196/2 k.o. X., da se pri dedinji B.Ž. parcelna številka pravilno glasi 196/1 k.o. X., odločitev v II. točki izreka pa se razveljavi.

II. Pritožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zapuščinski postopek prekine. Dediča A.A. je napotilo na pravdo z zahtevkom, da sta parceli 203/2 in 203/5 k.o. X. njegova last in zato ne spadata v zapuščino. Dedinjo B.Ž. je napotilo na pravdo z zahtevkom, da je parcela 196/2 k.o. X. do 13/32 njena last iz naslova vlaganj in zato ne spada v zapuščino. Oba omenjena dediča je napotilo na pravdo tudi z zahtevkom na ugotovitev, da je U.P. dedno nevredna in zato nima dedne pravice po zapustniku. Dedičema je naložilo, da tožbo vložita v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa. V II. točki izreka je odločilo, da U.P. ima dedno pravico po zapustniku in ni razdedinjena.

2. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožila dediča A.A. in B.Ž. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevata tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Sklep izpodbijata iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V vlogah z dne 30.11.2010 in 17.12.2010 sta navedla, da dedič A.A. zahteva, da se iz zapuščine izločijo parcele št. 196/2, 203/2 in 203/5 vse k.o. X., B.Ž. pa zahteva, da se iz zapuščine izloči celotni solastniški delež zapustnika do 13/32 na nepremičnini parc. št. 196/1 k.o. X. Izpodbijani sklep stranki napotuje na pravdo v očitnem nasprotju z zahtevki.

Izpodbijani sklep je tudi sam s seboj v nasprotju. V I. točki izreka namreč dediča napotuje na pravdo z zahtevkom na ugotovitev, da je U.P. dedno nevredna in nima dedne pravice po zapustniku, v II. točki pa ugotavlja, da U.P. ima dedno pravico po zapustniku in ni razdedinjena. S tem so kršene določbe Zakona o pravdnem postopku.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med dediči A.A., B.Ž., U.P. in oporočnima dedičema J.A. in B.Ž., spor o obstoju dedne pravice UP in o tem, kaj spada v zapuščino. To sta razloga za prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev dedičev na pravdo (1. odstavek v zvezi s 4. točko 2. odstavka 210. člena in 212. člen Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD).

5. Nadalje je sodišče pravilno ugotovilo, da iz zemljiške knjige izhaja, da sta parceli 203/2 in 203/5 k.o. X., kot tudi parcela 196/2 k.o. B do 13/32, last zapustnika. Drugačne trditve A.A. in B.Ž. je štelo za manj verjetne in ju, na podlagi 1. odstavka 213. člena ZD, napotilo na pravdo. Pri tem je napačno ocenilo, da dedinja B.Ž. zahteva izločitev nepremičnine parc. št. 196/2 k.o. X. in jo napotilo na pravdo z zahtevkom na ugotovitev, da je lastnica slednje. Tako iz pritožbe kot iz vlog dedičev z dne 30.11.2010 in 17.12.2010 namreč izhaja, da je izločitev nepremičnine s to parcelno številko zahteval A.A.. B.Ž. je zahtevala, da se iz zapuščine izloči celotni solastninski delež zapustnika do 13/32 pri nepremičnini parc. št. 196/1 k.o. X. Sodišče prve stopnje je to spregledalo in tako napačno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep spremenilo. Z zahtevkom, da je parcela 196/2 k.o. X. njegova last in zato ne spada v zapuščino, je na pravdo napotilo A.A.. Nadalje je ugotovilo, da iz zemljiške knjige izhaja, da je tudi parcela št. 196/1 k.o. X. do 13/32 last zapustnika. Pravica dedinje B.Ž., ki trdi drugače, je manj verjetna. Na podlagi 1. odstavka 213. člena ZD je zato z zahtevkom, da je omenjena nepremičnina zaradi vlaganj postala njena last in zato ne spada v zapuščino, na pravdo napotilo njo.

6. Pritrditi je tudi pritožbeni navedbi, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ki v II. točki izreka ugotavlja, da U.P. ima dedno pravico po zapustniku, v 3. odstavku I. točke pa pritožnika napotuje na pravdo z zahtevkom na ugotovitev, da je U. P. dedno nevredna in zato nima dedne pravice, v nasprotju sam s seboj. Odločitev iz II. točke izreka sklepa je bilo zato potrebno razveljaviti. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da razdedinjenje M.P. ne vpliva na dedno pravico njene hčere, U.P. (44. člen ZD). Ta z oporoko ni bila razdedinjena. O njeni dedni pravici pa bo kljub temu potrebno odločati v pravdi. Dediča A.A. in B.Ž. namreč trdita, da je dedno nevredna in zato takšne pravice nima. Dedna nevrednost je pravni institut, ki dediču, ki je pravno sposoben in bi mu pripadala dedna pravica ali pravica do volila, onemogoča pridobiti zapustnikovo premoženje (relativna nesposobnost za dedovanje). Okoliščina, ki onemogoča dedovanje, je v osebni diskvalificiranosti do zapustnika, ker je dedič storil nekaj takega, kar nasprotuje čutu pravičnosti, da bi lahko postal dedič, ali pa ni storil česa, kar bi moral. To je izjema od splošnega pravila, da dedič ima dedno pravico(1). Dejstva, ki jih za odvzem dedne sposobnosti predvideva zakon, mora dokazati tisti, ki dedno nevrednost uveljavlja (3. točka 43. člena ZD).(2) Pritožnika, ki zatrjujeta, da je U.P. dedno nevredna, bosta torej morala to dokazati v pravdi.

7. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).

8. Odločitev o stroških temelji 1. odstavku 174. člena ZD, ki določa, da vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Tako tudi VS v sklepu II Ips 552/2004. (2) Tako tudi VSL v sklepu I Cp 2975/2009.