Jedro

Zamudne obresti od dosojenega zneska nepremoženjske škode tečejo tudi za drugega solidarnega zavezanca od istega dne dalje kot za prvega, čeprav je zaradi procesne situacije o obveznosti drugega solidarnega dolžnika določeno kasneje.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje pod točko I. glasi: Drugotožena stranka Z. T. d.d. L., Območna enota N.G. je dolžna skupaj s tožencem M. B. tožnici M. K. plačati še odškodnino za nematerialno škodo v višini 2,209.932,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.4.1994 dalje do plačila.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki Z. T. d.d. L. naložilo, da mora tožnici plačati še odškodnino za nematerialno škodo v znesku 2,209.932,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe (16.1.1997) dalje do plačila. Toženima strankama (Z. T. d.d. L. in M. B.) je tudi naložilo, da morata tožnici plačati odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 1,192.967,00 SIT s pripadki, obema toženima strankama pa je tudi naložilo, da morata od 1.1.1997 dalje plačevati tožnici mesečno rento v znesku 64.797,80 SIT, pri čemer obveznost plačila tožene stranke Z.T. ugasne, ko bo iz tega naslova tožnici poravnala znesek 568.873,00 SIT in pri tem izčrpala znesek zavarovalne vsote. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah tožeče stranke in tožene stranke Z. T. d.d. L. ter pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v izreku o teku zamudnih obresti od zneska 2,209.932,00 SIT tako, da te tečejo od 29.4.1994 dalje, razveljavilo pa jo je v izreku o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka, kolikor se nanaša na zamudne obresti od že zapadlih obrokov rente ter v kolikor ni bilo toženima strankama naloženo plačilo višjih stroškov od 275.470,00 SIT s pripadki. Zadevo je v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožene stranke Z. T. d.d. L. je zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka Z. T. d.d. L. je proti tej sodbi vložila revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 385. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodb nižjih sodišč in zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 2,209.932,00 SIT. Sodišče druge stopnje je že s sodbo opr. št. Cp 748/94 posebej zavezalo k plačilu zneska 2,209.932,00 SIT toženega B., z izpodbijano sodbo pa bi morala že dosojeno odškodnino v navedenem znesku plačati še tožena zavarovalnica. Poleg tega nastaja z vnašanjem zavarovalnih vsot ali njihovih preostankov v sodbeni izrek velika zmeda, ker valorizacija teče, dokler je vsaj 1,00 tolar preostanka zavarovalne vsote.

Nezaslišana je tudi odločitev, da so tožnici priznane na dosojeno odškodnino zakonite zamudne obresti od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Obravnavano odškodnino je namreč s spremembo sodbe dosodilo v plačilo sodišče druge stopnje.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija je deloma utemeljena.

Sodbi sodišča druge stopnje je v reviziji vsebinsko očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. O zahtevku, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode v znesku 2,209.932,00 SIT, naj bi bilo že pravnomočno odločeno s sodbo sodišča druge stopnje, opr. štev. Cp 748/94 z dne 5.10.1994, ko je plačilo tega zneska bilo naloženo tožencu M. B. Ko je z izpodbijano sodbo, ki sprejema sodbo sodišča prve stopnje, bilo plačilo istega zneska naloženo še toženi zavarovalnici, bi res moglo priti do situacije, ko bi tožeča stranka ta znesek lahko terjala od vsake tožene stranke posebej. Vendar pa je očitek, da gre za razsojeno stvar, mogoče zavrniti. Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP je v izpodbijani sodbi navidezen. Ob pravilni pravni presoji obvelja, da o stvari ni bilo dvakrat sojeno. Glede toženih strank je namreč ugotovljena solidarna odgovornost za tožnici nastalo škodo (četrti odstavek 178. člena zakona o obligacijskih razmerjih). Tako plačilo odškodninskih zneskov kot rentna obveznost zadeva obe toženi stranki skupaj, torej solidarno. V ugotovljenem dejanskem stanju ni pravne podlage, po kateri bi bilo mogoče ločiti odškodninsko odgovornost toženih strank za del tožničine nepremoženjske škode. Tožena zavarovalnica v reviziji tudi sama izhaja iz solidarne odgovornosti s tožencem. Problem je nastal zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje z dne 29.9.1994, ko je obstojala verjetnost, da je za višji vtoževani znesek, torej tudi za znesek 2,209.932,00 zavarovalna vsota, do katere tožena zavarovalnica lahko odgovarja, prekoračena. Omenjeni znesek je bil zato naložen v plačilo le toženemu B. V ponovljenem postopku pa se je izkazalo, da višina zavarovalne vsote zadošča tudi za obsodbo tožene zavarovalnice. Dosledna uporaba določbe četrtega odstavka 178. člena zakona o obligacijskih razmerjih torej omogoča sodbo, po kateri je znesek 2,209.932,00 SIT s toženim B. skupaj, torej solidarno, dolžna plačati tudi tožena zavarovalnica. V tem obsegu je po določbi prvega odstavka 395. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da sta navedeni znesek toženi stranki dolžni plačati solidarno.

V ostalem delu pa revizija ni utemeljena. Tožena zavarovalnica je dolžna znesek 2,209.932,00 SIT plačati skupaj s toženim B. tako, kot je temu bilo to naloženo s sodbo sodišča druge stopnje z dne 5.10.1994, torej z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.4.1994 dalje. Tega dne je namreč sodišče prve stopnje odločalo o višini odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo, glede katere zadeva obveznost plačila obe toženi stranki enako. V tem obsegu so razlogi izpodbijane sodbe pravilni in sprejemljivi.

Zavarovalna vsota se sproti valorizira. Revizija ima prav, da bo toženo zavarovalnico zadevala rentna obveznost do tožnice dotlej, dokler bo na razpolago "vsaj še 1,00 SIT preostanka zavarovalne vsote". Vendar pa je sodba sodišča prve stopnje z izrekom pod III., ki ga izpodbijana sodba sprejema, odločila prav to: rento bo tožena zavarovalnica plačevala dotlej, dokler ne bo izčrpala zneska zavarovalne vsote. Ne glede na zapis zneska, ki je upošteval valorizacijo zavarovalne vsote le do dneva sojenja na prvi stopnji (od tedaj je ta očitno že narasla) tožena zavarovalnica sodbeni izrek glede na revizijske navedbe tako tudi razume. Zato revizija tudi v tem delu nima utemeljitve.

Ker izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati nepravilnosti, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 166. člena ZPP. Tožena stranka trpi stroške revizije, ker je njen uspeh zanemarljiv, tožeča stranka pa z odgovorom na revizijo ni prispevala k odločitvi.