Jedro

Med ostalim sme sodišče predlagane dokaze zavrniti, če dokaz oziroma dokazno sredstvo ni dosegljivo ali pa so dokazi taki, da stanja stvari ne spreminjajo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 153/2004 z dne 5.3.2008 obsojeno K.G., sedaj F., spoznalo za krivo kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter ji izreklo po 50. členu istega zakonika pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let ter posebni pogoj, da mora v enem letu po pravnomočnosti sodbe plačati oškodovanemu podjetju V.d.o.o. 1.856,12 EUR. Ta znesek je oškodovanemu podjetju prisodilo kot plačilo premoženjskopravnega zahtevka. V prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 600 EUR.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 839/2008 z dne 10.2.2009 ob reševanju zagovornikove pritožbe sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1. Po 58. členu KZ-1 je obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po prvem odstavku 209. člena KZ-1 določilo kazen tri mesece zapora ter preizkusno dobo dveh let in posebni pogoj, da v enem letu po pravnomočnosti sodbe plača oškodovanemu podjetju V.d.o.o. 1.856,12 EUR. Sicer je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi „vseh dovoljenih razlogov“. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti sprejme v obravnavo ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, ali ju v celoti ali delno razveljavi, ali razveljavi samo sodbo višjega sodišča in vrne zadevo prvostopenjskemu ali višjemu sodišču v novo sojenje.

4. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče skladno z veljavno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le materialnopravno relevantne. Tako je ravnalo sodišče tudi v konkretni zadevi. Glede na izvedene dokaze ob upoštevanju 17. in 18. člena ZKP je sodišče ugotovilo dejansko stanje ter svoje ugotovitve tudi ustrezno argumentiralo. Zaključki in argumenti sodišča niso v nasprotju z izvedenimi dokazi. S tem, ko ni sledilo izpovedbi obsojenkine sestre in njenega izvenzakonskega partnerja, ni mogoče zaključiti, da je sledilo dokazom, ki so v obsojenkino škodo. Sodišče je ocenilo vsak dokaz posebej ter v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi in upoštevaje načela logike ter z izkustveno analizo izvedenih dokazov sprejelo zaključek, ki je tudi ustrezno argumentiran. Nestrinjanje z argumenti sodišča ter polemiziranje z njimi vsebinsko predstavlja očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa skladno z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopusten razlog v postopku zahteve za varstvo zakonitosti. Ostalih razlogov, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, pa v obrazložitvi ne utemeljuje. Glede na določbo 424. člena ZKP neargumentiranih razlogov v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti.

5. Predlog vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojenki in zagovorniku. Slednji v izjavi zavrača stališče vrhovne državne tožilke in vztraja predvsem pri navedbah, da obsojenki ni bila dana možnost učinkovite obrambe ter opozarja na kršitev 29. člena Ustave in kršitev postopkovnega zakona.

6. Z navedbo, da je obsojenki bila kršena njena temeljna pravica obrambe, ker se niso izvajali dokazi v njeno korist, zahteva nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 29. členom Ustave Republike Slovenije. Po stališču vložnika zahteve bi sodišče moralo družbi V.d.o.o. naložiti, da predloži dokumentacijo v zvezi s prejemi, oddajanjem in vrnitvijo sistemov za čiščenje K. v letih 2000 in 2001. Če ustrezne dokumentacije ne bi sprejelo, bi to okoliščino moralo vrednotiti popolnoma drugače. Za obsojenko je bistvenega pomena tudi zaslišanje priče Z.Š., ki je bil v kritičnem času skladiščnik v navedenem podjetju.

7. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Po že ustaljeni in v sodni praksi sprejeti razlagi te določbe mora vložnik zahteve kršitve zakona, zaradi katerih sme vložiti to izredno pravno sredstvo (prvi odstavek 420. člena ZKP) konkretizirati in jih tudi ustrezno obrazložiti. Vložnik navaja, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti „zaradi vseh dovoljenih razlogov“. Iz obrazložitve sledi, da z očitkom zavrnitve dokaznih predlogov uveljavlja kršitev obsojenkine pravice obrambe, torej bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Ker ostalih kršitev zahteva ni konkretno opredelila in jih tudi ni obrazložila, se je Vrhovno sodišče omejilo le na preizkus navedene kršitve zakona.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov v sodbi obrazložilo. V zvezi s predlogom, ki se nanaša na pridobitev evidence nabavljenih čistilnih strojev, je utemeljilo, da predlaganih listin ni mogoče več pridobiti, ker je dokumentacija bila uničena pri dveh selitvah podjetja V.d.o.o. v nove poslovne prostore in ocenilo, da je bilo dejansko stanje glede vodenja evidenc čistilnih aparatov dovolj razjasnjeno. Pri tem je izhajalo iz ugotovitve, da je predmet kazenskega postopka točno določen čistilni sistem, za katerega obstaja dokumentacija, zanj pa je bilo nedvomno, tudi na podlagi listin, ugotovljeno, da je bil izročen samo obsojenki, ki ga ni nikoli vrnila in tudi ni izročila denarja od morebitne prodaje. Zavrnitev predlaganega zaslišanja priče Z.Š. je prvostopenjsko sodišče utemeljilo z okoliščinami, da se po ugotovitvah policije priča ne nahaja v Sloveniji in da izpovedba, ne glede na njeno vsebino, ob upoštevanju ostalih dokazov ne bi vplivala na zaključek, da je obsojenka storila kaznivo dejanje, saj je bil z izpovedbami drugih prič in listinsko dokumentacijo ugotovljen način evidentiranja čistilnih aparatov v kritičnem obdobju.

9. Navedbe, s katerimi je pritožba izpodbijala zavrnitev dokaznih predlogov, je presodilo sodišče druge stopnje. S prvostopenjsko odločitvijo je soglašalo in navedlo razloge, s katerimi je zavrnilo pritožbene očitke. Glede na vsebino izvedenih in za obsojenko obremenjujočih dokazov, predvsem izpovedb prič E.O., B.K., T.R. in J.P. v povezavi z listinsko dokumentacijo, je tudi sodišče druge stopnje ocenilo, da je izključen vsak dvom, da si je obsojenka prilastila obravnavani čistilni stroj.

10. V ustavni in sodni praksi je v zvezi z dokaznimi predlogi sprejeta razlaga, na katero opozarja v razlogih sodbe tudi sodišče druge stopnje. Med ostalim sme sodišče predlagane dokaze zavrniti, če dokaz oziroma dokazno sredstvo ni dosegljivo ali pa so dokazi taki, da stanja stvari ne spreminjajo. Sodišče mora sprejeti dokazni predlog, kakor hitro se izkaže, da bi lahko predlagani in neizvedeni dokaz ustvarjal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico oprostilno sodbo.

11. Po stališču zahteve bi sodišče moralo izvesti dokaz s predložitvijo dokumentacije oziroma evidenčnih kartončkov in zaslišati pričo Z.Š., ker je obramba temeljila na okoliščini, da je obsojenka stroj vrnila in da vrnitev ni bila evidentirana s strani oškodovane družbe. V bistvu bi se s predlaganimi dokazi ugotovilo pomanjkljivo poslovanje v družbi V.d.o.o., kar bi predstavljalo okoliščino, ki bi odločilno vplivala na dokazno presojo.

12. Pravnomočna sodba ima obširne in razumne razloge, s katerimi utemeljuje sklepanje o izključeni možnosti, da je obsojenka z aparatom za čiščenje bila obremenjena zaradi neurejenih evidenc v oškodovanem podjetju. Na podlagi evidence v obdobju od 16.7.2001 do 31.8.2001 ter predvsem izpovedb prič B.K. in T.R. ter tudi izpovedbe E.O. in J.P. je zavrnilo obsojenkin zagovor, da je vrnila aparat za čiščenje v sredini avgusta 2001 oziroma, da je bila evidenca v zvezi s čistilnimi sistemi neurejena. Glede na sprejeto presojo te odločilne okoliščine in v povezavi z oceno vsega dokaznega gradiva sta nižji sodišči utemeljeno sklepali, da izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla spremeniti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato ni mogoče soglašati s stališčem zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo obsojenkino pravico obrambe, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). V obsegu, v katerem vložnik zahteve nakazuje na nepravilno oceno izvedenih dokazov, pa v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

13. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obsojene K.G., sedaj F. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je ob upoštevanju obsojenkinih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa, odločilo, da je dolžna plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).