Jedro

Sodišče je pravilno dopustilo dokončanje pravde o tožbenem zahtevku zaradi izpraznitve stanovanja, ker je kljub odtujitvi stvari med pravdo tožnik ostal aktivno procesno legitimiran po 1. odstavku 190. člena ZPP. Pravda pa se je med strankama v nasprotju z revizijsko trditvijo zaključila tudi glede nasprotne tožbe, vendar z zavrnitvijo nasprotnega tožbenega zahtevka na ugotovitev solastninske pravice zaradi pomanjkanja pasivne stvarne legitimacije.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za izpraznitev stanovanja zavrže, v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za ugotovitev solastninske pravice pa zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se tožencem odpoveduje najemna pogodba za prostore v izmeri 6 m2 in 3x3 m2 v hiši v Ljubljani.

Tožencem je naložilo, da so dolžni izprazniti hišo z dvoriščem v Ljubljani ter jo prazno skupaj s ključi izročiti tožniku. Hkrati je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da sta J. Z. in L. Z. solastnika stanovanjske hiše v Ljubljani do 1/2 idealnega deleža ter izključna lastnika lesene garaže na dvorišču te hiše. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je zahtevek tožeče stranke na odpoved najemne pogodbe, postavljen dne 1.9.2000, nov zahtevek, zato sodišče ne bi smelo dopustiti dokončanja postopka s prvotnim lastnikom, saj je ta nepremičnino prodal že 27.5.1998, prenos v zemljiški knjigi pa je bil opravljen dne 25.5.2000. Od teh datumov naprej najemodajalec ni mogel biti več tožnik in zato tudi zahtevek za odpoved pogodbe ni mogel biti vložen s strani prvotnega tožnika. V kolikor pa je pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo, da se kljub modifikaciji zahtevka po spremembi lastništva lahko pravda dokončna med prvotnima strankama, pa je povsem nelogičen zaključek, da se ne bi mogla pravda med istima strankama zaključiti tudi glede nasprotne tožbe.

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrženje revizije oziroma eventualno delno zavrženje in delno zavrnitev.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku za izpraznitev stanovanja ni dovoljena.

Po 2. odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Izhodišče za ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe je vrednost spornega predmeta, ki ga je tožeča stranka navedla v tožbi (2. odstavek 44. člena ZPP). V obravnavanem primeru je treba poudariti, da ima nasprotna tožba procesno-pravni položaj samostojne tožbe. Z vložitvijo nasprotne tožbe dobimo dve samostojni pravdi. Ti dve sta lahko združeni v enotno obravnavanje (300. člen ZPP), s tem pa nasprotna tožba ne izgubi svoje samostojnosti. Pri presoji dovoljenosti revizije se vrednosti spornega predmeta iz tožbe in iz nasprotne tožbe ne seštevata, temveč se presoja dovoljenost revizije zoper odločitev o zahtevku iz tožbe in o zahtevku iz nasprotne tožbe ločeno, upoštevaje v skladu s 44. členom ZPP opredeljeno vrednost spornega predmeta.

Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da se v reviziji navedena vrednost spornega predmeta 2.000.000 SIT nanaša le na zahtevek iz nasprotne tožbe, ne pa tudi na zahtevek iz tožbe. Tožeča stranka je v tožbi vrednost spornega predmeta označila z zneskom 72.000 SIT, tožena stranka pa tako opredeljeni vrednosti spora ni ugovarjala. Ker torej vrednost spornega predmeta za tožbo ne presega zneska iz 2. odstavka 367. člena ZPP, revizija tožene stranke, kolikor se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku iz tožbe, torej glede izpraznitve stanovanja, ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Revizija zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku ni utemeljena.

Zahtevek iz nasprotne tožbe na ugotovitev solastninske pravice na nepremičnini je bil pravnomočno zavrnjen, ker je bila nasprotna tožba vložena zoper nelastnika in zato ta ni bil pasivno legitimiran za priznanje solastninske pravice. Tožena stranka v obširni reviziji, razen z navedbo, da izpodbija drugostopenjsko sodbo v celoti ter predlaga njeno razveljavitev, ne navaja ničesar proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku in je v tem delu revizija povsem neobrazložena. Omeniti je le revizijsko trditev, da v kolikor je pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo, da se lahko, kljub modifikaciji zahtevka po spremembi lastništva pravda (glede izpraznitve stanovanja) dokonča med prvotnima strankama, je nelogičen zaključek, da se ne bi mogla pravda med istima strankama zaključiti tudi glede nasprotne tožbe. Na to revizijsko sodišče odgovarja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno dopustilo dokončanje pravde o tožbenem zahtevku zaradi izpraznitve stanovanja, ker je kljub odtujitvi stvari med pravdo tožnik ostal aktivno procesno legitimiran po 1. odstavku 190. člena ZPP. Pravda pa se je med strankama v nasprotju z revizijsko trditvijo zaključila tudi glede nasprotne tožbe, vendar z zavrnitvijo nasprotnega tožbenega zahtevka na ugotovitev solastninske pravice zaradi pomanjkanja pasivne stvarne legitimacije (in ne pasivne procesne legitimacije, kot očitno zmotno meni revizija). Ob vložitvi nasprotne tožbe R. G. ni bil več (zemljiškoknjižni) lastnik sporne nepremičnine, zato je bil nasprotni stvarnopravni zahtevek zoper njega materialnopravno pravilno zavrnjen. Revizijsko sodišče je torej pri uradnem preizkusu ugotovilo, da v zvezi z odločitvijo o nasprotnem tožbenem zahtevku ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa ni bil konkretiziran in ne obrazložen, na kršitve postopka pa revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato tudi ta revizijski razlog ni podan. Revizijsko sodišče je glede na to revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala povrnitev revizijskih stroškov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da vsebinsko ta vloga ni taka, da bi prispevala k odločitvi revizijskega sodišča in je zato ni mogoče šteti kot potrebne. Glede na to je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.