Jedro

Sodišče pogodbenega prava, kamor sodijo tudi splošni pogoji, ne pozna po uradni dolžnosti in se z njim lahko seznani samo preko trditev strank. Zato sklicevanje pritožnice na določbo splošnih pogojev, ki je ni zatrjevala v postopku na prvi stopnji, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 652,83 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in zavrnilo zahtevo tožnice, da ji je toženka dolžna povrniti nastale pravdne stroške (II. točka izreka).

2.Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po drugi točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, sicer pa naj jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.Toženka je odgovorila na pritožbo in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Obravnavana zadeva je gospodarski spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 4.000,00 EUR (495. člen ZPP). Višje sodišče je v sporu majhne vrednosti vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6.Iz prvostopenjske sodbe izhaja naslednje pravno pomembno dejansko stanje. Tožnica je ponudnik telekomunikacijskih storitev. S toženko je sklenila tri anekse k naročniški pogodbi, s katerimi je ta kupila telekomunikacijsko opremo (dva mobilna telefona in modem) za ugodnejšo ceno pod pogojem vezave za 24 mesecev. Del pogodbenega razmerja so tudi splošni pogoji tožnice. Toženka je predčasno prekinila naročniško razmerje, ko je 15. oziroma 16. novembra 2022 podala zahtevo za prenos telefonskih številk k drugemu operaterju. V skladu s splošnimi pogoji se v primeru podane zahteve za prenos številke k drugemu operaterju pred potekom obdobja vezave šteje, da je kupec, ki je opravil nakup na obroke, zahteval predčasno poplačilo vseh še neporavnanih obrokov kupnine. S tem so zapadli v plačilo vsi še neplačani obroki in je toženka ob prekinitvi naročniškega razmerja tožnici dolgovala po treh aneksih skupno 652,83 EUR, kar tožnica terja v tem postopku. Toženka je tožnico večkrat neuspešno pozivala, da bi njuni računovodski službi uskladili obveznosti iz naslova kupljene opreme in naročniškega razmerja. Tožnica toženki ni izdala posebne fakture za plačilo opreme. Toženka je 4. 5. 2023 tožnici plačala 759,26 EUR z namenom plačila "Pl.Rač.000 SAMO ZA OPREMO 558,00. 46,46 in 154,70.

7.Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica s plačilom dne 4. 5. 2023 jasno izrazila, katere obveznosti plačuje in sicer, da gre prav za obroke za opremo, ki je predmet tega spora. Tožnica je navajala, da je s toženkinim plačilom poknjižila obveznosti po računu CLB-S1-000 v višini 521,62 EUR, nato določene obroke po naročniških pogodbah in delno račun za mesec januar. Takšno postopanje tožnice je sodišče prve stopnje označilo za napačno zaradi jasno izraženega namena toženke o tem, katere obveznosti plačuje. Ker so bile obveznosti v zvezi z nakupom opreme že poravnane, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

8.Pravna podlaga za odločitev o zadevi je v 287. členu Obligacijskega zakonika - OZ. Če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. Če ni dolžnikove izjave o vračunavanju, se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev.

9.Tožnica v pritožbi ne izpodbija zaključka prvostopenjskega sodišča, da je toženka s plačilom dne 4. 5. 2023 jasno izrazila, katere obveznosti plačuje. Vendar tožnica navaja, da sta stranki v prvem odstavku 3. člena splošnih pogojev izključili uporabo 287. člena OZ, saj je v njih določeno, da se plačila obrokov vštevajo po vrstnem redu njihove zapadlosti. Višje sodišče ugotavlja, da te navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožnica tega ni zatrjevala v postopku na prvi stopnji in ni podala takšnega ugovora, pri tem pa ne navaja, zakaj tega ni mogla storiti. Takšnih navedb zato ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Navedenega ne spremenijo niti pritožbene navedbe, da je tožnica splošne pogoje priložila kot dokaz in so tudi po presoji sodišča prve stopnje med strankama splošni pogoji zavezujoči. Sodišče pogodbenega prava namreč ne pozna po uradni dolžnosti. Stranke ga morajo zatrjevati, da se sodišče z njim lahko seznani in ne zadostuje, da stranka splošne pogoje priloži le kot dokaz. Kot izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 89/2006, uporaba pogodbenega materialnega prava - drugače kot uporaba zakonskega materialnega prava - namreč ni mogoča, preden preko zatrjevanja njegove vsebine to pravo ni ugotovljeno ("kaj v pogodbi piše"). Ker uporabljati materialno pravo v izhodišču pomeni primerjati, ali se dejanski stan pravnega pravila ("kar v pogodbi piše") na predpisan način prilega ugotovljenim dejstvom, nekonkretizacija pravila onemogoča opisano pravno sklepanje. Posledično s takšnimi pritožbenimi navedbami pritožnica ne more uspeti.

10.S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zoper zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Toženka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 287, 287/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.