Jedro

Ker toženec ni dokazal, da ni vzročne zveze med njegovo alkoholiziranostjo in nastankom škode, je šlo za njegovo kršitev zavarovalne pogodbe in je povračilni zahtevek zavarovalnice utemeljen.

Izrek

Revizija proti odločitvi o pravdnih stroških se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo zneska 1.204.081 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.2.1999 dalje in s pravdnimi stroški. Toženec mora kot zavarovanec po zavarovalni pogodbi o zavarovanju avtomobilske odgovornosti povrniti tožeči zavarovalnici del zneskov, ki jih je izplačala kot odškodnino oškodovancu iz prometne nesreče, ki jo je dne 27.4.1997 povzročil toženec.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da dokazni postopek ni pokazal, da bi prišlo do prometne nezgode zaradi njegove alkoholiziranosti. Izvedenec tega ni niti zatrdil in je v svojem izvedenskem mnenju celo podal mnenje, da bi lahko nezgodo preprečila tako oškodovanec kot toženec. Res pa je bilo razlogov za nastanek prometne nezgode na strani toženca več kot na strani oškodovanca. Kljub temu pa sodba niti izvedeni dokazni postopek niso pokazali, da je prav vožnja pod vplivom alkohola povzročila prometno nezgodo. Nenazadnje je toženec vozil s hitrostjo, manjšo od dovoljene. Zato so utemeljena zatrjevanja tožene stranke, da v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba splošnih pogojev tožeče stranke o izgubi zavarovalnih pravic, pač pa druga točka 3. člena zavarovalnih pogojev, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo. Prometna nezgoda je namreč nastala v pogojih mokrega cestišča, zaradi drsenja vozila toženca in ob hitrosti, ki ni prekoračila dovoljene. Ta dejstva kažejo, da bi prometno nezgodo lahko zakrivil tudi povsem trezen voznik. Splošni pogoji zavarovalnice so nasproti Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu, specialni predpis in bi torej v konkretnem primeru prišla v poštev njihova uporaba pred določbo 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu.

Toženec v reviziji tudi trdi, da bi sodišče lahko ugodilo predlogu za odmero manjše odškodnine od zahtevane. To bi storilo lahko tako ob uporabi splošnih pogojev tožeče stranke, saj je po tedanjih pogojih tožeča stranka zahtevala od toženca maksimalni regres dvanajstih povprečnih plač v državi. Zmanjšanje odškodnine bi bilo lahko utemeljeno tudi po pogojih ZOR oz. OZ glede na toženčevo premoženjsko stanje. Toženec meni, da ni podana njegova huda malomarnost pri nastanku škode.

Toženec izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, ker ti v obrazložitvi niso navedeni posamično in se zato odločitve ne da preizkusiti, prisojeni pa so tudi nepotrebni stroški.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99-2/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija proti odločitvi o pravdnih stroških ni dovoljena, proti odločitvi o glavni stvari pa ni utemeljena.

Odločba o pravdnih stroških je sklep, revizija proti sklepu pa je po prvem odstavku 384. člena ZPP dovoljena samo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o stroških se nanaša na stransko terjatev in je akcesorne narave. Postopek se ne konča s sklepom o stroških, ampak s sodbo o glavni stvari. Zato revizija proti odločitvi o stroških ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče v tem delu po 377. členu ZPP zavrglo.

Pravna podlaga tožbenega zahtevka je v določbi (v času prometne nesreče leta 1997 veljavnega) drugega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP, Uradni list RS št. 70/94 in 65/2002), v zavarovalni pogodbi in v pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95. Drugi odstavek 7. člena ZOZP je namreč v primerih, določenih z zavarovalno pogodbo ali z zavarovalnimi pogoji, zavarovalnici podelil pravico od sklenitelja zavarovanja uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, s katerimi je poravnala škodo oškodovancu. Povračilni zahtevek zavarovalnice proti sklenitelju zavarovanja avtomobilske odgovornosti je odškodninske narave in temelji na skleniteljevi kršitvi zavarovalne pogodbe ali zavarovalnih pogojev kot sestavnega dela te pogodbe. V praksi se je za tovrstne zahtevke uveljavila oznaka regres.

V obravnavanem primeru je ugotovljeno, da je bila med strankama sklenjena zavarovalna pogodba, katere del so bili pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95. V teh pogojih so bili v prvem odstavku 3. člena navedeni primeri zavarovančevih kršitev zavarovalnih pogojev, ki so poimenovani izgube zavarovalnih pravic, ki so zavarovalnici dajali pravico do povračila tretjim osebam izplačanih odškodnin, vendar ne preko 12 povprečnih mesečnih plač. V drugem odstavku 3. člena pogojev pa so navedeni ekskulpacijski razlogi in dokazna pravila.

Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, s katerimi se je strinjalo pritožbeno sodišče, so, da je prišlo do prometne nesreče, ker je toženec skozi levi ovinek vozil po nasprotnem (levem) voznem pasu in tam trčil v vozilom, ki ga je pravilno vozil oškodovanec. Ta je vozil s hitrostjo približno 55 km/h, toženec pa s hitrostjo približno 75 km/h, pri čemer ni bilo nobenih tehničnih razlogov za toženčevo vožnjo po levi strani ceste. Za toženca je bilo ugotovljeno, da je vozil pod vplivom alkohola (1,28 g/kg alkohola).

Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je toženec zaradi kršitve prometnih predpisov z vožnjo po levi strani ceste in pod vplivam alkohola kriv za prometno nesrečo. Ugotovili sta nadalje toženčevo kršitev zavarovalne pogodbe iz 3. točke prvega odstavka 3. člena pogojev AO-95, ker je v času prometne nesreče vozil vozilo pod vplivom alkohola. Pravilno sta pokazali na možnost toženčeve ekskulpacije, ko v skladu z drugim odstavkom 3. člena pogojev ne bi izgubil zavarovalnih pravic, če bi dokazal, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Vendar obstaja dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, ki jo je potrdilo pritožbeno sodišče, da toženec ni dokazal, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. To je dejanska ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano, saj revizija ni dopustna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so povsem brezpredmetne in neupoštevne revizijske trditve tožene stranke, s katerimi skuša prikazati, da nastanek škode ni vzročni zvezi z alkoholiziranostjo. Vse te trditve pomenijo samo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Dokaznega bremena iz drugega odstavka 3. člena pogojev AO-95 toženec ni zmogel, zato je materialnopravno pravilna odločitev (in utemeljitev) nižjih sodišč, da je toženec kršil zavarovalno pogodbo in je zato povračilni zahtevek zavarovalnice utemeljen.

Ni mogoče pritrditi toženčevim trditvam o zmanjšanju odškodnine zaradi toženčevega slabega premoženjskega stanja. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so pravilni. Tožencu ni naloženo plačilo celotnega zneska, ki ga je zavarovalnica izplačala oškodovancu, temveč le znesek v višini 12 povprečnih mesečnih plač. V pogojih AO-95 ni podlage za nadaljnje znižanje. V zvezi z možnostjo zmanjšanja odškodnine po 191. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78-57/89) pa je tudi pravilno stališče pritožbenega sodišča, da toženčeva huda malomarnost v zvezi s škodnim dogodkom onemogoča znižanje odškodnine. Toženec je vozil vinjen in po levi strani ceste, kar je groba kršitev prometnih predpisov in pomeni opustitev skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega povprečnega voznika.

Glede na vse navedeno revizijsko sodišče zaključuje, da je neutemeljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa toženec v reviziji ni ne konkretiziral in ne obrazložil. Tega revizijskega razloga revizijsko sodišče ne preizkuša po uradni dolžnosti, zato lahko ob neopredeljenosti tega revizijskega razloga ugotovi samo njegovo neutemeljenost. Revizijo proti odločitvi o glavni stvari je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).