Jedro

Določbo druge alineje 223. člena SPZ, ki ureja zastaranje služnosti, koristnosti za gospodujoče zemljišče (za razliko od 222. člena SPZ) ne opredeljuje kot pogoja, zaradi katerega zastaranje služnosti ne bi bilo mogoče.

Pri vprašanju zastaranja služnosti je bistveno, ali je služnostni upravičenec služnost dejansko izvrševal. Za ugotovitev tega je pomembno, ali je bilo izvrševanje služnosti vidno in navzven zaznavno.

Ko se zahtevka iz tožbe in iz nasprotne tožbe združita v skupno obravnavo, se vrednosti spornega predmeta iz tožbe in iz nasprotne tožbe združita v skupno vrednost spornega predmeta, od katere se odmeri nagrada pooblaščencu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 360 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je služnostna pravica hoje in vožnje po severnem robu parcele ID znak: parcela 0000 371/3, ki je v zemljiški knjigi vknjižena v njeno breme in v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih zemljišč ID znak: parcela 0000 371/1 in parcela 0000 373, prenehala (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katero je toženec zahteval opustitev vsakršnega poseganja v služnostno pravico, odstranitev ovir, ki onemogočajo njeno izvrševanje, dopustitev del za ureditev služnostnega dovoza in bodočo prepoved vznemirjanja služnostne pravice z grožnjo denarne kazni (II. točka izreka). Tožencu je naložilo povračilo tožničinih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2.Toženec vlaga pritožbo zoper celotno sodbo in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek po tožbi ter ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Z darilno pogodbo je bila med pravnima prednikoma pravdnih strank dogovorjena služnostna pravica na vsakokratno zahtevo lastnika gospodujočih zemljišč, kar izključuje ugovor neizvrševanja služnosti. Smiselno podobno velja za sezonsko izvrševanje služnosti. To, da v zemljiški knjigi ni navedeno, da je bila dogovorjena služnost na zahtevo, ni relevantno, ker Zakon o zemljiški knjigi tega ne zahteva.

4.Stvarna služnost izgubi svoj smisel le, če postane nekoristna za gospodujočo nepremičnino. Neizvrševanje služnosti v določenem obdobju ne pomeni, da služnost ni več koristna. V konkretni zadevi je še vedno koristna, ker gospodujoče zemljišče nima povezave z javno cesto, potreba po dostopu do nepremičnin pa še vedno obstaja.

5.Ni pomembno, da toženec ni uspel dokazati, da posest stvarne služnosti s hojo po služnostni poti ni bila vidna, navzven zaznavna in zemljiškoknjižni lastnici poznana. Obstoj služnosti in njena trasa nikoli nista bili sporni, kar so potrdile priče.

6.Sodišče ni upoštevalo izpovedi priče A. A., tožničinega sina, ki služečo nepremičnino neposredno uporablja. Izpovedal je, da ga je toženec v okviru mejne obravnave leta 2011 opozoril o poteku služnostne poti in glede tega, da se je v zvezi s tem treba dogovoriti. S tem je bila priposestvovalna doba osvoboditve služnosti pretrgana, zato ni prišlo do njenega prenehanja na podlagi zakona.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

7.5. Pri nepremičnini tožnice je v zemljiški knjigi vknjižena stvarna služnost hoje in vožnje v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih zemljišč, ki so v lasti toženca. Tožnica zahteva ugotovitev, da je stvarna služnost prenehala po samem zakonu, (1) ker je toženec več kot 20 let ni izvrševal, in (2) ker se je izvrševanju služnosti uprla, toženec pa služnosti 3 leta ni izvrševal. Toženec z nasprotno tožbo zahteva prenehanje vznemirjanja služnosti.

6. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja:

- da je v korist nepremičnin, ki so v lasti toženca, z ID znakom: parcela 0000 371/1 in parcela 0000 373, pri nepremičnini v lasti tožnice, z ID znakom: parcela 0000 371/3 vknjižena stvarna služnost hoje in vožnje po severnem robu parcele;

- da v zemljiški knjigi ni navedeno, da gre za izvrševanje služnosti "na zahtevo" služnostnega upravičenca;

- da je toženec postal lastnik gospodujočih zemljišč v letu 1998 z izročilno pogodbo, sklenjeno s starim očetom;

- da je toženec izpovedal, da se služnostna pot že v letu 1998 za vožnjo ni uporabljala in ni nikoli peljal po njej, ker se (tudi) zaradi posajenega drevesa, cipres in betonskega zidu ni dalo;

- da se je toženec do smrti stare mame v letu 2013 po njenem naročilu enkrat ali dvakrat na leto sprehodil po tej poti;

- da toženec do leta 2020 ni nasprotoval stanju, ki je onemogočalo uporabo poti za vožnjo.

7. Na povzetih dejanskih ugotovitvah temelji dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da:

- se služnostna pot za potrebe voženj ni izvrševala najmanj od leta 1998 dalje;

- toženec ni uspel dokazati, da bi bila njegova posest stvarne služnosti s hojo po služnostni poti vidna, navzven zaznavna in zemljiškoknjižni lastnici poznana;

- dejstva, da se je toženec po poti nekajkrat letno sprehodil, ni mogoče šteti kot izvrševanje služnostne poti za hojo, ker je to naredil zaradi zadostitve naročilu stare mame in ne za potrebe gospodujočega zemljišča.

8. Materialnopravni zaključek, da je služnostna pravica prenehala na podlagi samega zakona, sodišče prve stopnje opira na presojo, da je od 1998 do 2020 že potekla 20-letna priposestvovalna doba, v kateri toženec služnosti ni izvrševal (druga alineja 223. člena Stvarnopravnega zakonika). Materialnopravni zaključek o neutemeljenosti zahtevka po nasprotni tožbi pa opira na to, da toženec zaradi prenehanja služnostne pravice ni več aktivno legitimiran za varstvo služnosti (prvi odstavek 212. člena SPZ v zvezi s prvim odstavkom 99. člena SPZ).

9. Pritožbeni očitek, da narava dogovorjene stvarne služnosti izključuje ugovor njenega neizvrševanja, ni utemeljen. Stvarna služnost hoje in vožnje, ki je predmet tega postopka, se, ne glede na to, ali je bila izrecno dogovorjena "na zahtevo" ali ne, kaže v aktivnih dejanjih (izvrševanju) služnostnega upravičenca, zato lahko zastara oziroma preneha zaradi neizvrševanja. To, ali je bila služnost dogovorjena "na zahtevo" ali ne, zato ni pravno pomembno, kot je v izpodbijani sodbi pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje. Posledično tudi ni pravno pomembno, kako je bila vsebina stvarne služnosti opredeljena v zemljiški knjigi.

10. Sezonske služnosti, na katere se v pritožbi sklicuje toženec, s služnostjo iz tega postopka niso primerljive. Pri sezonskih služnostih gre za služnosti, ki se redno izvršujejo, npr. za točno določen namen oz. ob relativno točno določenem času, o čemer v konkretni zadevi ni mogoče govoriti. Neopredeljena občasna uporaba služnostne poti, ki naj bi se opravljala "na zahtevo", ne kaže na izvrševanje služnostne pravice, sploh ob upoštevanju toženčeve izpovedbe, da uporabe služnostni poti od tožnice ni nikoli zahteval.

11. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je stvarna služnost gospodujočim zemljiščem še vedno koristna. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo druge alineje 223. člena SPZ, ki ureja zastaranje služnosti. Ta koristnosti za gospodujoče zemljišče (za razliko od 222. člena SPZ) ne opredeljuje kot pogoja, zaradi katerega zastaranje služnosti ne bi bilo mogoče. Poleg tega se, če lastnik gospodujoče nepremičnine svoje stvarne služnosti dalj časa ne izvršuje, domneva, da zanjo nima več gospodarskega interesa. Dvajsetletno neizvrševanje zagotovo kaže na to, da služnost gospodujoči nepremičnini ni potrebna in je s tem nekoristna, ne glede na drugačne pritožbene trditve.

12. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da obstoj služnosti in njena trasa nikoli nista bili sporni, zato je brezpredmetno, če toženec ni uspel dokazati svoje posesti s hojo. Pri vprašanju zastaranja služnosti je bistveno, ali je služnostni upravičenec služnost dejansko izvrševal. Za ugotovitev tega je pomembno, ali je bilo izvrševanje služnosti vidno in navzven zaznavno. Vendar pa že izpoved toženca, da se je do leta 2013 po poti enkrat ali dvakrat letno sprehodil po naročilu stare mame, jasno izkazuje, da hoje ni izvrševal v korist gospodujočega zemljišča. Hoje, ki se ne izvršuje z zavestjo, da gre za izvrševanje služnostne pravice, ni mogoče šteti za izvrševanje služnosti, kot je v izpodbijani sodbi pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje.

13. Pritožba neutemeljeno zatrjuje pretrganje dobe, potrebne za zastaranje služnosti. Opozorilo o poteku služnostne poti, ki ni bilo dano neposredno tožnici kot zemljiškoknjižni lastnici služečega zemljišča, zanjo ne more imeti nikakršnih pravnih posledic.

14. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, nosi svoje in tožničine stroške pritožbenega postopka. Sodišče je tožnici kot potrebne priznalo stroške v višini 360 EUR (500 točk oziroma 300 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife in 100 točk oziroma 60 EUR za poročilo stranki po tar. št. 43/2 OT), ki ji jih mora toženec povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

-------------------------------

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

2 Ur. l. RS, št. 58/03 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZZK-1.

3 Pravilno: zastaranja.

4 Ur. l. RS, št. 87/02 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju SPZ.

5 Prim. VSL sodba I Cp 341/2019 z dne 22. 5. 2019, VSRS sklep II Ips 184/2017 z dne 14. 2. 2019.

6 Prim. VSL sodba II Cp 3869/2008 z dne 4. 3. 2009.

7 Juhart M.: Stvarnopravni zakonik s komentarjem. Ljubljana: GV Založba, 2004, str. 921. Enako tudi Juhart M.: Stvarno pravo. Ljubljana: GV Založba, 2007, str. 611. Prim. tudi VSL sodba in sklep I Cp 468/2017 z dne 20. 9. 2017.

8 Prim. VSL sodba I Cp 2035/2009 z dne 23. 9. 2009.

9

Tožnica je priglasila 375 točk za odgovor na pritožbo po tožbi in 375 točk za odgovor na pritožbo po nasprotni tožbi, skupno torej 750 točk. Ko se zahtevka iz tožbe in iz nasprotne tožbe združita v skupno obravnavo, se vrednosti spornega predmeta iz tožbe in iz nasprotne tožbe združita v skupno vrednost spornega predmeta, od katere se odmeri nagrada pooblaščencu (tako VSL sklep I Cpg 276/2013 z dne 25. 9. 2013, VSM Sklep I Cp 268/2021 z dne 20. 4. 2021 in drugi). Zato je sodišče nagrado za odgovor na pritožbo odmerilo od skupne vrednosti spora 10.000 EUR.

10Ur. l. RS, št. 2/15 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju OT.

11Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju OZ.

Zveza:

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 99, 212, 212/1, 222, 223, 223-2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 165, 165/1

Odvetniška tarifa (2015) - tarifna številka 22, 22-1

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.