Jedro

V primeru, da zdravnik napačno zdravi in s svojim nevestnim ravnanjem povzroči škodo pacientu se mora odgovornost zdravnika za napačno zdravljenje ugotoviti kot odgovornost za škodni dogodek, in sicer v obsegu ali je zdravnik presegel zdravstvene standarde, ki se zahtevajo za zdravstveno ustanovo. Merila ali je bilo ravnanje zdravnika pravilno ali ne, se presojajo po stopnji skrbnosti, po kateri je dolžna organizacija opravljati svojo dejavnost, ne pa po stopnji, ki se zahteva od zdravnika.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodbo sodišča prve stopnje se v obsodilnem delu, po uradni dolžnosti, v kolikor se nanaša na prvotoženo stranko za znesek, ki presega prisojeno odškodnino 1,935.183,00 (en milijon devetstopetintrideset tisoč stotriinosemdeset 00/100) SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, za drugotoženo stranko pa v celotnem obsodilnem delu ter za obe toženi stranki v delu o pravdnih stroških, razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne v nov postopek.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo o tožbenem zahtevku tožnika tako, da je toženkama naložilo v nerazdelno plačilo vso škodo, ki jo je uveljavljal tožnik zaradi posledic nepravilnega zdravljenja poškodbe desne roke, pri drugotoženi stranki, v mesecu decembru leta 1990. Obrazložilo je, da je temelj odškodninske odgovornosti podan na podlagi izvedenskih mnenj iz katerih sledi, da zdravstvene usluge drugotožene stranke niso bile opravljene v skladu s pravili stroke in zdravniške etike, saj so tožeči stranki zaradi načina zdravljenja nastale posledice, ki so pripeljale do ohromitve desne roke. Pasivna legitimacija prvotožene stranke ima podlago v pogodbi o zavarovanju odgovornosti sklenjeni med toženima strankama. Po pravnem stališču sodišča prve stopnje je materialnopravna podlaga odgovornosti toženih strank v podanem dejanskem stanu, ki ga urejajo določbe 154. in 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. O višini zahtevane škode je odločeno na podlagi podatkov ugotovljenih v dokaznem postopku z uporabo 200. člena ZOR, medtem ko je o pravdnih stroških sklenjeno po prvem odstavku 154. člena in 155. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Proti sodbi sta se pritožili toženi stranki.

Prvotožena graja obsodilni del, ki presega znesek 1,935.183,00 SIT ali višino valorizirane zavarovalne vsote na dan zadnje glavne obravnave.

Drugotožena stranka pa graja obsodilni del v celoti.

Prvotožena stranka izpostavlja procesno pomanjkljivost, ker sodišče prve stopnje o njenem ugovoru zavarovalne vsote ni zavzelo stališča. Za odškodnino, ki presega negrajani obsodilni del prvostopne sodbe pa trdi le, da nad zavarovalno vsoto njena odškodninska odgovornost ni podana. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se njeni pritožbi ugodi ter tožbeni zahtevek nad valorizirano zavarovalno vsoto zavrne ali pa sodbo v grajanem obsegu razveljavi ter vrne zadevo v nov postopek.

Drugotožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in poudarja, da drugotoženi stranki ni dokazano krivdno ravnanje, da ji ni mogoče očitati pomanjkljive strokovnosti ali malomarnosti ter da njena odškodninska odgovornost ni podana. Poudarja, da je dokazna ocena prve stopnje o tem, da pri zdravljenju tožnika ni ravnala v skladu s pravili stroke in medicinske etike zmotna, predvsem pa v nasprotju z izvedenimi dokazi. V dokaz teh trditev navaja ugotovitve dokaznega postopka, da je drugotoženka ravnala po pravilih svoje stroke.

Dejanski pravni zaključki sodišča prve stopnje se ne dajo preizkusiti, poleg tega pa tudi niso smiselno obrazloženi, kar vse je posledica zmotnega tolmačenja določb 170. člena ZOR. Posebej graja kot previsoko prisojeno nepremoženjsko škodo. Sodišču druge stopnje predlaga, da po ugoditvi pritožbi sodbo sodišča prve stopnje v grajanem delu razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Stranke niso odgovorile na pritožbi.

Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi prvotožene stranke: Uradni preizkus zadeve v izpodbijanem obsegu (drugi odstavek 365. člena ZPP) pokaže, da je prvotožena stranka v postopku na prvi stopnji izrecno ugovarjala višino zavarovalne vsote in da se o tem ugovoru niso izvajali dokazi ter da tudi napadena sodba o ugovoru zavarovalne vsote nima razlogov. Že samo ta ugotovitev pritožbenega sodišča zadošča za zaključek, da se napadene sodbe v izpodbijanem obsegu ne da preizkusiti, kar ima pomen absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in vedno za posledico razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v grajanem obsegu (prvi odstavek 369. člena ZPP) kot to sledi iz izreka te odločbe.

V novem postopku naj sodišče prve stopnje ugovor zavarovalne vsote ustrezno preizkusi in nato s pravilno uporabo materialnega prava odloči, ali je glede na zavarovalno vsoto še podana odškodninska odgovornost prvotožene stranke.

K pritožbi drugotožene stranke: Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve v obsegu pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja drugotožena stranka, ugotavlja naslednje: Določbe 170.člena ZOR so materialnopravna podlaga za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi.

Organizacija odgovarja za ravnanje svojega delavca oziroma tistega, ki je delal v njeno korist, razbremeni pa se te odgovornosti, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba.

Drugi izločitveni razlogi, kot so krivda v izbiri delavca, v opuščenem nadzorstvu, v opustitvi potrebnih navodil ter podobno, ne pridejo v poštev. Gre za poostreno krivdno odgovornost ali odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom.

Ker odgovarja organizacija oz. drugotožena stranka, kakor da bi dejanje storila sama, se reši odgovornosti samo če dokaže, da je delavec - zdravnik ravnal kot bi moral. Zato je treba najprej ugotoviti kakšna odgovornost je predpisana za določeno ravnanje tega delavca. Zdravljenje samo ni nevarna dejavnost in se ravnanje delavca - zdravnika lahko ocenjuje glede na kršitev normalne skrbnosti. V primeru, da zdravnik napačno zdravi in s svojim nevestnim ravnanjem povzroči škodo pacientu se mora odgovornost zdravnika za napačno zdravljenje ugotoviti kot odgovornost za škodni dogodek, in sicer v obsegu ali je zdravnik presegel zdravstvene standarde, ki se zahtevajo za zdravstveno ustanovo. Merila ali je bilo ravnanje zdravnika pravilno ali ne, se presojajo po stopnji skrbnosti, po kateri je dolžna organizacija opravljati svojo dejavnost, ne pa po stopnji, ki se zahteva od zdravnika.

V postopku torej ni treba ugotavljati ali je zdravnik kriv za povzročitev škode, temveč le, ali je ravnal v okvirih tiste skrbnosti, ki se zahteva za organizacijo pri opravljanju poslov, katerega je opravljal zdravnik.

Odgovornosti za škodni dogodek torej ni, če se v postopku dokaže, da je ravnal zdravnik s tisto stopnjo skrbnosti, ki jo mora nuditi drugotožena stranka pacientom kot profesionalna organizacija.

Poostreno profesionalno ravnanje pa se ne presoja po merilih ustanove oz. zavoda, temveč po splošnih ustreznih strokovnih normah, ki veljajo za to vrsto poslov. Tako je tudi stališče sodne prakse, in sicer, da je odločilna stopnja skrbnosti, ki se zahteva za organizacijo.

V obrazložitvi grajane sodbe ni razlogov v obsegu prej navedenega pravnega tolmačenja odgovornosti, ki izhaja iz določb 170. člena ZOR ter ima zato tudi pritožnica prav, da sodbe sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti ni mogoče preizkusiti, saj že navedena skopa obrazložitev prvostopne sodbe ne pove dovolj. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki ima za posledico razveljavitev napadene odločbe v grajanem obsegu (prvi odstavek 369. člena ZPP).

Zaradi ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z ostalimi pritožbenimi izvajanji drugotoženke, vendar se naj te v novem postopku kritično upoštevajo, predvsem v smeri razmejitve škodnih posledic, vse pa le v primeru predhodne ugotovitve o podani odškodninski odgovornosti toženk.

Pritožbeno sodišče je po obrazloženem sklenilo kot sledi iz izreka.

Na vprašanja medicinske stroke o načinu zdravljenja poškodbe tožnika, ki bi naj imel med drugim tudi za posledico ohromitev desne roke, o vzročni zvezi med načinom zdravljenja in zatrjevanimi posledicami, o profesionalni skrbnosti, ki se zahteva za drugotoženo stranko, kot tudi o vseh drugih okoliščinah, ki so lahko podlaga za odločitev o odgovornosti toženih strank v smislu 170. člena ZOR, je mogoče odgovoriti le s pomočjo izvedenca medicinske stroke. V postopku na prvi stopnji so se sicer že izvajali dokazi v smeri ugotavljanja odškodninske odgovornosti tako, da naj sodišče dopolni dejanske ugotovitve na način predpisan v 261. členu ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v tretjem odstavku 166. člena ZPP.