Jedro

Rubež terjatve ne predstavlja situacije, v kateri je pobot v vsakem primeru izključen. Z oziroma na omejitev razpolaganja, kakršno predstavlja rubež, pobotne izjave vsekakor ne more dati upnik terjatve, ki se rubi (v konkretnem primeru dolžnik po izpodbijanem sklepu o izvršbi). Glede dolžnika pa velja po OZ posebno pravilo, ki dopušča dolžniku zarubljene terjatve, da s pobotno izjavo doseže prenehanje medsebojnih obveznosti pod pogojem, da je njegova terjatev zapadla pred tem, ko je bil opravljen rubež (317. člen OZ).

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Davčnega urada Brežice št. DT 42914-25/2009-2 (0302-02) z dne 3. 2. 2009 se odpravi in zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR in 20% DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom uvedel davčno izvršbo za obveznosti iz seznama izvršilnih naslovov v skupnem znesku 22 874,67 EUR, in sicer na denarne terjatve dolžnika, ki jih ima le-ta do tožeče stranke v skupni višini 21 395,37 EUR, pri čemer se dolžniku prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožniku kot dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da plača zarubljeni znesek na račun davčnega organa.

Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da dolžnik ni v predpisanem roku poravnal davčnih obveznosti iz seznama. Zato je davčni organ začel davčno izvršbo na podlagi določb Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, v nadaljevanju: ZDavP-2), ki jih citira in na katere se sklicuje v nadaljevanju obrazložitve.

Ugovor tožnika kot dolžnikovega dolžnika zoper izpodbijani sklep je davčni organ druge stopnje zavrnil. Iz razlogov druge stopnje sledi, da se pritožbeni organ v celoti strinja z odločitvijo prve stopnje. V zvezi s ugovorom tožnika, da dolžniku ni več dolžan, ker se je njegov dolg pobotal s terjatvijo, ki jo je imel do dolžnika, pa navaja, da bi v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) do veljavnega pobota lahko prišlo le do vročitve izpodbijanega sklepa dolžnikovemu dolžniku, to je do dne 5. 2. 2009. Od tega dne dalje pa so bile dolžnikove terjatve zarubljene in pobot ni bil več dopusten. Ker je bila obveznost pobotana enostransko dne 11. 2. 2009 in torej po tem, ko je bila že zarubljena, je ugovor tožnika neutemeljen. V zvezi s pobotom, na katerega se sklicuje tožnik, pa davčni organ še doda, da tožnik kot dolžnikov dolžnik tudi ni z ničemer izkazal, da je bil davčni dolžnik seznanjen s pobotno izjavo in da torej tudi ta pogoj za uspešno uveljavljanje pobota ni izpolnjen.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožbenim očitkom kršitve materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja trdi, da je k ugovoru priložil dokazilo, in sicer obvestilo o kompenzaciji, naslovljeno na bivšega igralca. Iz obvestila je razvidno, da gre za stanje terjatev na dan 1. 2. 2009. Datum zapadlosti je 26. 1. 2009. Tudi druge knjigovodske listine potrjujejo nastanek pobota z dnem 1. 2. 2009, torej takrat, ko so se stekli pogoji zanj. Ugotovitev davčnih organov, da naj bi bila terjatev dolžnikovega dolžnika potrjena šele dne 11. 2. 2009, je torej napačna. Pobotana je bila že dne 1. 2. 2009. Iz vročilnice odločbe o denarni kazni je mogoče ugotoviti, da jo je prejel 10. 1. 2009. Rok za prostovoljno izvršitev je bil 15 dni. Ker obveznosti ni izpolnil, so se v nadaljnjih dneh izpolnili pogoji za pobot, in sicer do višine 21 395,37 EUR. Ob pravilni uporabi določb 311. člena OZ je tako potrebno ugotoviti, da je bila terjatev tožnika kot dolžnikovega dolžnika do dolžnika pobotana že prej, preden je prvostopni organ izdal sklep o davčni izvršbi, v vsakem primeru pa ni več obstajala dne 5. 2. 2009, ko je bil izpodbijani sklep vročen tožeči stranki. Kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka pa tožeča stranka uveljavlja, da ni imela možnosti, da sodeluje v ugovornem postopku. Meni, da bi moral davčni organ druge stopnje v sodelovanju s tožnikom preveriti navedbe iz ugovora in dejstva, ki izhajajo iz priloženih listin ter mu na ta način dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Te možnosti tožnik ni imel, listine in dokazi pa so bili nepravilno ocenjeni, zaradi česar je odločitev nepravilna. Poudarja, da ugovoru priloženo obvestilo (dolžniku) nima datuma 11. 2. 2009, temveč iz obvestila nedvoumno izhaja, da so se stekli pogoji za pobot in da je bil pobot dejansko izvršen 1. 2. 2009. Razen tega odločbe (pravilno: sklepa) ni mogoče preizkusiti, kar je nadaljnja bistvena kršitev pravil postopka. Bistvene ugotovitve iz odločbe so v nasprotju s predloženimi dokazi, po katerih so se pogoji za pobot iztekli še pred rubežem terjatve in po katerih je bil pobot dejansko izvršen dne 1. 2. 2009 in ne šele 11. 2. 2009, kot neutemeljeno in brez navedbe odločilnih razlogov ugotavlja davčni organ v upravnem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri izpodbijani odločitvi. Navaja, da je tožeča stranka sama v ugovoru zoper sklep navajala kot datum pobota 11. 2. 2009, torej datum, ko je bil izpodbijani sklep že vročen in s tem terjatev zarubljena, zato je bilo utemeljeno odločeno tako, kot izhaja iz odločbe. Sicer pa tožeča stranka ni z ničemer izkazala, da bi bil davčni dolžnik s pobotom dejansko tudi seznanjen, in to pred vročitvijo izpodbijanega sklepa tožeči stranki. Dokazil o tem tožnik ne predloži niti v tožbi, temveč se samo sklicuje, da so nastopili pogoji za pobot in da je bil ta izvršen. Ne da se torej ugotoviti, ali je bil davčni dolžnik dejansko seznanjen z izjavo o pobotu že na dan 1. 2. 2009. Tožeča stranka se sklicuje na 311. člen OZ, pri tem pa spregleda 312. člen, po katerem mora za nastanek pobota ena stranka drugi to izjaviti, seveda po tem, ko se stečejo pogoji za pobot. Organ druge stopnje je upošteval navedbe tožeče stranke, ki jih je dala v ugovoru, ker pa je tožeča stranka sama zatrjevala pobot na dan 11. 2. 2009, ni bilo razlogov za dopolnitev postopka. Zato tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi nasprotno vztraja pri tožbi. Navaja, da tožena stranka vsebino ugovora nepravilno razume. V ugovoru je tožeča stranka točno pojasnila, kdaj in na kateri podlagi je nastala njena terjatev do dolžnika. Navedla je tudi višino terjatve in njeno zapadlost. Terjatev je zapadla torej že veliko pred 11. 2. 2009, saj so se že pred tem stekli pogoji za pobot in ne šele 11. 2. 2009. Pri navedbi datuma v ugovoru je prišlo do očitne pisne napake in je namesto pravilnega datuma 1. 2. 2009 zapisan napačen datum. Pravilno dejansko stanje bi bilo treba ugotoviti ob upoštevanju vseh dokazov. Če bi tožena stranka ravnala tako, bi pravilno ugotovila kdaj so se stekli pogoji za pobot v obravnavani zadevi. Tožeča stranka je že v tožbi izkazala vročitev odločbe o denarni kazni A.A. v višini skupaj 25 000,00 EUR. Iz odločbe je razviden tudi rok za plačilo (15 dni od prejema odločbe) iz povratnice pa vročitev odločbe (10. 1. 2009). Rok za plačilo je torej potekel že 25. 1. 2009, dolžnik pa obveznosti ni poravnal, kar izhaja iz priloženih knjigovodskih listin. Pobot je nastal, ko so se stekli pogoji zanj, kar je ob zapadlosti terjatve. Zato tožeča stranka vztraja, da je pobot nastal že pred prejemom izpodbijane odločbe (pravilno: sklepa) in da zato terjatev, ki se rubi, takrat ni več obstajala. Tožeča stranka je skladno z določbami OZ dolžnika obvestila o pobotu. To je razvidno iz poštne povratnice, po kateri je bilo obvestilo, ki se že nahaja v spisih, naslovniku vročeno 20. 2. 2009. Do pobota je torej prišlo še preden je bila terjatev zarubljena.

Tožena stranka v odgovoru poudarja, da je ves čas sporno to, ali je tožeča stranka pred vročitvijo izpodbijanega sklepa podala izjavo davčnemu dolžniku o pobotu njunih medsebojni terjatev. Povratnica, na katero se sklicuje, toženi stranki še ni bila predložena niti ni priložena predmetni vlogi. Sicer pa naj bi iz povratnice izhajalo, da je bilo obvestilo o pobotu izročeno davčnemu dolžniku 20. 2. 2009, kar je že po izvršenem rubežu terjatve. Z rubežem je bilo onemogočeno razpolaganje s terjatvijo, čim pa je tako, pobot ni bil več dopusten.

Tožba je utemeljena.

Navedba tožene stranke v odgovoru na pripravljalno vlogo tožeče stranke, da je „ves čas sporno to, ali je tožeča stranka pred vročitvijo izpodbijanega sklepa podala izjavo davčnemu dolžniku o pobotu njunih medsebojni terjatev“ ne drži in ni skladna s podatki spisov. O pobotni izjavi se med strankama razpravlja šele sedaj, v sodnem postopku. Pred tem pa je bil tožnikov ugovor o tem, da terjatev ne obstoji, ker je ugasnila s pobotom, zavrnjen zato, ker naj bi do pobota prišlo 11. 2. 2009 in torej potem, ko je bila terjatev že zarubljena. V tem pogledu – kdaj je prišlo do pobota oziroma kdaj so bili izpolnjeni pogoji za pobot – pa tožnik utemeljeno ugovarja razlogom druge stopnje, po katerih datum pobota 11. 2. 2009 (in torej po izdaji izpodbijanega sklepa) izhaja iz navedb tožnika samega v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Iz besedila vloge (ugovora) to sicer res sledi (pa še to ne povsem jasno), vendar so hkrati iz priloženih listin razvidni datumi zapadlosti posameznih terjatev, ki so drugačni in zaradi katerih je vsebina ugovora glede zatrjevanega pobota vsaj nejasna. Nejasen zahtevek pa narekuje izvedbo ugotovitvenega postopka, preden se izda odločba. Ker to ni bilo storjeno, je ostalo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, in to v bistvenem, to je tako glede zapadlosti medsebojnih terjatev in s tem datuma, ko so se iztekli pogoji za pobot, kot tudi glede dane pobotne izjave. O vsem tem se namreč, kot že rečeno, razpravlja šele v postopku s tožbo. Poleg tožbenega očitka, da je nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je zato utemeljen tudi očitek bistvene kršitve pravil postopka, obe ugotovljeni nepravilnosti pri upravnem odločanju pa narekujeta odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje organu prve stopnje. Pri tem, v zvezi s pobotanjem, sodišče še pripominja, da rubež terjatve ne predstavlja situacije, v kateri je pobot v vsakem primeru izključen. Z ozirom na omejitev razpolaganja, kakršno predstavlja rubež, pobotne izjave vsekakor ne more dati upnik terjatve, ki se rubi (v konkretnem primeru dolžnik po izpodbijanem sklepu o izvršbi). Glede dolžnika pa velja po OZ posebno pravilo, ki dopušča dolžniku zarubljene terjatve, da s pobotno izjavo doseže prenehanje medsebojnih obveznosti pod pogojem, da je njegova terjatev zapadla pred tem, ko je bil opravljen rubež (317. člen OZ). Za uveljavljanje pobota je torej bistveno, da je terjatev dolžnika, v konkretnem primeru tožnika, zapadla pred rubežem, medtem ko za pobotno izjavo takšen pogoj ni predpisan.

Sodišče je zato, na podlagi 2. in 3. točke 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo. Pri tem je vezan na pravno mnenje, ki ga je zavzelo sodišče. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.