Jedro

Razčiščevanje v pritožbi zatrjevanega (spornega) dejanskega stanja ne more biti predmet obnove postopka, saj ne gre niti za nove dokaze niti za nova dejstva, ker je bilo vse zatrjevano že pred pravnomočnostjo zadeve. Ker sta sodišči vsebinsko odločali enako, za pravilno odločitev ni bistveno, ali je o predlogu za obnovo postopka odločalo sodišče prve ali sodišče druge stopnje, ker odločitev ne bi mogla biti drugačna, tako da ni mogoče ugotavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 354. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke, da se dovoli obnova postopka, ki je bil pravnomočno končan s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, s katerim je bila zavržena tožnikova tožba za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 8.2.1994 o prenehanju tožnikovega delovnega razmerja oziroma za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker bi o predlogu za obnovo postopka moralo odločati pritožbeno sodišče, ne pa sodišče prve stopnje, ker se obnovitveni razlog nanaša samo na odločanje na drugi stopnji.

Dalje je navajal, kako je postopek potekal in kaj se je dogajalo po vložitvi tožbe. Tožbeni zahtevek je bil razširjen na sklep tožene stranke, ki ga je pooblaščenec tožnika prejel dan po vložitvi tožbe. Ta razširitev do odločanja na sodišču druge stopnje ni bila sporna. Ker je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotavljalo samo, je tožnik kot nov dokaz v obnovi postopka predlagal potrdilo, da je vložil vlogo, ki je v spisu ni in zaradi česar je drugostopenjsko sodišče tožbo zavrglo. To predstavlja nov dokaz, ki bi lahko odločilno vplival na odločitev sodišča. Ker so izpolnjeni vsi pogoji za obnovo postopka je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano odločbo preizkusi samo v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Ker je revizija ves čas, tudi kadar navaja uporabo določb zakona o pravdnem postopku zatrjevala zmotno uporabo materialnega prava, revizijsko sodišče izpodbijanega sklepa, razen glede izpolnjevanja pogojev za obnovo postopka (421. člen ZPP), glede drugih očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni preizkušalo.

Revizija je v obnovitvenem postopku še bolj omejena kot v drugih postopkih. Za preizkus je dejansko odprto samo vprašanje, ali je sodišče pravilno uporabilo določbe 421. člena ZPP, s katerimi je urejena obnova postopka. Preizkus izpodbijane odločbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava je mogoč le pri odločitvah sprejetih v razveljavitvenem in nadomestitvenem postopku dovoljene obnove.

Predlog za obnovo postopka je bil vložen po 9. točki 421. člena ZPP, ker naj bi tožnik pridobil dokaz, zaradi katerega je menil, da bi lahko bila zanj izdana ugodnejša odločba, če bi bil ta dokaz znan oziroma uporabljen v prejšnjem postopku. Potrdilo o tem, ali je bila v spis na prvi stopnji vložena pripravljalna vloga ali ne, v spornem primeru ne more biti nov dokaz v smislu določb 421. člena ZPP in je zato odločitev v izpodbijanem sklepu glede tega pravilna. V zadevi je ostalo nerazčiščeno dejansko stanje, saj ena stranka zatrjuje razširitev zahtevka že dan po vloženi tožbi, druga pa to zanika, pri čemer sodišče prve stopnje vprašanja, ki ga ni štelo za sporno, sploh ni razčiščevalo, sodišče druge stopnje pa je nato samo ugotavljalo dejansko stanje in na podlagi novo ugotovljenega stanja odločalo. Razčiščevanje v pritožbi zatrjevanega (spornega) dejanskega stanja ne more biti predmet obnove postopka, saj ne gre niti za nove dokaze niti za nova dejstva, ker je bilo vse zatrjevano že pred pravnomočnostjo zadeve. Ker sta sodišči vsebinsko odločali enako, za pravilno odločitev ni bistveno, ali je o predlogu za obnovo postopka odločalo sodišče prve ali sodišče druge stopnje, ker odločitev ne bi mogla biti drugačna, tako da ni mogoče ugotavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ne sprejema razlogovanja v izpodbijanem sklepu, da je bil revident v odgovoru na pritožbo dolžan sodišče opozoriti na drugačna dejstva, kot jih je navajala pritožba. Ker je šlo za drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo pričakovati, da bo sodišče, če dejanske okoliščine niso bile razčiščene, ali postopalo po določbah 362. člena in 363. člena ZPP in ta dejstva ugotavljalo na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, ali pa izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v dopolnitev sodišču prve stopnje. Če je sodišče druge stopnje brez obravnave samo ugotavljalo dejansko stanje, čeprav ga ne bi smelo (s takim postopanjem vzame stranki možnost pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje in s tem krši ne samo določbe 353. člena ZPP, ampak tudi določbe 25. člena Ustave RS), ne more očitati revidentu morebitnega pomanjkljivega postopanja v pritožbenem postopku.

Revizijsko sodišče zato zaključuje, da je bila odločitev v izpodbijanem sklepu pravilna. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).