Jedro

Smiselno je navedbe strank razumeti kot navajanje okoliščin, ki naj bi utemeljevale nujno delegacijo po 67. členu ZPP, torej določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, če pristojno sodišče ne more postopati zaradi izločitve sodnika. Vendar pa je ta razlog podan le, kolikor pri pristojnem sodišču ni nobenega sodnika, ki bi lahko odločal, in kolikor je do izločitve prišlo iz razlogov in po postopku, ki ga zakon za to določa (71. do 76. člen ZPP). Ne zadošča le prepričanje stranke o nepristranskosti sodnika oziroma njeno nezadovoljstvo z vodenjem konkretnega postopka.

Izrek

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se zavrne.

Obrazložitev

S sklepom opr. št. Su 29/98-4 z dne 28.5.1998 je Okrajno sodišče v Mariboru zavrglo kot nepopolne vloge, ki sta jih V. in M. K. vložila pri Okrajnem sodišču v Mariboru in ki se vodijo pod opr. št. Su 29/97-36, Su 29/98-3, Su 29/97-21, Su 29/97-38, Su 29/96-12 in Su 29/97-17. Proti navedenemu sklepu sta V. in M. K. vložila pritožbo in v njej med drugim tudi navedla, da "izločata celotno sodišče v M., tudi pritožbeno" in predlagata "prenos pristojnosti v L.". Predlog sta utemeljila s trditvama, da od sodišča v M. "nimata več kaj pričakovati" in da "po krivdi sodišča v hiši ni več miru".

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča ni utemeljen.

Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 68. členu določa, da lahko vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi, da naj postopa v posamezni zadevi drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Po presoji vrhovnega sodišča med take razloge ni mogoče uvrstiti tistih, s katerimi V. in M. K. utemeljujeta svoj predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča (da od sodišča v M. nimata več kaj pričakovati in da po krivdi sodišča v hiši ni miru). Temeljni namen delegacije pristojnosti po 68. členu ZPP je namreč smotrnost. Očitno morajo biti izkazani razlogi, zaradi katerih bi bilo konkretni postopek lažje opraviti pred drugim sodiščem. V. in M. K. takih razlogov ne navajata. Smiselno je njune navedbe razumeti kot navajanje okoliščin, ki naj bi utemeljevale nujno delegacijo po 67. členu ZPP. Gre za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča (v obravnavani zadevi se predlog nanaša tako na sodišče prve stopnje kot tudi na pritožbeno sodišče), če pristojno sodišče ne more postopati zaradi izločitve sodnika. Vendar pa je ta razlog podan le, kolikor pri pristojnem sodišču ni nobenega sodnika, ki bi lahko odločal, in kolikor je do izločitve prišlo iz razlogov in po postopku, ki ga zakon za to določa (71. do 76. člen ZPP). Ne zadošča le prepričanje stranke o nepristranskosti sodnika oziroma njeno nezadovoljstvo z vodenjem konkretnega postopka.

Iz povedanega je razvidno, da pogoji za delegacijo pristojnosti niso izpolnjeni. Zato je vrhovno sodišče predlog kot neutemeljen zavrnilo.