Jedro

Tožnik je z uveljavitvijo pravice do starostne pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, pri čemer je bila upoštevana tudi slovenska pokojninska doba, opravil izbiro glede pokojnine, ki jo bo užival.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 3024982 z dne 5. 3. 2004 in št. 3024982 z dne 7. 3. 2004 in da se tožniku prizna sorazmerni del starostne pokojnine od 24. 10. 2002 dalje, da je tožena stranka dolžna odmeriti višino navedene pokojnine v roku 60 dni in tožniku izplačati zakonske zamudne obresti od dospetja v izplačilo vsakokratnega zneska sorazmernega dela pokojnine, ki zapadejo od 24. 10. 2002 dalje (podrejeno od vložitve tožbe dalje) do plačila in mu povrniti povzročene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi morala tožena stranka, ob upoštevanju določb socialnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Avstrijo, priznati tožniku sorazmerni del starostne pokojnine za dopolnjeno pokojninsko dobo na območju Republike Slovenije ne glede na državljanstvo zavarovanca. Nižji sodišči sta zmotno tolmačili 177. člen ZPIZ-1. Samo v primeru, če bi Republika Slovenija sklenila sporazum o socialnem zavarovanju z BIH, bi zavarovanec imel izbirno pravico po določbah sporazuma. Če zavarovanec pridobi pravice do več pokojnin, lahko uživa samo eno pokojnino. V tem primeru tožnik zahteva, da se mu prizna pravica do starostne pokojnine v RS, ker v BIH ali Avstriji nima pravice do več pokojnin. Ker ni sporazuma med Republiko Slovenijo in BIH, se mora za to pravno razmerje uporabiti sporazum med Republiko Avstrijo in Republiko Slovenijo, na podlagi katerega mora slovenski nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja priznati tožniku sorazmerno starostno pokojnino in mu jo izplačati na podlagi skupne pokojninske dobe dosežene v Republiki Sloveniji in Republiki Avstriji. Predlaga, da se sodba drugostopnega sodišča razveljavi in da se zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje o vloženi pritožbi.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava ( 371. člen ZPP).

7. Revizija pavšalno očitanega revizijskega razloga kršitve določb pravdnega postopka ni določno opredelila. Zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

9. Tožnik je pri toženi stranki vložil zahtevo za priznanje starostne pokojnine dne 24. 10. 2002. Pravna podlaga za odločitev je glede na tako vloženo zahtevo Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nadaljnji, ZPIZ-1). Pogoje za priznanje starostne pokojnine določa 36. člen ZPIZ-1. Po tej določbi pridobi pravico do starostne pokojnine zavarovanec pri starosti 58 let (moški), če je dopolnil 40 let pokojninske dobe oziroma pri starosti 63 let (moški), če je dopolnil 20 let pokojninske dobe in pri starosti 65 let (moški), če je dopolnil najmanj 15 let pokojninske dobe. V skladu s prvim odstavkom 177. člena ZPIZ-1 lahko zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, uživa le eno od njih po lastni izbiri. V skladu z drugim odstavkom tega člena velja ta določba tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnine tudi v drugi državi, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij.

10. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ni slovenski državljan in da je v Sloveniji dopolnil 14 let, 3 mesece in 10 dni pokojninske dobe, v Republiki Avstriji pa je dopolnil 7 let in 6 mesecev pokojninske dobe. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je tožnik pri tujem nosilcu zavarovanja v BIH uveljavil pravico do starostne pokojnine, ki mu je bila priznana z odločbo z dne 12. 2. 1992 od 5. 11. 1991 dalje. Ob pridobitvi in odmeri je tuj nosilec zavarovanja upošteval skupno pokojninsko dobo v trajanju 24 let, 4 mesece. V tej dobi je bila upoštevana tudi pokojninska doba prebita v Sloveniji.

11. Revizijsko sodišče je v večjem številu svojih odločb (npr. VIII Ips 213/2004 z dne 1. 2. 2005, VIII Ips 248/2005 z dne 28. 3. 2006, VIII Ips 75/2006) zavzelo stališče, da zavarovanec, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, na podlagi 177. člena ZPIZ-1 nima več izbirne pravice in ne more uspešno uveljaviti enake pravice v Republiki Sloveniji. Ob upoštevanju dejstva, da je tožniku pri priznanju pravic tuj nosilec zavarovanja upošteval tudi pokojninsko dobo pridobljeno v Slovenji, to pomeni, da za že uveljavljeno pokojninsko dobo ne more pridobiti pravice do pokojnine v Sloveniji. Sodišče druge stopnje je zato pravilno odločilo, da je tožnik z uveljavitvijo pravice do starostne pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja v letu 1992 (pri čemer je bila upoštevana tudi slovenska pokojninska doba), opravil izbiro glede pokojnine, ki jo bo užival. Zato mu ne gre vtoževana pravica. Kot je pravilno navedlo drugostopno sodišče v izpodbijani sodbi je pravna podlaga za odločanje v tej zadevi ZPIZ-1. V tej zadevi tudi ne pride v poštev uporaba socialnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo, ker tožnik ni državljan nobene od teh držav, temveč je državljan BIH.

12. Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-360/05-39 z dne 2. 10. 2008 ob obravnavanju primera slovenskega državljana, ki je uveljavljal pravico do pokojnine v Republiki Srbiji in je prispevke večino obdobja vplačeval v sistem pokojninskega zavarovanja v Republiki Sloveniji, slovenski nosilec zavarovanja pa mu s sklicevanjem na drugi odstavek 177. člena ZPIZ-1 ni omogočil uveljavljanja niti sorazmernega dela pokojnine, ugotovilo kršitev ustavne pravice do pokojnine. Določilo drugega odstavka 177. člena predstavlja pravno podlago tudi v obravnavnem primeru, vendar citirana ustavna določba temelji na bistveno drugačnem stanju, zato je v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti. Iz ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani zadevi izhaja, da tožnik ni državljan Republike Slovenije.

13. Toženo stranko v času odločanja o zahtevi tožnika še niso zavezovala določila Zakona o ratifikaciji Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ter Administrativnega dogovora o izvajanju Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, ker je bil ta v Uradnem listu RS (št. 37/2008) objavljen šele dne 15. 4. 2008 (MP, št. 10/2008), velja pa od 1. 7. 2008 dalje (obvestilo MZZ v Ur. l. RS, št. 71/2008; MP, št. 14-100/2008). Zato je odločitev utemeljeno sprejela zgolj na podlagi takrat veljavnih predpisov (ZPIZ-1). Na podlagi omenjenega mednarodnega sporazuma med Republiko Slovenijo in BIH se bodo ponovno odmerile pokojnine, priznane pred uveljavitvijo sporazuma v eni od držav pogodbenic, ki je ob priznanju pokojninske dajatve po svojih predpisih upoštevala tudi zavarovalno dobo, dopolnjeno po zakonodaji druge pogodbenice (37. člen sporazuma).

14. Ker v reviziji uveljavljeni razlog ni utemeljen, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.