15. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. novembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 307/2001 z dne 26. 6. 2001 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. In 7/2000 z dne 16. 1. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v izvršilnem postopku zavrnilo zahtevo ustavne pritožnice, da dolžniku ponovno odredi izpraznitev njenega podstrešnega dela stanovanja. To svojo odločitev je utemeljilo z navedbo, da sodba, ki predstavlja izvršilni naslov, govori le o izpraznitvi dela podstrešja v izmeri 18,61 m2, pri čemer ta sodba ne navaja, da predstavlja ta izmera celotno podstrešje, ki ob upoštevanju obračunskega faktorja meri 75,73 m2. Višje sodišče je pritožbo ustavne pritožnice zavrnilo.

2.Pritožnica zatrjuje, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na njene ugovore, da iz sodbe Okrajnega sodišča v Piranu št. P 31/99 z dne 22. 12. 1999, ki predstavlja izvršilni naslov, izhaja obveza dolžnika, da izprazni celotno podstrešje, saj se mora pri površini, ki naj jo dolžnik izprazni, upoštevati obračunski faktor. Taka obveznost dolžnika naj bi bila utemeljena tudi v dejstvu, da je s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 491/92 z dne 19. 5. 1997 pridobila pravico do nakupa celotnega dela podstrešja. Pritožnica zatrjuje, da je Višje sodišče brez razumnih in tehtnih razlogov odstopilo od ustaljene sodne prakse, da se za izmero podstrešnih in kletnih prostorov uporablja le obračunska izmera ter da je opustilo uporabo ustreznega JUS standarda, ki se uporablja glede teh izmer.

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Z navedbami, da Višje sodišče ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe, pritožnica utemeljuje kršitev človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, opredeli. Kot je pojasnilo pritožbeno sodišče, je v tej zadevi bistveno vprašanje obsega dovolitve izvršbe na podlagi izvršilnega naslova, ki ga predstavlja sodba Okrajnega sodišča v Piranu št. P 31/99.

Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da ta sodba glede izpraznitve podstrešnega dela stanovanja opredeljuje obveznost tožene stranke zgolj z navedbo površine v izmeri 18,61 m2. Zato je, enako kot sodišče prve stopnje, štelo, da zahteva pritožnice za opravo izvršbe, ki presega tako opredeljeno površino, pomeni preseganje izvršilnega naslova. S takim stališčem je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe pritožnice, zakaj izvršba ni bila dovoljena na celotnem podstrešju ter se zato njena zatrjevanja kršitve pravice do enakega varstva pravic v tem delu pokažejo kot neutemeljena. Tudi, če bi bilo takšno razumevanje vsebine izvršilnega naslova napačno, bi to pomenilo zgolj nepravilno uporabo materialnega prava, ki sama po sebi ni predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo.

5.Pritožnica tudi zatrjuje, da naj bi Višje sodišče z izpodbijanim sklepom brez razumnih in tehtnih razlogov odstopilo od ustaljene sodne prakse glede uporabe obračunskih izmer pri podstrešnih stanovanjih, s čimer smiselno prav tako zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic. Pri tem ne navaja nobenega konkretnega primera, ki bi tako trditev utemeljeval.

Splošno sklicevanje na ustaljeno sodno prakso za utemeljitev zatrjevane kršitve te pravice ni dovolj, zato se Ustavno sodišče do teh navedb pritožnice ni opredelilo. Navedbe, da je Višje sodišče opustilo uporabo ustreznega JUS standarda, s katerimi sicer pritožnica prav tako utemeljuje kršitev te ustavne pravice, po svoji vsebini pomenijo zatrjevanje nepravilnosti izpodbijane sodne odločitve, v katero se Ustavno sodišče, kot je že povedalo, glede na svojo pristojnost ne more spuščati.

6.Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger