Jedro

Vpis (spremembe) zakonitega zastopnika v sodni register je deklaratorne narave. To pomeni, da datum vpisa pooblastila v sodni register na sam obstoj in veljavnost pooblastila ne vpliva. Bistven je le obstoj podlage, na podlagi katere poslovodja opravlja svojo funkcijo.

Tudi sicer je namen pravilnega zastopanja izključno v tem, da so varovani interesi stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve.

Pasivna stvarna legitimacija je podana, kadar je tožena stranka subjekt zatrjevane obveznosti. Torej, ko tožeča stranka lahko terja uveljavitev svoje pravice iz materialnopravnega razmerja ravno nasproti toženi stranki. Če pasivna stvarna legitimacija tožene stranke ni podana, je treba tožbeni zahtevek zavrniti.

Ustanovitelj, ki je izstopil iz ustanoviteljstva zavoda, mora svojo pravico do izplačila deleža uveljavljati proti preostalim ustanoviteljem in ne proti zavodu (toženi stranki). Ker ustanovitelj (tožeča stranka) zahtevka za izplačilo svojega deleža v zavodu ni uveljavljal proti preostalim ustanoviteljem ni podana pasivna stvarna legitimacija.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh toženi stranki plačati stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 746,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo prvi odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 80382/2017 z dne 8. 9. 2017 in tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 34.149,77 EUR s pripadki zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranka v višini 1.985,13 EUR s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da tožena stranka (javni zavod) ni pasivno legitimirana za izplačilo ustanovitvenega deleža in akumuliranih prihodkov nad odhodki tožeči stranki - ustanoviteljici zavoda, ki je iz ustanoviteljstva zavoda izstopila.

2. Proti sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, sklep o izvršbi VL 80382/2017 z dne 8. 9. 2017 ohrani v veljavi in toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je bila ena izmed petih občin soustanoviteljic tožene stranke - javnega zavoda Razvojna agencija Zgornje Gorenjske, ki je bil ustanovljen na podlagi Odloka o ustanovitvi Razvojne agencije Zgornje Gorenjske z dne 31. 5. 2000 (priloga B1; v nadaljevanju: Odlok).2 Na podlagi sklepa občinskega sveta z dne 25. 9. 2008 (priloga A4) je tožeča stranka izstopila iz ustanoviteljstva tožene stranke. Odlok o spremembah Odloka o ustanovitvi Razvojne agencije Zgornje Gorenjske z dne 20. 11. 2009 (priloga B3), s katerim je bila tožeča stranka črtana kot ustanoviteljica tožene stranke, je bil v Uradnem listu RS objavljen 26. 2. 2010. V tem postopku je tožeča stranka zahtevala izplačilo vplačanega ustanovitvenega deleža in akumuliranih prihodkov nad odhodki v višini 34.149,77 EUR s pripadki. Višino zahtevanega izplačila je določila na podlagi izpisa odprtih postavk na dan 31. 12. 2016 (priloga A10). Izpis odprtih postavk je tožeči stranki, tudi po izstopu iz ustanoviteljstva, posredovala tožena stranka po zaključku vsakega koledarskega leta.

6. Vpis (spremembe) zakonitega zastopnika v sodni register je deklaratorne narave.3 To pomeni, da datum vpisa pooblastila v sodni register na sam obstoj in veljavnost pooblastila ne vpliva. Bistven je le obstoj podlage, na podlagi katere poslovodja opravlja svojo funkcijo. Iz zgodovinskega izpisa sodnega registra z dne 27. 3. 2018 (priloga B17) izhaja, da je bilo pooblastilo za zastopanje tožene stranke, ki je bilo vpisano v sodni register 8. 3. 2018, g. A. A. podeljeno od 1. 1. 2018 dalje. Zato pritožbeni očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je kot veljavna upoštevala dejanja, ki jih je v zvezi s tem postopkom od 1. 1. 2018 do 8. 3. 2018 izvršil g. A. A., ni utemeljen. Da pooblastilo g. A. A. za opravljanje funkcije direktorja zavoda od 1. 1. 2018 dalje ne bi obstajalo, ali bi bilo neveljavno, pa tožeča stranka v pritožbi ni trdila. Tudi sicer je namen pravilnega zastopanja izključno v tem, da so varovani interesi stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve.4

7. Kot je že sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, je za odločitev v tem postopku bistveno, ali materialno pravo (veljavni predpisi in/ali avtonomno materialno pravo) tožeči stranki sploh omogoča uveljavljanje zahtevka za izplačilo ustanovnega deleža in akumuliranih prihodkov nad odhodki proti toženi stranki. Torej, ali pravni predpisi, vključno s pogodbenim materialnim pravom, tožeči stranki zaradi izstopa iz ustanoviteljstva tožene stranke, dajejo pravico, da od tožene stranke zahteva plačilo ustanovitvenih sredstev in akumuliranih prihodov nad odhodki. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo gre za pravno vprašanje, in sicer za vprašanje pasivne stvarne legitimacije. Ker gre za pravno vprašanje, je odločitev o tem, ali je v obravnavanem primeru podana pasivna stvarna legitimacija, v domeni sodišča. 8. Pasivna stvarna legitimacija je podana, kadar je tožena stranka subjekt zatrjevane obveznosti. Torej, ko tožeča stranka lahko terja uveljavitev svoje pravice iz materialnopravnega razmerja ravno nasproti toženi stranki. Če pasivna stvarna legitimacija tožene stranke ni podana, je treba tožbeni zahtevek zavrniti.5

9. Odgovor na to, ali je pasivna stvarna legitimacija tožene stranke podana je treba črpati iz predpisov oziroma pogodbenih razmerij, ki urejajo notranja statusna razmerja med ustanovitelji zavoda in notranja statusna razmerja med ustanovitelji zavoda in zavodom. To so v tem primeru Zakon o zavodih (v nadaljevanju: ZZ),6 Odlok in Pogodba med ustanoviteljicami Razvojne agencije Zgornje Gorenjske z dne 15. 12. 2000 (priloga A2; v nadaljevanju: Pogodba). Veljavni predpisi, ki se nanašajo na računovodstvo, javne finance ter stvarno premoženje države in samoupravnih lokalnih skupnosti ter razmerij ne urejajo. Zato za presojo, ali je v tem primeru podana pasivna stvarna legitimacija, niso uporabljivi.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ZZ, Odlok in Pogodba ne urejajo pravice ustanovitelja zavoda do izplačila v primeru njegovega izstopa iz ustanoviteljstva zavoda. Ta pravica ni urejena niti v statutu zavoda (priloga A3).

11. Zato je sodišče prve stopnje v skladu z določilom 3. člena Zakona o sodiščih,7 pravilno postopalo, ko je za odločitev smiselno uporabilo določila, ki veljajo za pravne subjekte s primerljivimi pravnimi lastnostmi. V obravnavanem primeru je glede izbora subjektov s primerljivimi pravnimi lastnostmi treba poiskati tiste subjekte, ki imajo primerljive lastnosti glede notranjih razmerij med ustanovitelji zavoda ter primerljive lastnosti glede razmerij med ustanovitelji zavoda in zavodom.

12. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju navedenega presodilo, da so subjekti s primerljivimi pravnimi lastnostmi družbe civilnega prava po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju: OZ)8 in družbe z neomejeno odgovornostjo po Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1).9 Razloge za takšno odločitev je upoštevajoč okoliščine konkretnega primera prepričljivo in logično argumentiralo (glej točke 12 do 19 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ti razlogi so v skladu s stališči pravne teorije in sodne prakse.10 Pritožbeno sodišče te razloge v celoti sprejema in še dodaja.

13. V obravnavanem primeru so ustanoviteljice ustanovile javni zavod za doseganje skupnih ciljev v korist in dobrobit širše družbene populacije Zgornje Gorenjske.11 Iz Odloka izhaja, da zavod dejavnost opravlja neprofitno (prvi odstavek 3. člena Odloka) in da lahko presežek prihodkov nad odhodki uporablja izključno za izvajanje in razvoj svoje dejavnosti (prvi odstavek 13. člena Odloka). V Odloku in Pogodbi ni predvideno nikakršno izplačilo ustanoviteljem niti ni predvidena možnost, da se presežek prihodkov nad odhodki uporabi drugače kot za opravljanje in razvoj dejavnosti. Ustanovitelji so v Odloku med drugim tudi določili, da je premoženje zavoda njihova last - last ustanoviteljev (četrti odstavek 14. člena Odloka) ter da je za sprejem odločitve v zvezi z ustanoviteljskimi pravicami potrebno soglasje vseh ustanoviteljev (drugi odstavek 19. člena Odloka). Iz vseh teh določb tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je obravnavani zavod glede na notranja razmerja med ustanovitelji ter ustanovitelji in zavodom najbližje in po svojem bistvu primerljiv s civilno družbo po OZ, med družbami pa z osebnimi družbami - družbo z neomejeno odgovornostjo.

14. Posamezne, izolirane določbe Odloka, ki se približujejo ureditvi družbe z omejeno odgovornostjo (omejitev odgovornosti ustanoviteljev za obveznosti zavoda), po presoji pritožbenega sodišča ne morejo prevladati nad ostalimi določbami Odloka iz katerih izhaja primerljivost s civilno družbo po OZ in družbo z neomejeno odgovornostjo po ZGD-1 (povezanost med ustanovitelji, doseganje skupnih ciljev, ki niso pridobivanje dobička, poraba morebitnega presežka izključno za delovanje in razvoj zavoda, soglasno odločanje o bistvenih zadevah).

15. Tožeča stranka ne more uspeti niti pritožbenimi trditvami, da že iz poimenovanja ustanovitvenih sredstev v prvem odstavku 11. člena Odloka izhaja podobnost z družbo z omejeno odgovornostjo. Le poimenovanje ustanovnih sredstev kot „kapitalski vložki ustanoviteljev“ ob jasni in nedvoumni navedbi njihovega namena, in izostanku drugih običajnih določb v zvezi z osnovnimi vložki v družbi z omejeno odgovornostjo, za takšen zaključek ne zadošča. Prav tako na podobnost z družbo z omejeno odgovornostjo ne kaže višina ustanovitvenih sredstev. Ta je namreč odvisna od sredstev potrebnih za ustanovitev zavoda in začetek njegovega delovanja. Torej predvsem od namena in ciljev za katere je zavod ustanovljen.

16. Ne drži niti pritožbena trditev, da obravnavani zavod ni primerljiv s civilno družbo, ker civilna družba nima lastnosti pravne osebe. Kot je že pojasnjeno zgoraj je za določitev subjektov s primerljivimi lastnostmi v tem primeru treba ugotoviti, kateri subjekti so konkretnemu zavodu primerljivi z vidika notranjih razmerji med ustanovitelji in z vidika razmerij med ustanovitelji in zavodom, ne pa z vidika nastopanja zavoda navzven, proti tretjim osebam. Zato dejstvo, da civilna družba nima lastnosti pravne osebe, za določitev subjektov s primerljivimi lastnostmi v tem primeru ni bistveno.

17. Upoštevajoč zgoraj pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je treba glede pravic ustanovitelja zavoda ob izstopu iz ustanoviteljstva bodisi smiselno uporabiti določila OZ o odpovedi pogodbe družbenika (1001. člen OZ) in izključitvi družbenika (999. člen OZ) bodisi določila ZGD-1 glede izstopa družbenika iz družbe z neomejeno odgovornostjo. Na podlagi navedenih določil je presodilo, da ima ustanovitelj zavoda iz naslova ustanoviteljstva premoženjske pravice. Torej tudi pravico do izplačila v primeru izstopa iz ustanoviteljstva zavoda. Ta zaključek je v skladu z veljavnimi predpisi, sodno prakso in pravno teorijo.12 Zato ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ustanovitelju ob izstopu iz zavoda ne gre pravica do izplačila. Takšen zaključek iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja. Posledično so neutemeljeni tudi vsi očitki o kršitvah ustavnih določil (predvsem kršitve enakosti pred zakonom), zaradi odločitve, da ustanovitelju ne gre pravica do izplačila v primeru izstopa.

18. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno presodilo, da mora ustanovitelj, ki je izstopil iz zavoda, zahtevek za izplačilo vrednosti svojega deleža naperiti proti ostalim ustanoviteljem. To smiselno izhaja iz določila tretjega odstavka 999. člena OZ, ki določa, da morajo družbeniku, ki je izstopil iz zavoda drugi družbeniki izplačati vrednost njegovega deleža. Enak zaključek izhaja tudi z prvega odstavka 112. člena ZGD-1, ki določa, da delež izločenega družbenika priraste k premoženju družbe ostalih družbenikov. Iz pojasnjenega torej izhaja, da mora ustanovitelj, ki je izstopil iz ustanoviteljstva zavoda, svojo pravico do izplačila deleža uveljavljati proti preostalim ustanoviteljem in ne proti zavodu (toženi stranki). Ker ustanovitelj (tožeča stranka) zahtevka za izplačilo svojega deleža v zavodu ni uveljavljal proti preostalim ustanoviteljem tako ni podana pasivna stvarna legitimacija in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

19. Izdajanje izpiskov odprtih postavk s strani tožene stranke in neaktivnost v zvezi s prirastom deleža ustanovitelja, ki je izstopil, k preostalim ustanoviteljem, v ničemer ne vpliva na obstoj pasivne stvarne legitimacije tožene stranke (glej 7. in 8. točko obrazložitve te sodbe). Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih očitkov v zvezi s pomenom, naravo in dokazno vrednostjo izpiskov odprtih postavk in pomenom neaktivnosti preostalih ustanoviteljev v zvezi s prirastom deleža ne bo opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Te trditve oziroma očitki bi bili pravno odločilni šele, če bi bila pasivna stvarna legitimacija tožene stranke podana in bi sodišče odločalo o vrednosti deleža. Glede na navedeno niso utemeljeni niti pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje do teh trditev in dokazov tožeče stranke ni zadostno opredelilo. Sodišče se je namreč dolžno opredeliti le do tistih dejstev in dokazov, ki so pomembni za odločitev (prvi odstavek 213. člena ZPP).

20. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da so v obrazložitvi izpodbijane sodbe nasprotja. Tožeča stranka je v pritožbi zatrjevala, da je sodišče prve stopnje po eni strani ugotovilo, da je tožena stranka s pošiljanjem izpiskov odprtih postavk dolg pripoznala in je zato zavrnilo ugovor zastaranja, po drugi strani pa v nasprotju z navedenimi zaključilo, da to ne vpliva na utemeljenost terjatve, ker je pripoznava dolga, v kolikor dolg dejansko ne obstoji, brezpredmetna in ne ustvarja pravnih posledic.

21. Institut pripoznave dolga ima le omejen doseg, ki je povezan predvsem z zastaranjem (glej 341. in 364. člen OZ). Pripoznava dolga – kot sporočilo dolžnikovega stališča upniku, da dolg obstaja – logično ne pomeni tudi tega, da dolg v resnici obstaja.13 Obstoj pravice ustanovitelja, ki je izstopil iz ustanoviteljstva zavoda, do izplačila vrednosti deleža od zavoda (tožene stranke) je namreč odvisen od obstoja materialnega prava, ki takšno pravico ustanovitelju podeljuje in ne od stališča tožene stranke o tem, da dolg obstaja. Iz pojasnjenega izhaja, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni očitanih nasprotij.

22. Ker je vprašanje obstoja pasivne stvarne legitimacij pravno vprašanje (glej 7. in 8. točko obrazložitve te sodbe), so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca ekonomske stroke. Odločitev o pravnih vprašanjih je namreč vedno v domeni sodišča. Sodišče lahko izvedenca postavi le, če je za razjasnitev ali ugotovitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP), kar pa ni primer v obravnavani zadevi.

23. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

25. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni.

26. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)14 ob upoštevanju, da je bila vrednost predmeta 34.149,77 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 1000 točk za odgovor na pritožbo ter 2 odstotne materialne stroške (20 točk) vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 1244,4 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 746,64 EUR. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 746,64 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Objavljen v Ur. l. RS št. 53 dne 15. 6. 2000. 3 Primerjaj VSL Sklep I Cpg 142/2017 z dne 1. 6. 2017. 4 Primerjaj VSRS Sodba II Ips 112/2012 z dne 12. 6. 2014. 5 Primerjaj VSRS sodba VIII Ips 38/2001 z dne 9. 10. 2001 in VSL sklep I Cp 459/2004 z dne 1. 12. 2004, VSL sodba I Cpg 235/2000 z dne 14. 3. 2000 in VSL Sklep I Cp 1010/2017 z dne 16. 8. 2017. 6 Ur. l. RS, št. 12/1991 in naslednji. 7 Iz določila drugega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih izhaja, da če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. 8 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 9 Ur. l. RS, št. 65/2009 in naslednji. 10 Primerjaj VSL IV Cpg 455/2018 z dne 18. 7. 2018 ter D. Jovanovič, L. Bernard, Prenehanje članstva ustanovitelja v zavodu in obračun premoženja, Podjetje in delo, l. 2015, številka 1, stran 105 in naslednje. 11 Iz drugega odstavka 3. člena Odloka izhaja, da dejavnost zavoda obsega: pospeševanje gospodarskega razvoja z opredeljenimi področji: razvoj malega gospodarstva, turizma, podeželja, razvoj kadrov in urejanje urbanih središč, sodelovanje pri izvajanju razvojnih programov in oblikovanje in izvajanje razvojnih programov. 12 Primerjaj: odločbo US RS Up-380/2000 z dne 19. 12. 2000 ter D. Jovanovič, L. Bernard, Prenehanje članstva ustanovitelja v zavodu in obračun premoženja, Podjetje in delo, l. 2015, številka 1, stran 105 in naslednje. 13 Primerjaj VSRS sodba III Ips 33/2007 z dne 24. 3. 2009. 14 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.